UPRS Sodba I U 97/2016-9

Jedro

Glavni zavezanec se lahko izogne odgovornosti za plačilo carinskega dolga le v posebej določenih primerih, ko je treba skladno z 239. členom Carinskega zakonika povrniti oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan carinski dolg. Ob presoji zahtevka za odpust dajatev je potrebno ugotavljati obstoj posebne situacije in obenem odsotnost goljufije oziroma očitne malomarnosti, pri čemer je dokazno breme na strani glavnega zavezanca. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik s svojim lastnim, samoiniciativnim ravnanjem povzročil odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, saj ni postopal v sodelovanju oziroma dogovoru s carino. Z nespoštovanjem predpisov je sam omogočil, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, tudi ni dokazal, da je do zapletov prišlo zaradi ravnanja poljskih carinskih uslužbencev. Tožnik kot izkušen gospodarski subjekt bi moral ravnati v smeri namena tranzitnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi prevoz blaga pod carinskim nadzorom od enega kraja do drugega, medtem ko je zaradi spremenjenih okoliščin med potekom tranzitnega postopka napotil oziroma usmeril blago izven predpisane tranzitne poti proti drugemu uradu brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim organom.Odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, kar pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, vedno povzroči nastanek carinskega dolga na podlagi prvega odstavka 203. člena Carinskega zakonika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije zavrnila zahtevek tožnika za odpust dajatev po odločbi Carinskega urada Nova Gorica št. DT 4242-115/2011-3 z dne 29. 8. 2011, po kateri so bile za blago, prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji z MRN oznako 10SI00191315095566 z dne 21. 10. 2010, obračunane uvozne in druge dajatve v znesku 609.998,76 EUR. Ker carinski organ ni prejel obvestila o pravočasnem prispetju blaga k namembnemu carinskemu uradu, je sprožil poizvedovalni postopek. Ugotovljeno je bilo, da blago ni bilo predloženo namembnemu uradu, zato je za tožnika, z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, nastal carinski dolg.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik posredoval zahtevek za izvedbo odpusta obračunanih uvoznih dajatev, drugih dajatev ter obresti na podlagi 239. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Carinski zakonik). Ta določa, da se lahko uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v členih 236, 237 in 238, ki se morajo določiti skladno s postopkom odbora in ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega. Primeri, v katerih je mogoče uporabiti 239. člen Carinskega zakonika in podrobnosti postopka so opisani v Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku (v nadaljevanju Izvedbena uredba). V skladu z 899. členom Izvedbene uredbe se carinski organ sam odloči, ali bo priznal odpust uvoznih dajatev, če gre za posebno situacijo kot posledico okoliščin, v katerih zadevne osebe ni mogoče obdolžiti prevare ali očitne malomarnosti.

3. Povračilo ali odpust je odvisno od izpolnjevanja posebnih pogojev. Formalne predpostavke so bile v konkretnem primeru izpolnjene (zahtevek vložen pri pristojnem carinskem uradu pravočasno, pred potekom roka dvanajstih mesecev, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila teh dajatev dolžniku, zahtevek je vložila oseba, ki je plačala ali morala plačati te dajatve). Pri materialnem preverjanju pa se je ugotovilo, da iz opisa okoliščin primera ni mogoče najti nikakršnih elementov obstoja posebne situacije. Tožnik je namreč s svojim lastnim ravnanjem povzročil odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, zaradi česar je utrpel škodo, povezano z vknjižbo dajatev. S tem je postal glavni zavezanec za dajatve iz naslova uvoznih in drugih dajatev ter nase prevzel materialno odgovornost za plačilo morebitnega carinskega dolga.

4. Predmetni tranzitni postopek ni bil zaključen v skladu z določbami Carinskega zakonika. Tako je nastal carinski dolg in velja, da ko enkrat nastane carinski dolg, le-ta obstaja in zgolj s ponovno postavitvijo pod carinski nadzor oz. ponovnim izvozom v tujino, ne ugasne. Dolžnost tožnika je bila predložitev nedotaknjenega blaga (cigarete Real Red, 300 kartonov oz. 3000 cigaret, bruto mase 4.560 kg, tarifne oznake 2402 20 90 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode00) namembnemu carinskemu uradu na Poljskem, a do tega ni prišlo. Zaradi stroškov pregleda blaga oz. zaradi dejstva, da ni bilo mogoče pridobiti potrebne licence in uvoznega dovoljenja za prodajo tobačnih izdelkov v Rusiji, se je tožnik samoiniciativno odločil, da blago napoti proti Albaniji k novemu kupcu. Tožnik je blago preusmerjal brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim uradom, s tem pa ni spoštoval temeljne obveznosti poteka tranzitnega postopka, tj. zagotovitve nadzora nad blagom. Nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora pomenijo tudi ravnanja v nasprotju z navodili v tranzitni deklaraciji in dejanja, ki so odklon od normalne transportne poti ter uničenje carinskih oznak. Carinska oznaka se namesti na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, že v postopku obračuna carinskega dolga pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila potem, ko je bil rok za predložitev blaga prekoračen za kar 98 dni, nameščena druga carinska oznaka. Ob tem je potrebno upoštevati 360. člen Izvedbene uredbe, da mora prevoznik v primerih, ko se med prevozno operacijo carinske oznake poškodujejo, vpisati potrebne vnose v spremno tranzitno listino ter jo skupaj s pošiljko predložiti carinskim organom države članice, na ozemlju katere je prevozno sredstvo. Enako bi bilo potrebno postopati tudi v primeru spremembe poti, kar pa ni bilo storjeno.

5. Ker se tožnik ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku, se šteje za kvalificirano osebo, ki dobro pozna tranzitni postopek. Poznati bi torej moral tveganja svoje dejavnosti in predpise, saj ti jasno določajo obveznost glavnega zavezanca in odgovornost, ki iz njih izhaja, in pred začetkom tranzitnega postopka temeljito preveriti vse okoliščine. Ravnati bi moral v smeri namena tranzitnega postopka, to je omogočiti gibanje blaga pod carinskim nadzorom od enega kraja do drugega kraja na carinskem območju, ne pa da je blago preusmerjal brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim uradom. Blago, za katerega velja večje tveganje za nastanek goljufije, je bilo brez nadzora puščeno v tovornjaku na parkirišču, nato pa je več dni nenadzorovano potovalo preko različnih držav Balkana. Tožnik je vedel, da so cigarete občutljivo blago v smislu večjega tveganja za goljufije, in je kljub izkušnjam na področju izvajanja tranzitnih postopkov, ravnal malomarno; ni spoštoval temeljnih predpisov izvajanja nadzora blaga prepuščenega v tranzitni postopek, ni opravil predhodnih preverjanj v smislu zanesljivosti pošiljatelja blaga ter kupca blaga in ni ustrezno izvajal in nadzoroval vseh elementov transporta blaga. Opustitev navedenih obveznosti kaže na to, da je situacija nastala iz razloga tožnikovega lastnega ravnanja, tožnik pa tudi ni dokazal, da je do zapletov prišlo zaradi ravnanja poljskih carinskih udeležencev.

6. Prvostopni organ je ugotovil odsotnost posebne situacije, a je preveril tudi odsotnost očitne malomarnosti ali goljufivega ravnanja. Pri presoji malomarnosti je potrebno upoštevati zlasti kompleksnost predpisov, katerih neizpolnitev je povzročila nastanek carinskega dolga, kot tudi strokovne izkušnje in skrbnost subjekta. Ker opravlja tožnik dejavnost že od leta 1991 in je od leta 2005 tudi imetnik Dovoljenja za uporabo skupnega zavarovanja v tranzitnih postopkih, je izkušen subjekt na področju izvajanja tranzitnih postopkov. Glavni zavezanec mora imeti poleg finančne stabilnosti dovolj izkušenj s skupnostnim tranzitnim postopkom, redno mora sodelovati s carinskimi organi ter sam voditi prevozne operacije. Glede na svojo odgovornost bi moral sprejeti vse potrebne ukrepe proti tveganju, a tega ni storil. Skladno z zakonodajo bi moral prevoz opraviti sam ali ga zaupati nekomu, ki upošteva visoke varnostne standarde. Nasprotno z navedenim pa je prevoz cigaret, kot občutljivega in rizičnega blaga, zaupal družbi A. iz Madžarske, niti iz zahtevka niti iz druge dokumentacije pa ni razvidno, da bi od prevoznika blaga pogojeval oz. zahteval dodatne varnostne standarde, zlasti ob upoštevanju, da s prevoznikom ni imel niti ni izkazal dolgotrajnega pogodbenega razmerja. Tožnik se ni poslužil naprav, s katerimi so opremljena vozila, ki nadzirajo in omogočajo komunikacijo med prevoznikom in pošiljateljem in so potrebna zaradi zaščite premoženja in lastnine, ki se prevaža. V zvezi z izvajanjem zadevne tranzitne operacije je tožnik ravnal očitno neskrbno. Kot izkušen gospodarski subjekt se je zavedal obstoja korupcije v državah, kamor je bilo blago namenjeno, zato bi moral posebno pozornost nameniti tudi vrsti blaga. Ob izkušenosti tožnika se pričakuje, da opravi temeljito preverjanje končnih kupcev blaga in pogoje pošiljanja blaga v namembno državo, zato sklicevanje na nerazumne zahteve carinikov na namembnem carinskem uradu ter odsotnost ustreznega dovoljenja za uvoz blaga v državo, niso opravičilo. Pogoji za odpust dajatev niso izpolnjeni, zato je bil zahtevek tožnika zavrnjen in zadeva ni bila posredovana v obravnavo Evropski komisiji.

7. Drugostopni organ je z odločbo št. DT 498-1-25/2015-2 z dne 30. 11. 2015 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in v celoti pritrdil obrazložitvi prvostopnega organa. Pojasnjuje, da se skladno z 239. členom Carinskega zakonika, uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo v posebnih okoliščinah, ko stranki ni mogoče pripisati prevare ali malomarnosti, podrobnejša pojasnila ureja Izvedbena uredba, zlasti v členih od 899 do 909. Dolžnik je tisti, ki mora dokazati obstoj posebnih okoliščin kot odsotnost očitne malomarnosti ali prevare, da ima pravico do odpusta ali povračila zakonsko določenih dajatev. Oba pogoja morata biti kumulativno izpolnjena. S sodno prakso se je oblikovalo stališče, da okoliščine, ki vzpostavljajo poseben položaj, obstajajo, kadar je ugotovljen obstoj elementov, ki lahko vložnika zahtevka spravijo v poseben položaj glede na druge gospodarske subjekte, ki opravljajo enako dejavnost. Klavzula pravičnosti se pri tem uporablja, kadar so okoliščine take, da ne bi bilo pravično gospodarskemu subjektu naložiti škode, ki mu normalno ne bi nastala. Pretehtati je potrebno med interesom EU za zagotovitev spoštovanja carinskih določb na eni strani in med interesom dobrovernega gospodarskega subjekta, da ne utrpi škode, ki presega običajno trgovsko tveganje, na drugi strani.

8. Drugostopni organ se strinja z zaključkom prvostopnega organa, da okoliščine na katere se sklicuje tožnik, niso vzpostavile posebnega položaja kot prvega izmed dveh kumulativno zahtevanih pogojev za odpust uvoznih dajatev. Ugotovitve glede nezaključenega tranzitnega postopka temeljijo na informacijah pridobljenih s strani pristojnih carinskih organov, v verodostojnost katerih organ ne dvomi. Nasprotno pa tožnik ni predložil listinske dokumentacije, s katero bi dokazoval zaključek tranzitnega postopka. Sporno blago je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora, ki je določen s podatki v tranzitni dokumentaciji, da je mogoče pošiljko v tranzitu ves čas spremljati. Blago ni bilo dokazano predloženo namembnemu poljskemu carinskemu uradu, carinski nadzor blaga se ni zagotovil na predpisan način tako, da bi se v tranzitno deklaracijo vpisala sprememba načrta poti ter spremenjen carinski urad, niti se ni ohranila nameščena slovenska carinska oznaka, kar kaže na to, da je bilo blago nezakonito sproščeno izpod carinskega nadzora. Situacija, ki je povzročila obračun carinskega dolga, je nastala iz razloga pritožnikovega lastnega ravnanja. Tožnik je vedel, da so cigarete občutljivo blago v smislu večjega tveganja za goljufije, zato je bila njegova dolžnost ravnati s posebno skrbnostjo in predložiti nedotaknjeno blago namembnemu uradu v predpisanem roku. Sklicevanje na korupcijo na Poljskem, pri čemer tožnik niti ne pojasni, v čem je šlo v konkretnem primeru za koruptivno dejanje poljskih carinskih organov, njegovega postopanje ne more opravičiti.

