<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1635/2015

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1635.2015
Evidenčna številka:UL0013187
Datum odločbe:08.09.2016
Senat, sodnik posameznik:Lara Bartenjev (preds.), Andrej Kmecl (poroč.), mag. Miroslava Dobravec Jalen
Področje:OKOLJSKO PRAVO
Institut:presoja vplivov na okolje - celovita presoja vplivov na okolje - stranka v postopku - stranski udeleženec - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija

Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja na določbo tretjega odstavka 137. člena ZON, po katerem ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35409-116/2012/152 z dne 19. 11. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem upravnem sporu najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ko pa je toženka po tem, ko ji je sodišče to tožbo vročilo, izdala izpodbijani sklep, je svojo tožbo v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razširil tudi na ta sklep.

2. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo vlogo za priznanje stranskega udeleženca v postopku celovite presoje vplivov na okolje – državni prostorski načrt za HE Hrastje – Mota na Muri. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe in zakonsko ureditev pravnega interesa oziroma ureditev statusa nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na podlagi zakonov, ki urejajo ohranjanje narave ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine po 53. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter ugotavlja, da ta zakon v določbah, ki urejajo postopek celovite presoje vplivov na okolje (členi 40 do 48), nevladnim organizacijam ne daje druge pravice udeležbe v postopkih, kot jo daje splošni javnosti.

3. Tožnik v tožbi navaja, da toženka z izpodbijanim sklepom ni odločila o njegovi zahtevi za vključitev v prej navedeni postopek. Sklicuje se na tretji odstavek 137. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki mu kot društvu, ki deluje v javnem interesu, daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Navaja, zakaj postopek, v katerega se želi vključiti, spada na področje njenega delovanja, in razloge, iz katerih se želi vanj vključiti. Dodaja tudi, da se celovita presoja vplivov na okolje v obravnavani zadevi izvaja na podlagi 33.a člena ZON, kar prek uporabe drugega odstavka 40. člena ZVO-1 pripelje do podobnega zaključka kot neposredna uporaba tretjega odstavka 137. člena istega zakona. Meni, da toženko k njegovi vključitvi v postopek zavezuje tudi Aarhuška konvencija, sodišču pa predlaga, naj odloči o njegovi zahtevi za vključitev v postopek po vsebini, ker so zato izpolnjeni vsi pogoji, oziroma podredno, naj naloži toženki, naj o tem odloči ter ji za to določi navodila o vsebini izdane odločitve ter o roku izdaje oziroma naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločitev. Poleg tega predlaga še, naj sodišče toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da tožnik kot nevladna organizacija na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, v zvezi s predmetnim postopkom ne izkazuje na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, temveč želi zastopati javni interes oziroma javno korist. Ker ZVO-1 takim organizacijam daje le pravico udeležbe v postopkih odločanja „po tem zakonu“, določbe, ki urejajo postopek celovite presoje vplivov na okolje, pa nevladnim organizacijam take pravice ne dajejo, je tožnikovo zahtevo v skladu z drugo točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

7. Vendar pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja na določbo tretjega odstavka 137. člena ZON, po katerem ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Da bi šlo v obravnavani zadevi za postopek, v katerem ni mogoče zastopati interesov ohranjanja narave, oziroma zakaj, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

8. Prav tako tožnik utemeljeno opozarja na drugi odstavek 40. člena ZVO-1, po katerem se celovita presoja vplivov na okolje izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za tam navedena področja urejanja, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, skladno z določbami 51. člena ZVO-1, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave. Ali gre za presojo po predpisih o ohranjanju narave, kot navaja tožnik, in kar bi že po najosnovnejšem jezikovnem pomenu te zakonske določbe v zvezi s prej navedeno določbo tretjega odstavka 193. člena ZON pripeljalo do tožnikove pravice do vključitve v postopek, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako ne izhaja.

9. Navedeno pomeni, da je izpodbijani sklep ostal neobrazložen do take mere, da se ga ne da preizkusiti, kar po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odpravljeni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, pristojni organ pa je po četrtem odstavku istega člena dolžen izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Sodišče v tem pogledu dodaja še, da prav zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je niso mogle nadomestiti listine iz upravnega spisa, ki jih je posredovala toženke, niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena predpisuje za to, da bi sodišče s sodbo samo odločilo o stvari.

10. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

11. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu.

12. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik.


Zveza:

ZON člen 33a, 137, 137/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyMDI5