UPRS sodba I U 184/2014

Jedro

Zakon ne razlikuje med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, in med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost (poleg opravljanja kakšne druge dejavnosti oziroma pridobivanja dohodka iz katerega drugega naslova oziroma vira, ne glede na to, ali gre za vir preživljanja, ki temelji na pridobljenih socialnih pravicah), temveč ju izenačuje (1. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Namen zakonske določbe je torej zagotovitev predkupne pravice tistim, ki zemljišče sami potrebujejo za opravljanje kmetijske dejavnosti in s tem za pridobivanje dohodka iz te dejavnosti, kar pa nedvomno ne izključuje kmeta, ki je upokojen, kot tudi ne osebe, ki je (sicer) v delovnem razmerju in ima tudi status kmeta.

Dejstvo, ali je oseba s statusom kmeta, ki konkurira za nakup določenega kmetijskega zemljišča, upokojena (ali v delovnem razmerju) in ima pravice iz socialne varnosti vezane na drug status in ne na status kmeta, nedvomno ni dejstvo, ki bi glede na določbo 23. člena ZKZ že vnaprej izključilo tako osebo pri uveljavljanju predkupne pravice, brez nadaljnjega ugotavljanja, ali ji kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Odločitev drugostopnega organa je zato iz teh razlogov nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 33008-177/2013/5 z dne 11. 12. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopni organ) pritožbi A.A. – v tem postopku stranke z interesom – ugodilo in odpravilo odločbo Upravne enote Grosuplje (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 330-1239/2012-18 (309) z dne 20. 8. 2013 (1. točka izreka), odločilo, da se kupoprodaja dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ..., ki je v zemljiškem katastru evidentiran kot kmetijsko zemljišče, po prodajni ceni celotnega zemljišča 27.483,00 EUR, ki sta jo dne 19. 7. 2013 sklenila prodajalec B.B. – v tem postopku stranka z interesom – in stranka z interesom A.A., odobri (2. točka izreka), kupoprodaja dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ..., ki je v zemljiškem katastru evidentiran kot kmetijsko zemljišče, po prodajni ceni celotnega zemljišča 27.483,00 EUR, ki sta jo dne 26. 6. 2013 sklenila prodajalec B.B. – v tem postopku stranka z interesom – in tožnik, zavrne (3. točka izreka) in še odločilo, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ uvodoma citiral določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), navedel, da je prvostopni organ ugotovil, da je šteti stranko z interesom A.A. in tožnika (kot kupca dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ... za kmeta po 24. členu ZKZ, pri preizkusu izpolnjevanja pogoja pridobivanja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti pa ugotovil, da tožniku, ne glede na to, da je upravičen do starostne pokojnine v tam opredeljeni višini, kmetijska dejavnost predstavlja poglavitni vir preživljanja, zaradi česar izpolnjuje pogoj po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. To je po presoji drugostopnega organa napačno. Pravica do starostne pokojnine je vezana na obvezno zavarovanje zavezancev (med drugim tudi kmetov) za primer starosti in invalidnosti. Ob nastopu teh pogojev zavezanci (praviloma) z opravljanjem teh dejavnosti prenehajo, ta uveljavljena pravica pa tudi omejuje pravico takšnih upravičencev do izvajanja gospodarske dejavnosti (primeroma 27. a in 27. b člen Zakona o urejanju trga dela – v nadaljevanju ZUDT, ki omejuje pogodbeno opravljanje gospodarske dejavnosti do 60 ur na mesec). Res je sicer, da ZKZ omogoča tudi posamezniku z uveljavljeno pravico do starostne ali invalidske pokojnine, da se ta ugotovi za kmeta in iz tega statusa tudi uveljavlja predkupno pravico, vendar nikakor ne gre šteti, da kmet izvaja kmetijsko dejavnosti kot glavno dejavnost, če je upokojenec. Prvostopni organ je zato napačno uporabil materialni predpis in posledično zmotno ugotovil dejansko stanje. Drugostopni organ je zato obravnaval obe vlogi za odobritev pravnega posla, ki sta ju vložila tožnik in stranka z interesom A.A. kot kupca. Uvodoma je ugotovil, da je promet potekal po določbah ZKZ, pri presoji močnejše prednostne pravice pa je ugotovil, da oba sprejemnika ponudbe štejeta kot kmeta, stranki z interesom A.A. pa predstavlja kmetijska dejavnost edino ali glavno dejavnost, kar potrjujejo listine spisa. Glede na navedeno je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Prvostopni organ je s svojo odločbo odobril kupoprodajo dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ..., ki je v zemljiškem katastru evidentiran kot kmetijsko zemljišče, po prodajni ceni celotnega zemljišča 27.483,00 EUR, ki sta jo dne 26. 