UPRS Sodba I U 1056/2017-10

Jedro

Tožnik je kar dvakrat uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računu, ki ne izkazuje dejansko nastalega poslovnega dogodka. Ponovitev kršitve je tista okoliščina, na podlagi katere je organ utemeljeno sklepal, da bo tožnik ID številko tudi v bodoče uporabil v goljufive namene, saj inšpekcijski postopek očitno ni dosegel svojega (tudi preventivnega) namena. Cilj inšpekcijskih pregledov je zagotoviti kontrolni sistem plačevanja davkov in ob morebitnem neplačilu ustrezno ukrepati, vendar vseh zavezancev ni mogoče nadzirati glede vseh obveznosti v vseh časovnih obdobjih niti to ne bi bilo smiselno. Zato je za delovanje celotnega sistema pomembno, da zavezanci za davek ravnajo skladno s predpisi o obdavčenju in davčnemu organu posredujejo podatke, ki so resnični, pravilni in popolni (glej 10. člen ZDavP-2).

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z dnem vročitve te odločbe. V postopku nadzora je namreč ugotovil, da je tožnik sodeloval v transakcijah, katerih namen je pridobitev premoženjskih koristi z zlorabo sistema DDV, zato je na podlagi drugega odstavka 80. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) odločil o prenehanju identifikacije.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor plačevanja DDV za obdobji oktober 2015 in februar 2016. V postopkih je bilo ugotovljeno, da je tožnik v obračunih za obe obdobji izkazal nabavo osnovnih sredstev na podlagi istih knjigovodskih listin. V poslovnih knjigah je evidentiral prejeti račun hrvaške družbe A. j.d.o.o. za nakup stroja za sečnjo drv v vrednosti 150.000,00 EUR brez DDV na podlagi predložitve ID številke DDV za zavezanca. Tožnik je stroj dalje prodal Banki B. in ji dne 28. 10. 2015 izdal račun v znesku 150.000,00 z obračunanim DDV po stopnji 22% v znesku 33.000,00 EUR, skupaj 183.000,00 EUR. Banka je tožniku na podlagi navedenega računa nakazala kupnino v višini 99.700,00 EUR, razlika pa je bila pokrita s kompenzacijo. Stroj je bil banki prodan z namenom pridobitve finančnih sredstev za plačilo kupnine dobavitelju. Banka B. je namreč isti stroj tožniku nato po pogodbi št. 0060754 oddala v najem in mu za to izdala račun v skupni višini 183.000,00 EUR (150.000,00 EUR + DDV v znesku 33.000,00 EUR). Tožnik je za obdobje oktober 2015 uveljavljal odbitek vstopnega DDV po tem računu. V obračunu za februar 2016 je ponovno izkazal prodajo in nabavo obravnavanega stroja na podlagi zgoraj navedenih listin, za katere je davčni organ zaključil, da so navidezne. V postopku davčnega nadzora je bilo namreč ugotovljeno, da je sekalnik lesa tožniku dejansko dobavil C.C. s.p. in ne hrvaška družba A., kot je na podlagi navideznih listin skušal prikazati tožnik. Stroj je bil torej izdelan v Sloveniji in se je ves čas nahajal v Sloveniji. Dejanski dobavitelj je stroj začel izdelovati šele v letu 2016, po prejetju avansa, ki mu ga je družba A. nakazala 31. 12. 2015. Sekalnik lesa torej v oktobru 2015, ko je tožnik prvič uveljavljal odbitek DDV, še ni bil dobavljen, zato mu davčni organ na podlagi 63. člena ZDDV-1 ni priznal odbitka vstopnega DDV.

3. Kot je razvidno iz računa št. 55/16 z dne 22. 2. 2016, ki ga je C.C. s.p. izdal družbi A. za dobavo stroja, je znašala kupnina za stroj zgolj 49.900,00 EUR. Vrednost na računu, ki ga je tožnik prejel od hrvaške družbe, je bila povečana prav z namenom, da se pridobi več finančnih sredstev od Banke B. To potrjuje tudi dejstvo, da tožnik preostanka kupnine (razlika med 150.000,00 in 99.700,00 EUR) družbi A. ni plačal, rok plačila na računu pa ni določen. Iz zbranih podatkov je razvidno, da je hrvaška družba t.i. kanalsko podjetje, ki servisira davčni vrtiljak in se pojavlja v vlogi dobavitelja blaga v tujo državo članico. V verigo je bila vključena zgolj zato, da se je prikrilo dejanskega dobavitelja in je bila fiktivno povečana nabavna vrednost stroja. V trenutku prejema računa namreč naročilo za izdelavo stroja še ni bilo dano, torej tožnik še ni niti izkazal namena, da bo stroj dejansko kupil. Poleg tega tožnik opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa, dejavnosti, ki naj bi jo opravljal s strojem, pa nima registrirane.

4. Tožnikovo pritožbo je prvostopni organ kor prepozno zavrgel, vendar je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-31-113/2016-6 z dne 17. 3. 2017 navedeni sklep odpravilo in vzelo v reševanje pritožbo, vloženo zoper odločbo št. DT 0610-2913/2016-1 (10-510-00,10) z dne 25. 4. 2016. Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ugotovitve prvostopnega organa zadoščajo za odvzem identifikacijske številke za namene DDV. Pri tem citira stališča Sodišča Evropske unije in kot bistveno izpostavlja, da dobava stroja ni bila opravljena po računu, v zvezi s katerim je tožnik v oktobru 2015 odbijal vstopni DDV, niti po računu, ki ga je izdala družba A. j.d.o.o. Izdaja oziroma sprejem računa, ki ne temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, pri čemer je tožnik zavestno sodeloval, onemogoča pravilno pobiranje davka in tako preprečuje dobro delovanje skupnega sistema DDV. Odločitev je utemeljena tudi glede na tožnikovo preteklo ravnanje, zato ta predstavlja potencialno nevarnost za zlorabo identifikacijske številke tudi v prihodnje. Po določbi drugega odstavka 80. člena ZDDV-1 za odvzem identifikacije za namene DDV zadošča že sum zlorabe, tožnik pa jo je v svoje namene že zlorabil, ko jo je uporabil za dosego svojih ciljev pri poslovanju, in sicer že pri oddaji obračuna DDV za obdobje oktober 2015.

5. Tožnik ni predložil listin, iz katerih bi bilo nedvomno ugotoviti, da je motor za predmetni stroj priskrbela družba A., oziroma da je pri izdelavi stroja sploh imela kakšno vlogo. V stroj naj bi bil vgrajen Volvo motor, kar izhaja iz CMR 2625840 z dne 28. 12. 2015, kot tudi iz izjave Č.Č. (poslovodja družbe A.). Nasprotno pa iz računa, ki ga je tožnik izdal Banki B., izhaja, da naj bi sekalnik lesa imel motor Iveco crusor 10 350 hp. Iz istega računa tudi izhaja, da naj bi stroj imel podvozje, tožnik pa v pritožbi priznava, da podvozja ni naročil, ker bi to podražilo stroj. Tožnik tudi ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno njegovo komuniciranje z družbo A. glede predmetnega stroja, kot tudi ne zatrjuje, da bi takšna korespondenca obstajala. Ker je posel zanj predstavljal veliko vrednost, bi se pričakovalo, da bo bolj previden in bo temeljito preveril poslovnega partnerja.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ker pogoji za odvzem ID številke za DDV po njegovem mnenju niso podani. Sklicuje se na pritožbene navedbe, vendar jih ne navaja znova. Citira pojasnilo davčnega organa v zvezi s poslovanjem z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, dostopnega na spletni strani¹. Vztraja pri dosedanjih trditvah, da je stroj izdelal in prodal slovenski prodajalec hrvaškemu kupcu (A. j.d.o.o.). Račun proizvajalca ima klavzulo o oprostitvi plačila DDV zaradi dobave vlaga v drugo državo članico EU, je zaprt s finančnim tokom in je zajet v prodajalčeve evidence. Hrvaški kupec je na podlagi obrnjene davčne obveznosti po pridobitvi stroja naredil samoobdavčitev v hrvaškem sistemu DDV ter stroj po nadgradnji prodal tožniku. Ta je stroj naprej prodal Banki B. in ga pozneje od nje tudi odkupil. Nesporno je, da mu je banka stroj dala v finančni najem, obračunala DDV po svojem računu od predmetnega najema, ga plačala in ga je končni kupec - tožnik uveljavljal kot vstopni davek za nakup osnovnega sredstva, ki ga še zdaj uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti. Do vsega navedenega, predvsem do pomena hrvaške družbe v okviru domnevnega davčnega vrtiljaka in njenega statusa v hrvaškem sistemu DDV, se davčni organ ni opredelil. Na podlagi vpogleda v aplikacijo VIES je mogoče ugotoviti, da ima družba A. status davčnega zavezanca z veljavno ID številko. Tožena stranka v nasprotju z določbo 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tudi ne poda nobenih dokazov glede navedbe, da je družba A. kanalsko podjetje.

7. Tožnik vztraja, da v opisani verigi prodaj ni prišlo do oškodovanja javnih sredstev iz razloga, ker ni člena v verigi, ki DDV ne bi obračunal in plačal. Prav tako ni člena v domnevni verigi, ki ne bi imel pravice uveljavljati vstopnega DDV pod zakonsko določenimi pogoji. Predmetni stroj je nedvomno v njegovi lasti, čemur davčna organa ne oporekata. To pomeni, da njegov namen ni bil uporabiti domnevno fiktivnega računa hrvaškega podjetja za oškodovanje javnih sredstev, ampak pridobitev stroja za opravljanje dejavnosti. Upravičenost do uveljavljanja vstopnega DDV je lahko stvar davčnega nadzora, zavrnitev pravice do odbitka pa ne kaže avtomatično na zlorabo sistema DDV, zaradi česar bi mu morala biti odvzeta identifikacija za DDV. Po pomoti je uveljavljal odbitek vstopnega davka v obdobju oktober 2015 na podlagi prejetega računa Banke B., kar je davčni organ zavrnil. Zato je odbitek DDV uveljavljal potem, ko je bil stroj dokončan, to je februarja 2016. S tem je v izpolnil vse pogoje za priznanje pravice do odbitka po ZDDV-1.

8. Tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Dodaja še, da ni pristojna preverjati upravičenosti identifikacijske številke za namene DDV hrvaškega davčnega zavezanca.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločitev temelji na določbi drugega odstavka 80. člena ZDDV-1, po kateri lahko davčni organ odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije, oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem omogočal odbitek DDV. Navedena določba temelji na določbi 273. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, po kateri lahko države članice določijo tudi druge ukrepe, za katere menijo, da so potrebni za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti ob prehodu meja. S tem je bil v slovenski pravni red uveden dodaten ukrep v boju proti goljufijam, ki je namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj, s tem da omogoča hiter odvzem identifikacijske številke (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona na davku na dodano vrednost, ZDDV-1B, EPA 522-V, 23. 7. 2009).

11. Upoštevaje prakso Sodišča Evropske unije², ki ji sledi tudi slovenska sodna praksa³, mora izrek tovrstnega ukrepa, da se šteje za sorazmernega s ciljem preprečevanja utaj, temeljiti na resnih pokazateljih, na podlagi katerih je mogoče objektivno sklepati, da bo identifikacijska številka za DDV, ki je bila dodeljena davčnemu zavezancu, verjetno uporabljena v goljufive namene. Tveganje utaje oziroma sum zlorabe ID številke za namene DDV v smislu 80. člena ZDDV-1 mora tako temeljiti na celoviti presoji vseh okoliščin obravnavanega primera in dokazov, zbranih v postopku.

12. V konkretnem primeru je davčni organ svojo odločitev utemeljil z ugotovitvami, zbranimi v dveh postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ju je vodil zoper tožnika. Sodišče se z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz inšpekcijskih odločb in so del upravnega spisa, strinja in jih na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ne navaja znova. Z inšpekcijskima odločbama je organ tožniku dodatno odmeril DDV za davčno obdobje oktober 2015 in ponovno za februar 2016 od osnove 150.000,00 EUR po stopnji 22% v znesku 33.000,00 EUR. Gre za davek, ki ga je tožnik po ugotovitvah inšpektorjev kar dvakrat neupravičeno odbil na podlagi računa za nabavo osnovnega sredstva - stroja za proizvodnjo lesnih sekancev. V prvem postopku organ odbitka ni priznal, ker stroj tožniku v inšpiciranem obdobju sploh še ni bil dobavljen. Zato račun, na podlagi katerega je uveljavljal odbitek DDV, ni bil izdan v skladu z 81. členom ZDDV-1, posledično pa tožnik ni izpolnjeval pogojev za odbitek vstopnega DDV v skladu z določili 63. člena ZDDV-1 v povezavi s 62. in 67. členom istega zakona. V drugem postopku, ki se je nanašal na davčno obdobje februar 2016, pa je davčni organ tožniku očital, da je vedel, da je sporna transakcija povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa (subjektivni element).

13. Tožnik v tožbi vztraja pri trditvah, da mu je stroj po nadgradnji prodala hrvaška družba A., vendar vloge navedene družbe v verigi prodaj stroja ni uspel dokazati. V zvezi z domnevno dobavo in vgradnjo motorja je davčni organ v inšpekcijskem postopku zaslišal zakonitega zastopnika hrvaške družbe Č.Č., izpoved katerega tudi po mnenju sodišča ni prepričljiva. Priča ni vedela povedati imena osebe, ki naj bi motor skupaj z njo vgradila v stroj, niti ni predložila nobene listine v zvezi z vgrajenim motorjem. Tožnik tudi ni pojasnil razhajanj glede znamke motorja (trdi, da je bil vgrajen Volvo motor, medtem ko iz računa, ki ga je izdal banki Koper, izhaja druga znamka). Ob odsotnosti listinskih dokazov ter upoštevaje dejstvo, da tožnik družbi A. ni plačal celotne vrednosti stroja po računu (150.000,00 EUR), je utemeljen zaključek, da je hrvaška družba delovala kot t.i. kanalska družba z nalogo preusmeriti transakcijo iz ene v drugo državo članico.

14. Glede na takšne dejanske ugotovitve se sodišče strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da pri tožniku zaradi dosedanjih zlorab sistema DDV obstaja nevarnost nadaljnjih utaj DDV. Tožnik je namreč kar dvakrat uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računu, ki ne izkazuje dejansko nastalega poslovnega dogodka. Ravno ponovitev kršitve je tista okoliščina, na podlagi katere je organ utemeljeno sklepal, da bo tožnik ID številko tudi v bodoče uporabil v goljufive namene, saj inšpekcijski postopek očitno ni dosegel svojega (tudi preventivnega) namena. Cilj inšpekcijskih pregledov je zagotoviti kontrolni sistem plačevanja davkov in ob morebitnem neplačilu ustrezno ukrepati, vendar vseh zavezancev ni mogoče nadzirati glede vseh obveznosti v vseh časovnih obdobjih niti to ne bi bilo smiselno. Zato je za delovanje celotnega sistema pomembno, da zavezanci za davek ravnajo skladno s predpisi o obdavčenju in davčnemu organu posredujejo podatke, ki so resnični, pravilni in popolni (glej 10. člen ZDavP-2). Ugotovitev, da zavezanec ne ravna tako, ima lahko glede na okoliščine posameznega primera za posledico odvzem identifikacijske številke za DDV kot enega izmed ukrepov za preprečevanje zlorab pri obračunavanju DDV.

15. Sodišče nadalje zavrača tožbeni ugovor nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe. Predvsem organ druge stopnje je celovito odgovoril na vse tožnikove navedbe v zvezi z izvedbo posla in vlogo družbe A. pri tem. Razlogi, s katerimi je utemeljil dvom v resničnost zatrjevanih dejstev, so v odločbi izčrpno in prepričljivo navedeni. V konkretnem primeru gre torej za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rad dosegel tožnik, ne pa za bistveno kršitev pravil postopka, kot se smiselno zatrjuje v tožbi.

16. Glede na tožnikovo sklicevanje na pritožbene navedbe sodišče še pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.⁴

17. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožnik dejanskih ugotovitev davčnega organa v tožbi ne izpodbija konkretizirano, prav tako pa ne predlaga izvedbe dokazov, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe še niso bili izvedeni (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) oziroma ne navaja dejstev, ki bi kazala na to, da je treba že izvedene dokaze presoditi drugače, kot jih je presodil davčni organ. Zato so po mnenju sodišča podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču omogočajo odločanje na seji, torej brez opravljene glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Tožnik ne navaja spletnega naslova, glede na citirano besedilo gre najverjetneje za pojasnilo FURS: Poslovanje z "neplačujočimi gospodarskimi subjekti" in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti, dostopno na spletni strani: http://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Nadzor/Podrocja/Inspekcijski_nadzor/Opis/Podrobnejsi_opis_1_izdaja_DDV_Poslovanje_z_neplacujocimi_gospodarskimi_subjekti_in_odgovornost_gospodarskih_subjektov_za_placilo_utajenih_davcnih_obveznosti.pdf
² Sodba C-527/11 z dne 14. marca 2013 v zadevi Ablessio SIA
³ Sodba Upravnega sodišča I U 1792/2014 z dne 22. 9. 2015
⁴ Enako sodbi Upravnega sodišča I U 1633/2011 z dne 19. 4. 2012 in I U 703/2015 z dne 15. 10. 2015

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1958/2018-10
• UPRS Sodba I U 561/2019-12
• UPRS Sodba IV U 172/2016-13