UPRS Sodba in sklep I U 2245/2017-5

Jedro

Iz izjave tožnika in predloženih listin ne izhaja utemeljena domneva, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Za obstoj utemeljene domneve, ki jo zatrjuje tožnik, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti, ki se zatrjujejo, sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče ali nečloveško ravnanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v postopku priznanja mednarodne zaščite v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrglo in v 2. točki izreka sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik, ki trdi, da je A.A. in je brez dokumentov, 12. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku 5. 9. 2017 s strani pristojnega organa Republike Hrvaške izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito z veljavnostjo do 5. 9. 2018. Z ozirom na določbe 18. člena Uredbe Dublin III je pristojni organ pristojnemu organu Republike Hrvaške posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in dne 26. 9. 2017 prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s točko (c) prvega odstavka 18. člena Uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Na osebnem razgovoru je bil tožnik najprej seznanjen s potekom postopka za predajo odgovorni državi članici (Hrvaški) ter z dejstvom, da ima izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške. Nakar je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji in na Hrvaškem in da so ga v podajo prošnje obakrat prisilili policisti. Obakrat so mu vzeli prstne odtise, odločitve o priznanju pa ni dobil od nobene države. Iz Hrvaške je odšel po mesecu dni zaradi slabega odnosa pristojnih organov. Ko je prišel na Hrvaško, so ga pretepli, dali na tla in udarjali s palico. Nastanili so ga v hotel B., kje ni bilo elektrike, hrana pa je bila slaba. Na Hrvaškem je bil 20 dni bolan, prehlajen, s temperaturo in je prosil za zdravniško pomoč, ki mu je niso dali. Napotili so ga k zdravniku, pa tja ni odšel, ker ni vedel, kako naj do tja pride. Socialna služba v hotelu B. nima časa zate, ko jih potrebuješ. Na izrecno vprašanje, v čem so z njim ravnali nečloveško oziroma nehumano, kot zatrjuje, je tožnik navedel, da je bila v hotelu tema, da je voda pronicala v sobo ter da je bil odnos pristojnih slab oziroma nehuman. Kot nehumano oziroma ponižujoče je označil ravnanje policije ob prijetju, ko so ga pretepli. Ostalih slabih izkušenj nima. Le kakšen udarec je prejel vsake tri ali štiri dni, ko so zjutraj prišli policisti in vse pregledali. Navedel je še, da se ne želi vrniti na Hrvaško.

3. Nadalje se v obrazložitvi sklepa navaja, da je pristojni organ pregledal informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec. V tej zvezi ugotavlja, da članki sicer govorijo negativno o položaju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, da pa ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zaradi katere se prosilca ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Vsebine so tudi sicer usmerjene predvsem na razmere, kakršne so bile v času begunskega vala leta 2015 in 2016, medtem ko med njimi ni člankov o razmerah v letu 2017. Ugotavlja se še, da druge države članice prosilce vračajo na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, kar kaže, da razmere niso takšne, da bi se tožnika ne smelo predati Hrvaški.

4. Tožnikove navedbe v postopku glede razmer na Hrvaškem in o tem, da so z njim ravnali nehumano, so splošne. Konkretno opiše samo dogodek ob prijetju s strani policistov. Ni pa navedel, da bi uradne osebe nastanitvenega centra z njim ravnale nehumano oziroma ponižujoče. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da ni imel primerne zdravstvene oskrbe, pa pristojni organ na podlagi določb hrvaškega Zakona o azilu ugotavlja, da imajo prosilci na Hrvaškem enake pravice kot v Sloveniji in da torej ne drži tožnikova navedba, da mu zdravstvena oskrba na Hrvaškem ni bila zagotovljena. Nadalje pristojni organ ocenjuje, da ima Hrvaška uveljavljen sistem mednarodne zaščite ter da imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji, zaradi česar vrnitev na Hrvaško kot v državo EU ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v času masovnega prihoda beguncev še ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili takrat tudi v Sloveniji posamezni nastanitveni objekti polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. Pristojni organ je zato na podlagi izjav, ki jih je dal tožnik na osebnem razgovoru, odločil, da pristojnosti za obravnavo prošnje ne bo prevzel, saj je za obravnavo prošnje potrdila pristojnost Hrvaška, za katero ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, oziroma podrejeno njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. V tožbi se sklicuje na 3. člen Uredbe Dublin III ter na njegovo razlago, kakršna izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in iz sodne prakse ESČP (po kateri je v primeru, ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene) ter trdi, da je tožnik s svojimi dosedanjimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter izkazal, da so bile v njegovem primeru zaznane pomanjkljivosti, ki kažejo na nečloveško in ponižujoče ravnanje.

6. Tožnik je Hrvaško zapustil zaradi slabega odnosa pristojnih organov. Ponižujočemu ravnanju je bil podvržen že ob vstopu v državo, ko so ga pretepli, dali na tla in udarjali s palico. Tožnik je bil nato nastanjen v hotelu B., kjer ni bilo elektrike in ni imel zdravstvene oskrbe, ko jo je potreboval. Prav tako ni bil deležen pomoči socialne službe v hotelu. Odnos pristojnih v kampu je bil slab in nehuman, meni, da so z njim ravnali nečloveško. Vsakih tri ali štiri dni so prišli zjutraj okoli pete ure policisti, vse pregledali in jih narahlo pretepli. Sobe so bile slabe. Zato se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško. Tožnik je bil mladoleten. Pri podaji prošnje je navedel nepravilnosti pri informiranju.

7. Iz informacij, ki so v spisih, sledi, da je na Hrvaškem veliko število prosilcev in da so kapacitete za nastanitev polne. Zaradi razmer prihaja do sporov med prosilci in do ukrepanja varnostnikov. Novi prosilci so prinašali bolezni, do zdravnika pa je bilo potem težko priti. Iz informacij, ki jih je že predložil v dosedanjem postopku poleg tega izhaja, da bi stanje, kakršno je razvidno iz predloženih listin, pri povprečnem človeku nedvomno spodbudilo utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Glede na povedano je po stališču tožbe jasno, da tožena stranka tožnikove izpovedi in predloženih dokazov ni presodila po vsebini ter ni ugotavljala, kakšne pravice in razmere so prosilcem za azil na Hrvaškem zagotovljene v praksi. Zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

9. Tožnik poleg tega zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v zadevi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bila več mogoča, čeprav bi tožnik v upravnem sporu uspel. Ker bi se več ne nahajal na območju Slovenije, bi ne spadal več pod njeno jurisdikcijo in bi mu zato prenehal pravni interes za tožbo. To pa bi pomenilo kršitev tožnikovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, kjer so prosilcem kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom odloča v zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Pri tem ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov, ki so v upravnih spisih, da gre v konkretnem primeru za ponovni sprejem prosilca na podlagi prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ter da je Ministrstvo v predpisanem roku iz Uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške poslalo prošnjo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Spora tudi ni o tem, da je Republika Hrvaška v odgovoru (z dne 26. 9. 2017) potrdila, da je v skladu s točko (c) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

14. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz upravnih spisov nadalje sledi, da je bil s tožnikom na podlagi 5. člena Uredbe opravljen osebni razgovor, na katerem je bil le-ta seznanjen s potekom dublinskega postopka v zvezi s predajo ter da je bilo vse navedeno, vključno s tožnikovo izjavo, ki jo je dal na osebnem razgovoru ter listinami oziroma informacijami, ki jih je po opravljenem osebnem razgovoru, posredoval tožnikov pooblaščenec, upoštevano pri odločitvi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da je pristojni organ tožnikovo izjavo ter predložene listine presojal po vsebini. Zato sodišče tožbeno trditev, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da zato dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, zavrača kot neutemeljeno.

15. Sodišče pa se strinja tudi s presojo oziroma z razlogi tožene stranke, po katerih iz izjave tožnika in predloženih listin ne izhaja utemeljena domneva, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in s tem razlog iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki bi preprečeval tožnikovo predajo Hrvaški.

16. Za obstoj utemeljene domneve, ki jo zatrjuje tožnik, namreč po ustaljeni sodni praksi¹ ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti, ki se zatrjujejo, sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče ali nečloveško ravnanje. Podani morajo biti torej utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec zaradi sistematičnih pomanjkljivosti sistema azilnega postopka izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

17. Takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem pa po presoji sodišča, enako kot meni pristojni organ, iz tožnikove izpovedbe in predloženih dokazil ni razbrati. Tožnikove trditve o "slabem odnosu" hrvaških organov do prosilcev za mednarodno zaščito so splošne in same po sebi ne izkazujejo nehumanega ali nečloveškega ravnanja s tožnikom oziroma s prosilci za mednarodno zaščito nasploh. Gre bolj za tožnikovo dojemanje dogodkov oziroma splošno počutje v času bivanja na Hrvaškem. Isto velja za razmere, ki jih tožnik opisuje v zvezi z nastanitvijo v hotelu B. Zatrjevano nasilje s strani policistov pa je vsekakor šteti za nehumano ravnanje in s tem za kršitev pravic, ki jih zagotavlja Listina EU. Vendar pa je iz tožnikove izjave obenem razbrati, da je šlo v konkretnem primeru za enkraten dogodek in to ob prijetju s strani policije in ne za ravnanje pristojnih organov pri obravnavanju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito oziroma pri njegovi namestitvi kot prosilcu. Medtem ko z navedbami o "narahlem" tepežu s strani policistov tožnik ne prepriča. Prav tako ne prepriča z navedbami, da ni bil deležen zdravstvene oskrbe, saj iz njegove izjave, ki jo je dal na osebnem razgovoru, sledi, da je bil razlog za to, da ni prišel do zdravnika, na strani tožnika. Sicer pa zdravniška oskrba in tudi socialna služba že po navedbah v tožbi očitno obstaja. Očitno obstaja (po navedbah v tožbi) tudi ukrepanje varnostnikov v primeru, ko pride do sporov med prosilci. Gre torej za varovanje s strani pooblaščenih oseb, kar nenazadnje bolj govori v prid zaključku, da sistemskih pomanjkljivosti ni, kot obratno. Zgolj splošne navedbe o velikem številu prosilcev in o polnih kapacitetah za nastanitev pa že spet, ne same po sebi in ne skupaj z ostalimi okoliščinami, ne zadoščajo za zatrjevano domnevo, da gre za takšne sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost poniževalnega ali nečloveškega ravnanja s prosilci, konkretno s tožnikom, ob predaji Hrvaški.

18. Tega ne izkazuje niti dokumentacija, ki je bila predložena v upravnem postopku in na katero se sklicuje tožnik v tožbi. Kot ugotavlja že pristojni organ, in temu tožnik ne ugovarja, se informacije (članki) nanašajo predvsem na situacijo, kakršna je bila v času begunskega vala v letih 2015 in 2016, medtem ko med njimi ni besedil, ki bi se nanašala na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v relevantnem obdobju (v letu 2017). Poleg tega se v izpodbijanem sklepu prav tako neprerekano, ugotavlja, da tudi druge države članice Evropske unije ne vidijo ovire za vračanje prosilcev na Hrvaško. K čemur sodišče dodaja, da je tudi Sodišče EU v časovno primerljivi zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji² navedlo, da iz zbranih podatkov ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem (še zlasti, kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva prosilcev). Ob upoštevanju vsega navedenega ter dejstva, da imajo po veljavnih predpisih Republike Hrvaške prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem podobne pravice kot prosilci v Sloveniji, je torej po presoji sodišča pristojni organ pravilno zaključil, da utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ne obstoji in da zato vrnitev tožnika na Hrvaško kot državo Evropske unije ne more biti sporna. Ker ni izkazan obstoj utemeljene domneve, pa tudi ni podlage za prevalitev dokaznega bremena, kakršna se, ob sklicevanju na prakso ESČP in Vrhovnega sodišča RS, zahteva v tožbi.

19. Da bi bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji mladoleten, tožnik v tožbi ne trdi in tudi ni trdil v upravnem postopku. Mladoleten tudi ni (bil) glede na datum rojstva, ki ga je (ustno) sporočil pristojnim organom ob prijetju in ob podaji prošnje, kar pomeni, da ni razloga za to, da bi ga pristojni organ obravnaval kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Morebitna njegova mladoletnost, ko je bil še na Hrvaškem in ki jo zatrjuje v tožbi, pa na odločanje v tem postopku ne vpliva.

20. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

21. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

22. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.

-------------------------------
¹ Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2017 z dne 15. 3. 2017, 9. odstavek.
² Glej sodbo SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, tč. 71.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1848/2017-5
• UPRS Sodba in sklep I U 1197/2017-5
• UPRS sodba in sklep I U 999/2014