6. 2013 sklenila prodajalec B.B. in tožnik, zavrnil kupoprodajo dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ..., ki je v zemljiškem katastru evidentiran kot kmetijsko zemljišče, po prodajni ceni celotnega zemljišča 27.483,00 EUR, ki sta jo dne 19. 7. 2013 sklenila prodajalec B.B. in stranka z interesom A.A. (2. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta stranka z interesom A.A. in tožnik vložila vlogi za odobritev istega pravnega posla za del zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ... Organ je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji iz 18., 19. in 20. člena ZKZ, nadalje, da je šteti oba kupca kot kmeta, da pa tožniku kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, ker mu je bila v letu 2012 izplačana pokojnina v skupni višini 7.261,96 EUR, v istem letu pa je iz kmetijske dejavnosti dosegel vsaj 24.557,34 EUR dohodka. Stranka z interesom A.A. pa je tudi kmet, ki se ukvarja samo s kmetijstvom in mu je to edini vir preživljanja. Ugotovljeno je tudi bilo, da obema kupcema pri delu na kmetiji pomagajo ostali člani družine. Ker sta si oba kupca enakovredna, je organ pozval prodajalca B.B., da izbere kupca, kar je slednji tudi storil in izbral tožnika kot kupca. Glede na povedano je organ zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi navedel, je odločitev napačna. Organ ni upošteval 23. člena ZKZ v celoti. Kmetijska dejavnost mu namreč pomeni poglavitni vir preživljanja, kot to izhaja iz spisa. Do tega se drugostopni organ ni opredelil. Nikjer ne piše, da upokojencu kmetovanje ne more pomeniti glavne dejavnosti. Drugi zakoni niso predmet obravnave pri nakupu zemljišča. Prvostopni organ je za leto 2012 pravilno ugotovil njegove dohodke iz naslova kmetijstva, kakor tudi višino pokojnine. Nedvomno mu kmetijstvo pomeni glavni vir dohodka glede na nizko pokojnino. Kmetijo bi rad povečal zato, ker ima naslednika, ki pomaga in se bo kot prevzemnik kmetije ukvarjal v bodoče s kmetijstvom. Zemljišče se lahko priključi h kmetiji, ki je njegova, drugi kupec pa zemljišč v lasti nima, temveč jih imajo njegovi starši. V dopolnitvi tožbe je še navedel, da je naslovno sodišče v sodbi, II U 277/2009 ugotovilo, da zgolj na podlagi dejstva, da je prednostni upravičenec upokojenec, ni možno šteti, da mu dohodki iz kmetijske dejavnosti ne morejo predstavljati poglavitnega vira preživljanja. Drugostopni organ je tako nedvomno napačno odločil. Predlagal je odpravo odločbe in da sodišče ugotovi, da je tožnik prednostni upravičenec.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da meni, da bi bilo glede na to, da sta oba kupca enakovredna, najbolj prav, če bi sam kot prodajalec izbral kupca. Prosil je tudi za prednostno obravnavo primera.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da se ponavadi kot glavna dejavnost šteje tista dejavnost, po kateri si zdravstveno zavarovan. Če pa ima tožnik preskromno pokojnino, pa ima država druge mehanizme pomoči (npr.: varstveni dodatek). Meni tudi, da je višina dohodka iz kmetijstva za tožnika previsoka oziroma da gre za bruto prihodke, pri kateri niso upoštevani odhodki. Parcela pa tudi leži v sosednji vasi in ne v neposredni bližini njegovega hleva. Sam pa je tudi kupil travnik, kar nakazuje, da se namerava v bodoče ukvarjati s kmetijstvom. Zemljo obdeluje sam, ukvarja pa se samo s kmetijstvom, ki je njegov edini vir preživljanja. Smiselno je predlagal zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o odpravi prvostopne odločbe, s katero je prvostopni organ odobril pravni posel, sklenjen med prodajalcem in tožnikom, ter odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prodajalcem in stranko z interesom A.A.

Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja napačni odločitvi drugostopnega organa o pritožbi stranke z interesom A.A. glede na materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primer, ter ugotovljeno dejansko stanje.

ZKZ določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije v prvem odstavku 23. člena, pri čemer je na četrtem mestu uvrščen drug kmet. Med kmeti, ki so po prvem odstavku uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe) (drugi odstavek). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopni organ po ugotovitvi, da je tožnik upokojenec, torej oseba s pridobljeno pravico do starostne oziroma invalidske pokojnine, ki jo tudi prejema, zaključil, da ni mogoče šteti, da kot kmet izvaja kmetijsko dejavnost kot glavno dejavnost po 1. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ (ne glede na primerjavo višine dohodka iz naslova prejemanja pokojnine ter višine dohodka iz kmetijske dejavnosti), zaradi česar je odobril pravni posel – kupoprodajo dela zemljišča s parc. št. 1279, k.o. ..., med stranko z interesom – prodajalcem B.B. in drugim sprejemnikom ponudbe (v tem upravnem sporu tudi stranko z interesom) A.A.

Za takšno razlago zgoraj citirane določbe 23. člena ZKZ pa drugostopni organ tudi po presoji sodišča ni imel podlage, saj zakon ne razlikuje med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, in med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost (poleg opravljanja kakšne druge dejavnosti oziroma pridobivanja dohodka iz katerega drugega naslova oziroma vira, ne glede na to, ali gre za vir preživljanja, ki temelji na pridobljenih socialnih pravicah), temveč ju izenačuje (glej 1. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ). Podlage za takšno razlikovanje tudi ni najti v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B), objavljenem v Poročevalcu DZ RS, št. 23/2003, na katerega se sklicuje v svoji odločbi drugostopni organ, saj je (poleg povzetega besedila v drugostopni odločbi) v obrazložitvi 8. člena predloga, kjer so bili določeni predkupni upravičenci in vrstni red, tudi navedeno, da predkupna pravica sama po sebi predstavlja omejitev pridobitve lastninske pravice, ki pa je zaradi pomena kmetijskih zemljišč utemeljena, za skupnost oziroma v splošnem interesu pa je, da kmetijska zemljišča zagotavljajo primeren dohodek za preživetje tistim, katerim kmetijstvo pomeni glavno ali dopolnilno dejavnost (označeno s strani sodišča). Namen te zakonske določbe je torej zagotovitev predkupne pravice tistim, ki zemljišče sami potrebujejo za opravljanje kmetijske dejavnosti in s tem za pridobivanje dohodka iz te dejavnosti, kar pa nedvomno ne izključuje kmeta, ki je upokojen, kot tudi ne osebe, ki je (sicer) v delovnem razmerju in ima tudi status kmeta. Tako tudi ne vzdrži argument drugostopnega organa, da je treba razlikovati med kmetom, ki je upravičenec do starostne pokojnine (in mu torej gredo iz tega naslova vse pravice za zagotovitev socialne varnosti) in kmetom, ki je kot tak obvezno zavarovan po 17. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2 – ta določa, da se obvezno zavarujejo kmetje, če imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo ugotavlja služba medicine dela, če se ne šolajo in niso uživalci predčasne, starostne, vdovske ali invalidske pokojnine, ob nadaljnjem pogoju izkazanega dohodka iz kmetijske dejavnosti). Vzporednice oziroma primerjave pa po oceni sodišča tudi ni možno izpeljati s predpisano omejitvijo začasnega ali občasnega dela upokojencev po Zakonu o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), saj ta zakon ureja (med drugim) ukrepe države na trgu dela, sprememba ZUTD, s katero je bila ta omejitev predpisana, pa je bila sprejeta zaradi kriznih razmer in njihovih posledic na trgu dela (visokega števila brezposelnih oseb in nefleksibilnosti dosedanjih predpisanih oblik dela glede na potrebo delodajalcev po krajših oblikah dela) (Poročevalec DZ, EPA 729-VI z dne 19. 10. 2012 – Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela - ZUTD-A). Dejstvo, ali je oseba s statusom kmeta, ki konkurira za nakup določenega kmetijskega zemljišča, upokojena (ali v delovnem razmerju) in ima pravice iz socialne varnosti vezane na drug status in ne na status kmeta, tako nedvomno ni dejstvo, ki bi glede na zgoraj citirano določbo 23. člena ZKZ že vnaprej izključilo tako osebo pri uveljavljanju predkupne pravice, brez nadaljnjega ugotavljanja, ali ji kmetijska dejavnost (v primerjavi z dohodki, ki izhajajo iz njenega statusa upokojenca ali zaposlitve) pomeni edino ali glavno dejavnost. Tako tudi sodna praksa (sodbe Upravnega sodišča: II U 277/2009 z dne 23. 11. 2010, II U 300/2010 z dne 16. 11. 2011, II U 419/2011 z dne 14. 11. 2012). Odločitev drugostopnega organa je zato iz teh razlogov nezakonita.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker je spoznalo, da je bilo v upravnem postopku napačno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa so bila v bistvenih točkah zmotno oziroma nepopolno ugotovljena dejstva (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter vrnilo zadevo istemu organu na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena v ponovni postopek. Drugostopni organ bo tako v ponovnem postopku moral ponovno odločiti o pritožbi stranke z interesom Viktorja Dežmana zoper prvostopno odločbo, št. 330-1239/2012-18(309) z dne 20. 8. 2013, pri čemer bo moral upoštevati v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za odločitev v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji (65. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1113/2014
• sodba II U 419/2011
• UPRS Sklep in sodba III U 14/2017-27