<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 2382/2017-14

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.2382.2017.14
Evidenčna številka:UP00004932
Datum odločbe:30.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - sorazmernost ukrepa

Jedro

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ki jo je samovoljno zapustil. Dodatno k temu, da je begosumen, pa kaže tudi njegov pobeg dne 18. 10. 2017, ko je v Azilnem domu skupaj še z drugimi čakal na prevoz v Center za tujce. Na zaslišanju je tožnik sicer dejal, da pobeg obžaluje, kar pa ne spremeni dejstva, da je dejansko poizkušal pobegniti. Njegova ciljna država je Francija in si želi v Sloveniji zagotoviti status ravno zato, da bi odpotoval v Francijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko drugega člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Libije, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka) in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve z dne 18. 10. 2017 od 11.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku po podaji prošnje zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik omejeno gibanje na Center za tujce in da se omogoči predajo pristojni državi članici EU, saj je bilo po podatkih baze EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer dne 19. 7. 2017 v Grčiji, kjer naj bi mu bila prošnja zavrnjena in je dobil sklep, da mora iz države.

3. Pred tem je tožnika dne 15. 10. 2017 obravnavala Policijska postaja Sežana, ko je tožnik ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo in sicer skrit v tovornem vagonu vlaka št. 46918, ki je peljal iz Republike Srbije v Italijo. Pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov. V postopku na policijski postaji je povedal (obravnavan je bil še z 10 drugimi tujci), da je do Turčije pripotoval leta 2016, legalno s potnim listom. Iz Turčije je ilegalno potoval do Srbije preko Grčije. Pred skrivanjem v vlaku in ilegalnem prehodu iz Srbije v Slovenijo se tujci niso srečali in se niso poznali. V Srbiji v kraju Šid so spoznali osebo, najverjetneje državljana Afganistana, ki jim je omogočil vstop na vagone, tako da jih je vse skupaj peš pripeljal do vlaka, odprl lopute, jim omogočil vstop na tovor ter za njimi zaprl lopute. Vstop na vlak naj bi jim omogočil v soboto ponoči (14. 10. 2017). Pred odhodom vlaka so slišali, da je nekdo zapiral - pečatil vagone. Do Sežane niso izstopili ali bili kontrolirani, niti ni nihče odpiral vagonov. Ciljna država za tožnika je bila Francija, kot razlog, da je odšel iz Libije pa je navedel slabe ekonomske razloge. Ob začetku postopka na Policijski postaji Sežana je tožnik tako kot vsi ostali iz njegove skupine zaprosil za mednarodno zaščito, saj naj bi bil preganjan in imel ekonomske težave.

4. Iz registracijskega lista izhaja, da je dne 25. 5. 2017 iz Libije odpotoval z veljavnim potnim listom do Istanbula, od tam pa z avtobusom do turško grške meje oziroma mesta Skandarpoli. Pot je nadaljeval z avtobusom do Aten. V Atenah je bil sprejet s strani grške policije in nastanjen dva mesca v Centru za tujce, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Nato je z avtobusom odšel do Soluna. V centru je spoznal še dve osebi in skupaj z njima vstopil v Makedonijo. Iz Makedonije je sam odšel v Srbijo in v Srbiji na različne načine potoval do Rume, tam pa se je pridružil skupini, ki jo je neznanec alžirskega porekla spravil na tovorni vlak, s katerim so pripotovali do Sežane. V Sežani so začeli udarjati po vagonu, saj so bili lačni in žejni. Nameraval je oditi v Francijo k sorodnikom. Razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito so slabe gospodarske razmere v njegovi domovini in je ekonomski migrant. Po podani nameri, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je bil tožnik pripeljan v Azilni dom v Ljubljani. Tožnik je dne 18. 10. 2017 pri toženki v prostorih azilnega doma vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Rekel je, da bi v vsakem primeru za zaščito zaprosil v Sloveniji, saj so bili na vlaku lačni in žejni, zato so začeli tolči po vagonu. Na odločitev o prošnji bo počakal. Po ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce je tožnik dne 18. 10. 2017 ob 13.25 uri, ko je čakal na prevoz v Center za tujce pobegnil iz sprejemnih prostorov. O njegovem pobegu je bila nemudoma obveščena policija, ki je v Azilni dom prišla ob 14.10 uri. Policisti PPIU so naredili zapisnik in se odpeljali iz Azilnega doma. Pobeglega tožnika so nato izsledili in prijeli na avtocesti ter ga ob 15.23 pripeljali nazaj v Azilni dom. V Center za tujce je bil prosilec nato odpeljal ob 18.20 uri.

