USRS sodba I U 573/2016

Jedro

V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ odločil, da se zoper dolžnika (v nadaljevanju tudi tožnik) opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 27. 10. 2015: glavnica 11.243,55 EUR, zamudne obresti 165,23 EUR, stroški davčne izvršbe 75,00 EUR, stroški za pot izterjevalca 40,00 EUR, skupaj torej 11.523,78 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa je navedel podatke o izvršilnih naslovih, datumih izvršljivosti ter zneskih obveznosti ter določil, da se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika. V obrazložitvi je navedel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer 143. člen ter prvi odstavek 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pojasnil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da dolžnik ni poravnal obveznosti, zato je bila začeta davčna izvršba.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-40/2016-2 z dne 9. 2. 2016 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da številka izvršilnega naslova pod zaporedno številko 3, 4 in 5 tabele v 2. točki izreka ni bila navedena v celoti, tako kot to izhaja iz odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2015, vendar pa navedena pomanjkljivost po mnenju tožene stranke predstavlja le pomoto, ki jo lahko prvostopni organ vsak čas popravi s sklepom o popravi pomote v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sicer pa je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ugovori, ki jih navaja tožnik, pa se nanašajo na izvršilni naslov, ki ga v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Zoper odmerno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov je tožnik vložil zahtevek za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe, vendar je iz odmerne odločbe jasno razvidno, da pritožba ne zadrži izvršitve, kar je v skladu z določbo 87. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil torej izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe, saj je bila odločba o odmeri NUSZ za leto 2015 izvršljiva in dolg ni bil poravnan, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bil poravnan. Dodaja še, da je za odločanje o tožnikovem predlogu za zadržanje davčne izvršbe pristojen prvostopni organ, ki je o tem predlogu že odločil.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se s stališčem tožene stranke, da je bistveno le, da obstaja izvršilni naslov, ki je izvršljiv, ne strinja. Sklicevanje na 87. člen ZDavP-2, po katerem pritožba ne zadrži izvršitve, ni utemeljeno, sploh v primeru obstoja neutemeljenega izvršilnega naslova. Iz 87. člena ZDavP-2 sicer izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno, vendar davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V konkretnem primeru navedeno ni bilo storjeno, kar bi vsekakor moralo biti, ob tem, da je tožnik to tudi predlagal v pritožbi. Tožnik je prejel odločbo št. DT4224-100177/2015-B(07-130-09) z dne 17. 4. 2015, s katero mu je bilo odmerjeno NUSZ za leto 2015 in iz katere izhaja, da je bilo tožniku za zemljišča k.o. ..., parcelne št. ..., kot nezazidano - stanovanjski objekti, odmerjeno nadomestilo v znesku 15.977,82 EUR. Zoper navedeno odločbo je podal zahtevek za odpravo, razveljavitev, spremembo odločbe, v kateri utemeljuje, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kot je bilo odmerjeno, ni v skladu z določili Zakona o stavbnih zemljiščih, o sami vlogi pa vse do danes še ni bilo odločeno. Gre za zemljišča, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, vendar se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje le v primeru, če gre za zemljišča, ki so že opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Stavbno zemljišče se šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema, ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Tožnik je prejel tudi potrdilo, da na zemljiščih, za katera se zahteva plačilo NUSZ ni zgrajena infrastruktura. Ker navedeno območje ni opremljeno, niti nima možnosti opreme, je bilo tožniku nadomestilo nepravilno odmerjeno. Ob tem ni bilo upoštevano niti to, da tožnik nima premičnin, ki bi lahko bile predmet izvršbe. Tožnik zato sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je za odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato jih ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

7. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 št. DT4224-100177/2015-B(07-130-09) z dne 17. 4. 2015. Z odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga tožnik v predpisanih rokih ni poravnal.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je izvršilni naslov neutemeljen. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 namreč s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in jih lahko tožnik uveljavlja le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov.

9. Navedbe tožnika, da družba nima premičnin, ki bi lahko bile predmet izvršbe, niso razlog, ki bi preprečeval dovolitev izvršbe, saj v izpodbijanem sklepu niso konkretneje označene premičnine, ki naj bi bile predmet rubeža. V kolikor bi se pri sami opravi izvršbe pokazalo, da tožnik nima rubljivih predmetov, bo to pomenilo, da izvršbe dejansko ni mogoče opraviti, kar pa ne vpliva na samo dovolitev izvršbe na premičnine. Drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo, tožnik ne navaja, zato so bili po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa.

10. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

11. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

12. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 226/2015
• UPRS sodba I U 1816/2015
• UPRS sodba III U 183/2015