9. Drugostopni organ se opredeli tudi glede obstoja drugega kumulativno zahtevanega pogoja za odpust uvoznih dajatev, tj. ali gre za očitno malomarnost. Pojasnjuje, da je potrebno upoštevati predvsem kompleksnost predpisov, poklicne izkušnje, skrbnost gospodarskega subjekta, pa tudi druga merila. Razlaga predpisov v zvezi z obveznostmi glavnega zavezanca v tranzitnem postopku je razmeroma preprosta, posebno pozornost je potrebno nameniti naravi prevažanega blaga. Strinja se z navedbami prvostopnega organa, da tožnik s prevoznikom ni imel niti ni izkazal dolgotrajnega pogodbenega razmerja. Dejstvo, da nekdo pusti tovornjak na parkirišču s takšnim blagom, kot so cigarete, brez nadzora za nekaj dni, kaže, da ne gre za storitev z visokim standardom varnosti, tožniku pa se lahko očita njegova neskrbnost, da je to dopustil oziroma za prevoz tako občutljivega blaga izbral takšnega prevoznika.

10. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in se v obširni tožbi sklicuje na vrsto okoliščin, za katere meni, da so pomembne v predmetni zadevi. Zaradi spleta okoliščin tranzitni postopek ni bil zaključen, temveč je bilo blago zaplenjeno s strani bolgarskih carinskih organov, ki pa je v končni fazi zapustilo območje Skupnosti. V tožbi vztraja, da ni bil on tisti, ki je preusmeril blago z začrtane poti, ampak je do odstopa prišlo zaradi ravnanja drugih - poljskih carinskih organov, organizatorja posla, prevoznika oziroma njegovega voznika. V posebnih okoliščinah se je znašel izključno zaradi ravnanja tretjih. Do trenutka prihoda kamiona z blagom do namembnega carinskega urada je postopek potekal nemoteno. Blago in tranzitna dokumentacija sta bila predložena namembnemu carinskemu uradu, od takrat dalje pa se je zvrstil niz dogodkov, ki so postavili tožnika v poseben položaj, zaradi katerega mu je nastala ogromna škoda. Blago je bilo s strani drugih preusmerjeno v nov kraj, ne da bi namembni carinski urad pri tem bodisi zaključil odprt tranzitni postopek bodisi o tem napravil ustrezen zaznamek v dokumentaciji. Še nikoli se mu ni zgodilo, da bi carinski delavec blago preusmeril v drug kraj, ne da bi pri tem upošteval vse potrebne formalnosti. Prav gotovo gre za posebno okoliščino, ko v tranzitnem postopku carinski delavec vso dokumentacijo izroči vozniku, ki se nahaja v tuji deželi in ki ne razume tamkajšnjega jezika, ter ga napoti v drug kraj. Ne namestitev navigacijske naprave ne vprašanje najetja drugega prevoznika ne bi mogla vplivati na dejstvo, da je prišlo do problema z namembnim carinskim uradom. Nedvomno je tožnik o celotnem dogajanju obveščal carinski urad odhoda in si prizadeval za njegovo sodelovanje pri reševanju problema. Carinski organ odhoda je bil o vsem tekoče obveščen, saj ga je tožnik obveščal o dogajanju z blagom na Poljskem in je bil na ta način ves čas seznanjen, kje se blago nahaja. S tem je bilo sporno blago ves čas pod carinskim nadzorom. Da so bile cigarete, ki so predmet tega postopka, ves čas pod carinskim nadzorom, izhaja tudi iz dopisa odvetnice iz Bolgarije. Zato se mu ne more očitati niti neskrbnost niti malomarnost.

11. Tožnik nadalje v tožbi navaja, da se sporno blago ni izgubilo, ampak je pod nadzorom carinskih organov države članice Skupnosti zapustilo območje Skupnosti. Ker je bilo blago izvoženo, tožnik meni, da ni nobenega razloga, da bi morale biti dajatve plačane, saj se sporno blago v nobenem primeru niti ni znašlo in se ne bi moglo znajti na trgu Skupnosti. Odpust torej ni zgolj dopusten in utemeljen, temveč je celo potreben, da bi se tudi na strani dajatev vzpostavilo enako stanje, kot je vzpostavljeno na strani statusa spornega blaga. Vztrajanje pri plačilu carinskih dajatev za blago, ki je bilo izvoženo z območja Skupnosti, je zato neutemeljeno in nezakonito. Plačevanje dajatev, ko je blago zapustilo ozemlje Skupnosti kot neskupnostno blago pa bi bilo nenazadnje tudi v grobem nasprotju z načelom sorazmernosti. V tožbi opozori, da so bolgarski carinski organi z dopisom z dne 26. 3. 2013 navedli, da jim elektronski sistem ne omogoča, da bi sporno tranzitno carinsko deklaracijo zaključili po elektronski poti, zato so pripravili dokument TC20A, ki so ga skupaj s potrebnimi spremnimi listinami posredovali izhodiščnemu carinskemu organu v Republiki Sloveniji, ki je pristojen za ročni zaključek tranzitnega postopka. Carinski organi Republike Bolgarije so potrdili, da je bil tranzitni postopek za sporno blago zaključen, urediti pa je potrebno le še formalni zaključek postopka, ki naj se ročno zaključi s strani slovenskih organov.

12. V nadaljevanju tožnik še pojasnjuje, da je posle vodil kot skrben gospodar. Predhodno se je prepričal v izvedbo posameznega tranzita tako, da je sprva sam opravil prevoz, nato pa v sodelovanju z nosilcem posla temu prepustil del izvedbe tranzita. Nasprotuje, da naj ne bi izkazal dolgotrajnega razmerja s prevoznikom. Vsi posli so bili koordinirani s strani iste osebe, tožnik je od nosilca posla zahteval polog ustrezne varščine. Z organizatorjem posla je sodeloval daljši čas, tako da so tranzitni postopki potekali nemoteno vse do zadnjega. Skrbno je hranil vso dokumentacijo, povezano z vsakim posameznim poslom in tudi od voznikov zahteval kopije dokumentov. Poudarja, da s korupcijo v državah članicah ni bil seznanjen. Dejstvo korupcije v teh državah je bilo presenečenje ne samo za tožnika, temveč za celotno Evropsko unijo. Ne strinja se tudi z zaključkom organov, da ni mogoče ugotoviti istovetnosti blaga. V spisu se nahaja več dokumentov iz katerih izhaja, da so bolgarski carinski organi potrdili, da gre za blago, ki je predmet tranzitne deklaracije carinskega organa odhoda. Dokazano je, da gre za istovetno blago, pri čemer je treba poudariti, da nihče ni nikoli trdil, da naj bi šlo za morebitno drugo blago. Sicer pa je potrebno pri tem upoštevati tudi sorazmernost ukrepov. Istovetnost blaga je izkazana najmanj s stopnjo visoke verjetnosti, pri tehtanju ukrepov pa je potrebno dati prednost ukrepu, ki bo v družbi povzročil manj nepravičnosti, kot pa vztrajati na popolni istovetnosti blaga.

13. Meni, da dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno. Ne drži, da naj bi se tožnik samoiniciativno odločil, da bo poiskal novega kupca blaga, tudi ne drži, da naj bi tožnik dopustil, da je bilo blago nenadzorovano na parkirišču in da je blago potovalo po različnih državah Balkana. Da bi se pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi bilo potrebno razjasniti vse zatrjevane okoliščine o dogajanju pri poljskem namembnem carinskem uradu tako, da bi se izvedel dokazni postopek in omogočilo sodelovanje carinskih organov držav članic. Poljski carinski organi bi morali z vso skrbnostjo in odgovornostjo ugotoviti vse okoliščine zadeve ter o tem tudi obširno podati pojasnila carinskemu uradu odhoda. Do tega ni prišlo, sploh pa se organ s tožnikovimi dokaznimi predlogi ni ukvarjal, nobeden od dokazov, ki bi lahko bili v tožnikovo korist, ni bil izveden. Povsem arbitrarno in ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložil je organ predpostavljal, da je izvajanje tožnikovih dokazov nepotrebno, pri odločitvi pa selektivno obravnaval dokaze in izjave. Sklicevanje na listinske dokaze predstavlja bistveno kršitev ustavnih procesnih jamstev. Z navedenim postopanjem organ ni ravnal v skladu z načelom iskanja materialne resnice, kršena so bila ustavna in procesna jamstva ter temeljne pravice tožnika kot stranke postopka. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo Evropske komisije v zadevi REM 07/01, v kateri je šlo za napako, ki je izvirala izključno iz sfere zavezanca, v zvezi s sodno prakso Sodišča EU, na katero se sklicujeta odločbi, pa navaja, da je potrebno biti pozoren na letnice te sodne prakse, saj gre za zadeve iz časov, ko najbolj problematične države članice še niso bile članice Evropske unije.

14. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo in v odgovoru na tožbo nasprotovala navedbam tožnika. Pojasnjuje, da tožnik v tožbi večinoma ponavlja le to, kar je neuspešno navajal že v postopku odmere dajatev in o čemer se je opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 444/2014. V sodbi je med drugim pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da je o spremembi poti na predpisan način obvestil slovenski carinski urad in da zaseženo blago s strani bolgarskih carinskih organov na meji med Bolgarijo in Grčijo ne zagotavlja s potrebno gotovostjo istovetnosti blaga s spornim blagom ob upoštevanju dejstva, da je bila carinska oznaka, ki je bila nameščena na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, odstranjena in nadomeščena z drugo oznako. V nadaljevanju tožena stranka še navede, da tožnik o korupciji in koruptivnih dejanjih poljskih carinskih organov govori le na splošno in ne pojasni konkretno, v čem se je kazala korupcija, ki naj bi vplivala na postopek. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je tožnik kvalificirana oseba, ki se ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku, zato je vedel, da cigarete predstavljajo občutljivo blago in da je njegova dolžnost ravnati s posebno skrbnostjo, prav tako kot je tudi vedel, da je v skladu z drugim odstavkom 96. člena Carinskega zakonika odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu uradu v predpisanem roku. Tožena stranka še doda, da se je prvostopni organ opredelil do izbranega prevoznika in pojasnil, zakaj njegova izbira ni bila primerna.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

17. V obravnavanem primeru se odloča o zahtevku tožnika o odpustu dajatev, ki so mu bile naložene z odločbo Carinskega urada Nova Gorica DT 4242-115/2011-3 z dne 29. 8. 2011 na podlagi prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika. Z odločbo DT 4242-115/2011-3 je Carinski urad tožniku kot glavnemu zavezancu določil dolg v znesku 609.998,76 EUR. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ z odločbo DT 498-1-459/2011 z dne 20. 9. 2013 zavrnil kot neutemeljeno. V nadaljevanju je tožnik sprožil upravni spor, Upravno sodišče v Ljubljani je s sodbo I U 1746/2013 z dne 26. 8. 2014 njegovo tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 444/2014 z dne 27. 11. 2015 zavrnilo revizijo tožnika zoper navedeno sodbo in s tem potrdilo odmerno odločbo kot pravilno in zakonito.

18. Sodišče z ozirom na podatke spisov ugotavlja, da tožnik v tožbi večinoma ponavlja to, kar je navajal že v postopku odmere dajatev. Kot pravilno opozori tožena stranka v odgovoru na tožbo, je bilo na večino teh navedb odgovorjeno že v postopku odmere dajatev in tudi v sodnem postopku. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 444/2014 med drugim zaključilo, da je v postopku ostalo neizkazano, da bi bilo blago dejansko predloženo poljskemu carinskemu organu, saj bi poljski carinski organi v primeru, če bi bilo blago pri njih predloženo, to zabeležili v sistemu. Ugotovljeno je bilo tudi, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je blago, ki so ga zasegli bolgarski carinski organi, istovetno tistemu, ki je bilo prepuščeno v tranzitni postopek, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bila carinska oznaka, ki je bila nameščena na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, odstranjena in nadomeščena z drugo zalivko. Blago je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora s tem, ko je tožnik spremenil pot in ni dokazal, da je o tem na predpisan način obvestil slovenski carinski organ. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazil, ki bi dokazovala zaključek postopka. Zapisnik bolgarskih carinskih organov se ne more uporabiti kot dokazilo o zaključku postopka, enako velja za obvestilo TC20A, iz katerega ne izhaja, da bi želeli bolgarski carinski organi postopek zaključiti. Okoliščina, da je blago v končni fazi zapustilo območje EU, pa prav tako v postopku ni bila izkazana.

19. Tožnik v tožbi kljub temu vztraja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Navaja, da bi bilo potrebno izvesti dokazni postopek v katerem bi carinski organ zaslišal priče, ki jih je tožnik predlagal, nujno pa bi bilo tudi sodelovanje carinskih organov držav članic. Sodišče ugotavlja, da ugotovitve glede nezaključenega tranzitnega postopka temeljijo na informacijah, pridobljenih s strani poljskih carinskih organov po postopku mednarodne izmenjave informacij, zato tožnikovo navajanje, da do mednarodnega sodelovanja med organi ni prišlo, ne drži. V zvezi s predlaganimi zaslišanji carinskega delavca s Poljske, direktorja družbe B. d.o.o. in voznika tovornjaka sodišče ugotavlja, da se je že prvostopni organ do teh predlogov opredelil in v izpodbijani odločbi (str. 6) pojasnil, zakaj izvedba zaslišanj ne bi bila smotrna in ne bi pripomogla k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, s čimer se sodišče strinja in se na te razloge sklicuje. Tudi do kršitve načela kontradiktornosti v postopku ni prišlo, saj je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za odločitev. Tožnik je v postopku sodeloval in na ugotovitve carinskega organa v postopku (zapisnik z dne 18. 12. 2014) podal pripombe na katere je v celoti odgovorjeno v izpodbijani odločbi. Pri tem sodišče poudarja, da je carinski postopek strogo formalen postopek, ki ne dopušča širokih interpretacij, zato ni mogoče slediti zgolj splošnim navedbam, ki niso podkrepljene z ustrezno listinsko dokumentacijo. Listin, ki bi nasprotovale ugotovitvam carinskih organov, tožnik ni predložil. V zvezi s sklicevanjem na zadevo Evropske komisije REM 07/01, pa že prvostopni organ pojasni, da je komisija posebej poudarila, da je obravnavani primer tako poseben, da ne more služiti kot referenca za odločanje v drugih primerih. Zato navedene zadeve organ ne uporabi pri svojem odločanju, ampak svojo odločitev podpre z več sodbami Sodišča EU, ki po vsebini ustrezajo situaciji, kakršna se je pokazala v konkretnem primeru.

20. Kot je bilo že pojasnjeno, se lahko glavni zavezanec izogne odgovornosti za plačilo carinskega dolga le v posebej določenih primerih, ko je treba skladno z 239. členom Carinskega zakonika povrniti oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan carinski dolg. Ob presoji zahtevka za odpust dajatev je potrebno ugotavljati obstoj posebne situacije in obenem odsotnost goljufije oziroma očitne malomarnosti, pri čemer je dokazno breme na strani glavnega zavezanca. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik s svojim lastnim, samoiniciativnim ravnanjem povzročil odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, saj ni postopal v sodelovanju oziroma dogovoru s carino. Z nespoštovanjem predpisov je sam omogočil, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, tudi ni dokazal, da je do zapletov prišlo zaradi ravnanja poljskih carinskih uslužbencev. Tožnik kot izkušen gospodarski subjekt bi moral ravnati v smeri namena tranzitnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi prevoz blaga pod carinskim nadzorom od enega kraja do drugega, medtem ko je zaradi spremenjenih okoliščin med potekom tranzitnega postopka napotil oziroma usmeril blago izven predpisane tranzitne poti proti drugemu uradu brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim organom. V 37. členu Carinskega zakonika je določeno, da je blago, ki je vneseno na carinsko območje EU, od trenutka vnosa predmet carinskega nadzora ter ostane pod carinskim nadzorom tako dolgo, dokler se ne določi carinski status blaga, če gre za blago, ki ni skupnostno, pa od trenutka zamenjave carinskega statusa ali vnosa v prosto cono ali prosto skladišče. Odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, kar pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, vedno povzroči nastanek carinskega dolga na podlagi prvega odstavka 203. člena Carinskega zakonika (smiselno npr. sodba SEU C-430/08, tč. 35, sodba SEU C-526/06, tč. 28). V konkretnem primeru pogoji, da je bil prevoz do namembnega urada na Poljskem opravljen po s strani carinskih organov določenem načrtu poti, kateremu bi moralo biti skupaj z ustreznimi dokumenti blago predloženo do predpisanega dne, in da je bilo prevozno sredstvo še vedno označeno s prvotno nameščeno carinsko oznako, niso bili izpolnjeni, krivda pa je na strani tožnika. Zato se sodišče strinja, da ni izpolnjen pogoj posebnega položaja v smislu carinskih predpisov.

21. Sodišče se tudi strinja, da je tožniku mogoče očitati malomarnost. Okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri ugotavljanju, ali gre za očitno malomarnost, so predvsem kompleksnost predpisov, katerih neizpolnitev je povzročila nastanek carinskega dolga, poklicne izkušnje in skrbnost gospodarskega subjekta (sodba SEU C-48/98, tč. 56, sodba SEU C-156/00, tč. 92). Tožnik kljub svoji izkušenosti in poznavanju svojih obveznosti, čemur ne oporeka, ni spoštoval temeljnih predpisov izvajanja nadzora blaga, ni opravil predhodnih preverjanj končnih kupcev blaga in pogojev pošiljanja blaga v namembno državo. Prav tako ni ustrezno izvajal in nadzoroval vseh elementov transporta blaga. Kot imetnik dovoljenja za uporabo skupnega zavarovanja v tranzitnih postopkih bi moral sam voditi prevozne operacije oziroma uporabiti prevoznika, s katerim ima dolgotrajno pogodbeno razmerje, vendar navedenega v konkretnem primeru ni storil. Tožnik je prevoz blaga zaupal družbi iz Madžarske, pri čemer iz spisa ne izhaja, da bi od prevoznika blaga pogojeval oz. zahteval dodatne varnostne standarde, prav tako ni izkazal dolgotrajnega pogodbenega razmerja. S tem se je izpostavil tveganju opustitve ustreznega nadzora nad blagom in posledici, da le-to ne prispe pravočasno in pravilno do namembne lokacije in s tem ravnal očitno malomarno.

22. Odločitev tožene stranke je glede na navedeno pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

24. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 46/2013, enako tudi III U 13/2013, III U 14/2013, III U 29/2013, III U 45/2013, III U 50/2013, III U 66/2013, III U 68/2013, III U 69/2013, III U 70/2013, III U 75/2013, III U 76/2013, III U 77/2013
• UPRS sodba III U 235/2013
• UPRS sodba III U 48/2014, enako tudi III U 49/2014, III U 50/2014, III U 51/2014, III U 56/2014, III U 57/2014