5. Glede na navedeno je skladno z Uredbo Dublin III po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, toženka navaja, da bo pristojnim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in ga zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Tožnik je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, vendar ni počakal na zaključek postopka, s čimer je izpolnjen kriterij nesodelovanje v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Kriterij po 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja tudi spreminjanje izjav in navajanje lažnih podatkov, saj se navedbe tožnika spreminjajo. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik zatrjeval, da je s strani grških organov prejel negativno odločitev, nato je to še enkrat ponovil, ko je bil ustno seznanjen, da mu bo omejeno gibanje. V nadaljevanju ustne seznanitve pa je to svojo izjavo spremenil in navedel, da odločitve v Grčiji ni prejel. Razlikuje se tudi razlog za odhod iz izvorne države, saj je tožnik na policijski postaji in v svoji lastnoročno napisani izjavi navedel drugače, kot nato na prošnji za mednarodno zaščito. Iz lastnoročno napisane izjave izhaja, da je iz izvorne države odšel zaradi ekonomskih razlogov, na prošnji za mednarodno zaščito pa je nato navedel, da je odšel zaradi krvnega maščevanja. Prosilčeve izjave so zato nekonsistentne in tudi tožnikova splošna verodostojnost ni izkazana. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dejstvo je, da je prosilec podal namero zaprositi za mednarodno zaščito zgolj zato, ker je bil na vlaku zaprt in ni mogel dobiti hrane in vode. Če se vlak v Sežani ne bi ustavil, ne bi bil prijet s strani policije in pot bi nadaljeval naprej v Italijo, kamor je bil vlak tudi namenjen. Navedeno toženko utrjuje v prepričanju, da bi tožnik tako kot vse predhodne države zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici EU še zlasti, ker se tožnik tja ne želi vrniti. Dodatno pa je za potrditev ugotovljene begosumnosti s strani pristojnega organa poskrbel kar tožnik sam, saj je kljub zatrjevanju, da ne bo pobegnil, ravno to storil. Po ustni seznanitvi o omejitvi gibanja je namreč pobegnil iz sprejemnih prostorov Azilnega doma, ko je čakal na prevoz v Center za tujce. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar pa prosilec vsekakor počne.

6. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja po presoji toženke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje med državami. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji.

7. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo v kateri uveljavlja ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj v zvezi s tožnikom v trenutku seznanitve s pridržanjem oziroma izdajo sklepa ni potekal nikakršen postopek predaje, kar pomeni nepravilno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Navaja, da iz zapisnika z dne 18. 10. 2017 ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oziroma dejstva, na katera toženka opira presojo izrazite begosumnosti. S tem je bila kršena pravica do hitre in natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti, ki jih daje četrti odstavek 84. člena ZMZ-1. V posledici tega mu je bila kršena tudi pravica do izjave in obrambe. Nasprotuje tudi praksi toženke, ki sprašuje prosilce, ali so razumeli razloge za odvzem prostosti, pred tem pa ti s temi razlogi sploh niso bili seznanjeni. Meni, da gre za nedovoljena vprašanja, saj je dolžnost uradne osebe, da prosilca sooči z dejstvi, ki za organ odločanja pomenijo izpolnitev kriterija znatne begosumnosti. V zvezi z navedenim se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1709/2016. Tožnik je že v prošnji za mednarodno zaščito z dne 18. 10. 2017 toženki sam razkril, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito in ne gre za to, da ji je tožnik to dejstvo zamolčal. Iz zapisnika ne izhaja nedvoumno, kako se je postopek v Grčiji sploh končal ali pa je šlo za to, da tožnik resnično ni počakal na konec postopka ali pa so mu v Grčiji celo bili odvzeti zgolj prstni odtisi, prošnje pa sploh ni podal. Tožnik je v zvezi s tem res podal kontradiktorne izjave, ne glede na to, da je dolžnost toženke, da takšno kontradiktornost razišče, česar toženka ni storila.

8. Uveljavlja tudi zmotno uporabo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2016. Zmotno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe III utemeljuje tudi sklicevanje na sodbo sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-528/15 z dne 15. 3. 2017 ter navaja, da so vsa pridržanja v zvezi s postopki predaje nezakonita, saj v Sloveniji ne obstaja zakonodaja v zvezi z objektivnimi merili na katerih temeljijo razlogi za sum pobega. Trdi, da je bila sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 sprejeta pred navedeno sodbo SEU in je v izrecnem nasprotju z njo. Meni, da je Vrhovno sodišče v navedeni odločbi s svojo presojo nadomestilo obveznost zakonodajalca, da določi kriterije nevarnosti pobega pri uporabi Uredbe III v zvezi z nacionalno zakonodajo, SEU pa je presodilo, da sodna praksa ne more sama določati tovrstnih kriterijev. Svoje stališče utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017 ter v njej zavzeto stališče o kriterijih iz 1. in 3. alinee drugega odstavka ter 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

9. Očitek nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik utemeljuje z navedbo, da EURODAC zadetek ni dokaz, da je tožnik v Grčiji dobil negativno odločitev in pobegnil iz države in da mu je v tem smislu moč očitati nesodelovanje z grškimi organi. Tudi ne gre za nekonsistentne izjave glede razloga za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj iz Depeše z dne 16. 10. 2017 izhaja, da naj bi skupina 11 prejetih oseb bila v matični državi preganjana in naj bi bi imele ekonomske težave iz česar sploh ni mogoče nedvoumno zaključiti kdo je to izjavil in na koga se zaznamek nanaša. Iz policijske dokumentacije izhaja, da so se tožniki in ostali prejeti prosilci za azil (skupno 11 oseb) policiji pravzaprav samoiniciativno predali oziroma izdali, saj so začeli sami udarjati oziroma trgati po vagonu, kjer so bili zaprti oziroma zapečateni. Bili so lačni in žejni, zato so s trkanjem opozarjali nase in so torej očitno želeli, da jih kdo reši. Predali in razkrili so se torej prostovoljno, tako da tožniku ni mogoče očitati, da je namero za azil podal zgolj zato, ker je bil zaprt in ni mogel dobiti vode in hrane.

10. V nadaljevanju tožnik navaja, da 84. člen ZMZ-1 predvideva dve obliki pridržanja milejšo (obvezno zadrževanje na območje Azilnega doma) in strožjo obliko omejitev gibanja na Center za tujce. Tožnik v zvezi z razlogi iz izpodbijanega sklepa zakaj je bila izrečena strožja oblika izpostavlja, da domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje Azilnega doma ni problem tožnika, to je problem toženke. Če toženka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti v škodo tožnika, ki se ga zapira in se mu omejuje osebna svoboda, ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1582/2017. Tožnik tudi ni seznanjen, da bi v zvezi z njim potekal postopek predaje. Trdi tudi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nepopolna, ker v njej ni ocenjena tožnikova prostovoljna predaja policiji v Sloveniji. Dogodek, to je pobeg tožnika tik pred prevozom v Center v tujce v Postojno, se je zgodil po ustni odreditvi sklepa v zvezi s čemer mu toženka sploh ni dala pravice do izjave, s čimer ji je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Ker izpodbijani sklep ne ustreza standardom obrazložitve, je kršena tudi pravica do pravnega sredstva in pravica do enakega varstva pravic.

11. Nadalje tožnik zatrjuje, da mu je z ukrepom pridržanja na Center za tujce v Postojni odvzeta osebna svoboda. Opisuje prostore v katerih živi in ugotavlja, da je položaj v katerem se nahaja možno primerjati s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku.

12. Sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, hkrati pa tudi, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa naj bi mu namreč prizadelo nepopravljivo škodo, saj se ne počuti dobro, ker se ne more prosto gibati. Od 18. 10. 2017 je brez osebne svobode. Če bo s tožbo uspel, bo morala toženka že na podlagi neposredne uporabe recepcijske direktive prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, iz previdnosti pa sodišču predlaga, da toženki takšno ukrepanje odredi. Izdajo začasne odredbe predlaga tudi v primeru, če bo sodišče sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj odprava pomeni, da je odvzem svobode nezakonit.

13. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

14. Toženka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo, saj v njem navaja le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Organ je sklep oprl na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka ter 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člen ZTuj-2 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji). Po vpogledu standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem, posredovano organom Grčije dne 25. 10. 2017, ne more biti dvoma, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

17. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

18. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in kot takšne najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja njihove neskladnosti s sodbo SEU v zadevi Chodor (C-528/2015 z dne 15. 3. 2015), po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev in ne zgolj za kriterije, ki bi jih oblikovala ustaljena upravnosodna praksa (glej X Ips 7/2017).

19. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo ilegalno prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ki jo je samovoljno zapustil. Glede navedb pa je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. V prvih izjavah, ki jih je dal policistom, je navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, kasneje je to zanikal, na zaslišanju pa povedal, da vsekakor ni nameraval ostati v Grčiji do konca postopka, ker ima namen oditi v Francijo. Tudi na zaslišanju je izjavil, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Slovenije samo zato, da si uredi status in potem nadaljuje pot v Francijo. Potni list je uničil že v Turčiji. Nove so tudi bile izjave tožnika na obravnavi, da je potoval peš skozi države do Srbije, kjer se je v Rumi vkrcal v tovorni vlak. Neprepričljive so tožnikove izjave, da je imel namen izstopiti iz vlaka v Sloveniji, saj je prej navajal da je njegova ciljna država Francija, vedel pa je tudi, da je tovorni vlak na poti v Italijo. Popolnoma nove, v nasprotju s prejšnjimi njegovimi izjavami in celo v nasprotju s tistimi v tožbi, so njegove izjave na obravnavi, da so začeli trkati po stenah vagona, ker so se želeli prostovoljno predati slovenskim oblastem in so s seboj imeli dovolj hrane in pijače. Dodatno k temu, da je tožnik begosumen, pa kaže tudi njegov pobeg dne 18. 10. 2017, ko je v Azilnem domu, skupaj še z drugimi čakal na prevoz v Center za tujce. Na zaslišanju je tožnik sicer dejal, da pobeg obžaluje, kar pa ne spremeni dejstva, da je dejansko poizkušal pobegniti. Njegova ciljna država je Francija in si želi v Sloveniji zagotoviti status ravno zato, da bi odpotoval v Francijo. Vse navedeno tudi sodišče, enako kot toženko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi.

20. V zvezi z ugovori tožnika, da izrečen ukrep, glede na specifične okoliščine njegovega primera ter njegovim osebnim okoliščinam, ustreza odvzemu prostosti, sodišče temu lahko pritrdi. Vendar se je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah že izreklo, da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici možen, kot npr. jasno navaja v zadevi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (10. točka obrazložitve), kolikor so pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, izpolnjeni. Po stališču Vrhovnega sodišča (I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) je toženka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico "upravičena" izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v osebno svobodo. Sodišče soglaša s toženko, da so v obravnavanem primeru pogoji za izrek navedenega ukrepa, kot jih opredeljuje 28. člen Uredbe III izpolnjeni.

21. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu in ga je tožnik že tudi izkoristil za pobeg dne 18. 10. 2017, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

22. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce tako glede hrane in higiene dobre, da je za zdravniško oskrbo poskrbljeno. Vse kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

23. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

24. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače kot sledi iz izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

25. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno v tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84,84/1, 84/2
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 28, 28/2, 28/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNDUw