Sodba U 348/99

Jedro

Pri uvrščanju blaga v ustrezne carinske tarife je treba upoštevati tudi temeljna pravila o uvrščanju tega blaga. Vendar pa je potrebno v primerih kot je obravnavani, ko gre dejansko za razlago predpisa na podlagi minimalnih razlik, po presoji sodišča, poleg navedenega vendarle upoštevati tudi pravni red kot celoto, v tem kontekstu predvsem določbe Ustave RS, pa tudi druge zakonske predpise. Vsi državni organi morajo pri svojih odločitvah upoštevati oz. zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Tožena stranka je eden tistih državnih organov, katerega odločitve lahko bistveno vplivajo na enakopraven ali pa neenakopraven položaj subjektov na trgu. Zato je bila tožena stranka po presoji sodišča dolžna proučiti in odgovoriti na tožničine pritožbene ugovore, da se jo s sporno uvrstitvijo v carinsko tarifo neupravičeno spravlja v neenakopraven položaj na trgu, še posebej glede na zatrjevano okoliščino, da je tožena stranka prej več let dopuščala uvrščanje sporne embalaže v ugodnejšo carinsko tarifo 4819 50 000, potem pa je svoje stališče spremenila samo glede embalaže Combibloc, ne pa tudi glede konkurenčne embalaže. Tukaj se zaradi spoštovanja navedene zakonske ureditve glede zagotavljanja enakopravnega položaja na trgu in s tem povezanega enakega obravnavanja pred zakonom, sodišče ni moglo postaviti na stališče, da je carinjenje drugih podobnih embalaž drug upravni postopek, ki s spornim carinjenjem nima nobene zveze.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije z dne 20.09.1999 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice A. z dne 10.06.1998, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti uvrstila blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po enotni carinski listini (ECL) z dne 11.06.1997 Carinske izpostave A. in prijavljeno pod tarifno oznako 4819 50 000 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo "prosto", v tarifno oznako 4819 20 100 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo 10,5 % in tožnici naknadno obračunala razliko v carini v znesku 1,054.533,00 SIT.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo z navedeno ECL v prost promet sproščeno blago z nazivom "embalaža za mleko" v vrednosti 772.595,21 ATS oz. 10,043.174,00 SIT. Zadevno blago je bilo uvrščeno v tarifno oznako 4819 50 000 kot "škatle, vreče in drugi izdelki za pakiranje, iz papirja, kartona, celulozne vate ali listov ali trakov iz celuloznih vlaken; kartonažni izdelki iz papirja ali kartona, ki se uporabljajo v pisarnah, trgovinah ali podobno/druga embalaža za pakiranje, vključno z ovitki za gramofonske plošče" s konvencionalno carinsko stopnjo 11 %, ki je bila na podlagi Uredbe o pogojih za uvoz blaga, ki se v letu 1997 uvaža v Republiko Slovenijo iz Evropske skupnosti, Evropske skupnosti za premog in jeklo in Evropske skupnosti za jedrsko energijo, na podlagi začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo in navedenimi evropskimi skupnostmi (Ur. list RS, št. 74/96 - v nadaljevanju "Uredba") znižana na stopnjo "prosto".

Prvostopni organ je na podlagi določil 1. odst. 62. člena Carinskega zakona (Ur.l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99-CZ) po lastni iniciativi preveril deklaracijo in ugotovil, da je bila za zadevno blago prijavljena nepravilna tarifna oznaka, o čemer je sestavil zapisnik o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 21.05.1998. Na podlagi tega zapisnika ter ob uporabi določb C točke 1. odst. 154. člena CZ je izdal sporno prvostopno odločbo, s katero je zadevno blago uvrstil v tarifno oznako 4819 20 100 KNCF, kot "škatle, vreče in drugi izdelki za pakiranje iz papirja, kartona, celulozne vate ali listov ali trakov iz celuloznih vlaken; kartonažni izdelki iz papirja ali kartona, ki se uporabljajo v pisarnah, trgovinah ali podobno/ zložljive škatle iz nevalovitega papirja in kartona/z maso papirja ali kartona do 600 g/m2" s konvencionalno carinsko stopnjo 15%, ki je bila na podlagi Uredbe znižana na stopnjo 10,5 %, tožniku pa je bilo naloženo plačilo carinskega dolga, ki je nastala zaradi spremembe carinske stopnje za zadevno blago. Prvostopni organ si je v postopku naknadnega preverjanja zadevne ECL pridobil tudi vzorec spornega blaga in ugotovil, da je bila z navedeno ECL uvožena embalaža "combibloc". Embalaža combibloc je zložljiva kartonska škatla z eno zalepljeno stranjo, vendar z odprto spodnjo in zgornjo stranjo, v sploščenem (nezloženem) stanju, dimenzij 156 mm x 250 mm. Dno in vrh škatle že imata vtisnjeni mesti, kjer se prepogne in zapre. Narejena je iz nevalovitega kartona mase 386 g na m2, ki je enostransko prekrit s tanko aluminjasto folijo in obojestransko še s tanko polietilensko folijo. Bistvo izdelku daje nevalovit karton, ki je na zunanji strani potiskan ("P. mleko"). Uporablja se kot litrska škatla za strojno polnjenje mleka. Pri razvrščanju blaga v tarifne številke je potrebno upoštevati Temeljna pravila za uporabo Kombinirane nomenklature carinske tarife, predpisana z 9. členom Zakona o carinski tarifi (Ur. list RS, št. 74/95).

Temeljno pravilo 1 pravi, da so naslovi oddelkov, poglavij in podpoglavij podani zato, da se je lažje znajti pri uvrščanju ter, da zaradi pravnih razlogov uvrščanja poteka po poimenovanjih tarifnih številkah in opombah k ustreznim oddelkom in poglavjem po nadalje opisanih pravilih, če niso v nasprotju z vsebino ter tarifnih številk in opomb.

Temeljno pravilo 2(a) določa, da se za proizvod ali izdelek, ki je naveden ali zajet v poimenovanju posamezne tarifne številke, šteje tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, če ima bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda. V tarifno številko se uvršča tudi kompleten ali končen proizvod (ali proizvod, ki se uvršča kot kompleten ali končen po tem pravilu), če se carini nesestavljen ali razstavljen.

Temeljno pravilo 3 (a) določa, da tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno ali najbolj natančno poimenovanje za proizvod, prednost pred tarifnimi številkami,v katerih je poimenovanje splošnejše.

Temeljno pravilo 6 pa določa, da se iz pravnih razlogov proizvodi uvrščajo v tarifne podštevilke v okviru ene tarifne številke po poimenovanjih teh tarifnih podštevilk in morebitnih opombah k tem tarifnim podštevilkam ter po teh pravilih, pri čemer velja, da se tarifne podštevilke lahko primerjajo samo na isti ravni razčlenitve ter, da to pravilo velja tudi za opombe k oddelkom in poglavjem, če sobesedilo ne predpisuje drugače. Po določbah točke (A)-Škatle, vreče in drugi kontejnerji za pakiranje k tarifni številki 4819 Komentarskih pojasnil harmoniziranega opisa in razvrščanja blaga v to skupino spadajo kontejnerji raznih vrst in velikosti, ki se običajno uporabljajo za pakiranje, transport, skladiščenje ali prodajo blaga, vštevši tudi tiste, ki imajo okrasno vrednost.

Tarifna številka vključuje: škatle, vreče, čašaste kontejnerje, lepenkaste bobne (kontejnerje), izdelane z valjanjem ali kako drugače, vštevši tudi tiste z robovi, ojačanimi s trakom ali z drugim materialom, cevasti kontejnerji za shranjevanje dokumentov, zaščitne vreče za oblačila, kozarec, lonce ali podobno (na primer: za mleko in smetano), vštevši tudi tiste, prevlečene z voskom. Izdelki iz te skupine so lahko tiskani na primer: z imenom trgovca, z navodili za uporabo, z ilustracijami. Zadevno blago ima bistvene značilnosti končnega proizvoda in se v skladu s temeljnim pravilom 2 (a) uvršča kot končni proizvod: kartonska škatla za pakiranje mleka. Ker pa so škatle iz nevalovitega kartona najbolj konkretno oz. najbolj natančno poimenovane v tarifni podštevilki 4819 20, se v skladu s temeljnim pravilom 3(a) zadevno blago pravilno uvršča v tarifno oznako 4819 20 100. Upoštevajoč zgoraj navedeno se zadevno blago ne more uvrstiti v tarifno oznako 4819 50 000 - druga embalaža za pakiranje, kot to želi pritožnik. Pritožbeni organ torej ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo. Zmotno je tožnikovo mnenje, da iz potrdila Gospodarske zbornice Slovenije z dne 19.06.1993 izhaja, da je potrebno zahtevno blago uvrstiti v tarifno oznako 4819 50 000. Gospodarska zbornica Slovenije je izdala omenjeno potrdilo le z namenom potrditve, da se zahtevno blago ne proizvaja v Sloveniji. Pri tem pa potrdilo nikakor ni zavezujoč dokument za carinski organ pri uvrščanju blaga v Kombinirano nomenklaturo carinske tarife.

Tožnica v tožbi navaja, da ni pravilno stališče tožene stranke, da sporne embalaže (combiblock) ni moč uvrstiti v tarifno oznako 4819 50 000. Gre namreč za istovrstno embalažo, kot jo proizvaja proizvajalec Tetrapak, v katero polnijo mleko A. in nekateri drugi proizvajalci. Obe embalaži sta namreč narejeni iz enakih materialov, enaka je njuna vrednost, uporabljata se za enak namen, edina razlika je samo v načinu priprave same embalaže za polnjenje (z mlekom). Repromaterial iz katerega se oblikuje embalaža za mleko proizvajalca Tetrapak je namreč v rolah, istovrstna embalaža Combibloc, ki jo uvaža tožnica, pa je v obliki sploščenih plaščev. Način priprave embalaže je pač prirejen tehnologiji, ki jo uporablja posamezen proizvajalec. V vsakem primeru pa je končni rezultat enak, to je embalaža za mleko ali druga tekoča živila škatlaste oblike, ki ima popolnoma enake značilnosti. Z uvrstitvijo sporne embalaže v tarifno številko 4819 20 100 je bila tožnica postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s konkurenco, saj je bila retrogradno obremenjena z 10,5 % carino za vso tovrstno uvoženo embalažo v prejšnjem letu, med tem ko drugi proizvajalci konzumnega mleka za enako embalažo drugega proizvajalca (Tetrapak) s takšno carino niso bili obremenjeni, saj se njihova embalaža uvršča v tarifno oznako 4819 50 000. Tožničin proizvod je bil torej v primerjavi s proizvodi konkurence obremenjen z višjimi stroški (carine) za razliko v vrednosti dražje embalaže. Tožnica je sporno embalažo enako deklarirala (torej v tarifno oznako 4819 50 000) od leta 1993 pa do leta 1998, carinski organi pa so takšno deklariranje ves ta čas kontrolirali in potrjevali kot pravilno. V letu 1998 pa so toženi stranki izdali odločbe, s katerimi so ji naknadno izračunali carinski dolg v skupnem znesku 21,951.373,00 SIT.

Iz dopisa Ministrstva za finance z dne 23.07.1999 je razvidno, da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj s 01.01.1999 odpravilo obravnavano neskladje tako, da se obe vrsti embalaže od takrat dalje obravnavata po enaki carinski stopnji. Do te uskladitve je prišlo po vztrajnih prizadevanjih tožnice. Vendar pa tožnica v zvezi z navedeno odpravo neskladja s strani MEOR trdi, da je bilo tudi pred tem možno obe vrsti embalaže enako obravnavati, saj je tožena stranka to dejansko delala kar celih pet let. Del embalaže, na katero se nanaša izpodbijana odločba, je bil s strani tožnice oz. končnega koristnika (B. d.d.) izvožen. To pomeni, da bi lahko tožnica, če bi bila s strani carinskih organov pravočasno seznanjena z njihovim stališčem, da uvrstitev sporne embalaže v tarifno oznako 4819 50 000 ni pravilna, uvoz te embalaže deklarirala kot uvoz zaradi izvoza in bi bila vsaj za izvožene količine embalaže oproščena plačila carinskih dajatev. Zaradi tega je bilo s prvostopnim organom dogovorjeno, da bodo B. d.d. (končni koristnik) vložile specifikacijo izvoženih količin predmetne embalaže, kar je bilo storjeno z dopisom z dne 28.09.1998. Vrednost carinskih dajatev za to izvoženo embalažo znaša 6,452.633,00 SIT (očitno je to skupna vrednost po vseh izdanih odločbah, ne samo po izpodbijani).

Tožnica in podjetje B. d.d. sta pričakovali, da bo prvostopni organ dejansko uvedel ustrezen postopek in tožnico naknadno razdolžil za izvožene količine embalaže, kar pa ni bilo storjeno. O tej zahtevi tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh ni odločila, niti ni znano, da bi v zvezi s tem uvedla kakšen poseben postopek. Glede na vse navedeno je tožnica prepričana, da tožena stranka ni bila upravičena sporno embalažo naknadno uvrstiti v drugo tarifno skupino, glede na to, da so carinski organi vse od leta 1993 dalje kontrolirali in potrjevali carinske deklaracije za to embalažo (torej potrjevali uvrščanje te embalaže v tarifno skupino 4819 50 000). Ravnanje tožene stranke v obravnavanem primeru je eklatanten primer ustvarjanja diskriminacije med podjetji in določanja različnih pogojev za nastopanje na tržišču in pomeni omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji, ki ga prepovedujeta tako Zakon o varstvu konkurence (Ur. list RS, št. 18/93), ki je veljal do 14.07.1999, kot tudi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. list RS, št. 59/99), ki velja od 14.07.1999 dalje. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uvrstitev blaga v carinsko tarifo. Tožena stranka ima načeloma prav, ko utemeljuje, da je pri uvrščanju blaga v ustrezne carinske tarife treba upoštevati tudi temeljna pravila o uvrščanju tega blaga, med drugim tudi temeljno pravilo 3a, po katerem ima tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno in natančno poimenovanje za proizvod, prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše, ter temeljno pravilo 6, po katerem se tarifne podštevilke primerjajo na isti ravni razčlenitve, kar velja tudi za opombe k oddelkom in poglavjem. Vendar pa je potrebno v primerih, kot je obravnavani, ko gre dejansko za razlago predpisa na podlagi minimalnih razlik, po presoji sodišča, poleg navedenega vendarle upoštevati tudi pravni red kot celoto, v tem kontekstu predvsem določbe Ustave RS, pa tudi druge zakonske predpise. V obravnavani zadevi je tožena stranka prišla do sporne uvrstitve embalaže v tarifno številko 4819 20 100 namesto prijavljene uvrstitve v tarifno št. 4819 50 000 na podlagi opisane razlage obeh sicer zelo podobnih carinskih tarif. Preprosto rečeno je odločilo dejstvo, da gre pri sporni embalaži v bistvu za škatlo, za tožnico neugodna tarifna oznaka 4819 20 100 pa v zadnjem delu opisa vsebuje opis "zložljive škatle...", medtem ko za tožnico ugodna tarifna oznaka 4819 50 000 te označbe (zložljiva škatla) ne vsebuje, ampak pravi "druga embalaža za pakiranje....". Iz spisne dokumentacije je razvidno, da se je tožena stranka ob odločanju o izpodbijani odločbi (kakor tudi že prej prvostopni organ) zavedala problema v zvezi z neenakim obravnavanjem tožnice oz. njene embalaže Combibloc v odnosu do drugih proizvajalcev mleka oz. konkretno tistih, ki uporabljajo embalažo Tetrapak. Vendar pa tožena stranka na tožničin ugovor oz. zahtevo, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno, ker sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni, razlika je samo v načinu njene priprave na proizvodnjo oz. polnjenje (plošča, rola), v bistvu ni odgovorila oz. je odgovorila s tem, da je utemeljila, zakaj je po njenem mnenju carinskim predpisom ustreznejša uvrstitev sporne embalaže Combibloc v tarifno številko 4819 20 100. Ni pa odgovorila na očitek, da v to neugodno carinsko tarifo uvršča samo tožničino embalažo Combibloc, medtem ko konkurenčno embalažo Tetrapak še naprej uvršča v ugodnejšo carinsko tarifo 4819 50 000. V zvezi s tem tožena stranka samo navaja, da je posredovala pri Ministrstvu za gospodarstvo, ki je kasneje drugače in z drugim predpisom uredilo sporno razvrščanje embalaže tako, da se sedaj zopet obe embalaži uvrščata v enako tarifno številko. Tožena stranka ne zanika tožbenih navedb, da je tožnica prišla v neenakopraven položaj s konkurenco zato, ker uporablja v bistvu enako embalažo drugega proizvajalca. Tožnica z opisom obeh embalaž (Tetrapak - Combibloc) dokazuje, da je razlika med njima minimalna oz. je samo v načinu njene priprave za strojno polnjenje z mlekom, drugače pa je sploh ni. Obe bi naj bili iz enakih materialov, enakih lastnosti in imata potem, ko sta napolnjeni z mlekom, tudi obe enako škatlasto obliko. Ob prehodu meje oz. ob carinski obravnavi še nobena od obeh embalaž nima obliko škatle, ampak ima po tožbenih navedbah ena obliko stisnjenih plošč (čemur seveda lahko rečemo tudi "zložena škatla"), druga pa je navita v rolo (ali so torej stisnjene škatle še medsebojno spojene in navite v rolo?), kar je pogojeno z različno tehnologijo njunega polnjenja. V kolikor je razlika res tako minimalna, kot to zatrjuje tožnica, je takšna razlika po presoji sodišča premajhna, da bi opravičevala njuno različno carinsko obravnavo in s tem posledično ustvarjanje neenakopravnega položaja na trgu in s tem v zvezi tudi neenakosti pred zakonom. Med temeljnimi vrednotami pravnega reda Republike Slovenije sta tudi zagotavljanje enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije (Ur.list RS/I, št. 33/91, RS 42/97,66/00- URS) in zagotavljanje prostega trga oz. prepoved dejanj, ki bi, razen če zakon to posebej dopušča, omejevala konkurenco na trgu. V času izdaje sporne prvostopne odločbe je bil v veljavi 17. člen Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/1993- ZVK), po katerem državni organi ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu, za omejevanje takega prostega nastopanja pa se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga, svoboden vstop na trg in svobodno nastopanje na trgu ali se kako drugače preprečuje konkurenca. V času izdaje izpodbijane (drugostopne) odločbe pa je že bil v veljavi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/1999- ZPOmK) s podobnimi določbami v členih 45, 46 in 47. Med drugim je v zadnji alinei 1. odst. 47. člena ZPOmK določeno, da se za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji državnih organov štejejo tudi akti in dejanja, s katerimi se kakšnemu podjetju neutemeljeno zagotavlja priviligiran položaj v poslovanju na trgu. Zoper take akte in dejanja je po 2. in 3. odst. 47.člena ZPOmK v vsakem primeru zagotovljena možnost upravnega spora. Po presoji sodišča je iz citiranih zakonskih določb razvidno, da morajo vsi državni organi pri svojih odločitvah upoštevati oz. zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Tožena stranka je eden tistih državnih organov, katerega odločitve lahko bistveno vplivajo na enakopraven ali pa neenakopraven položaj subjektov na trgu. Zato je bila tožena stranka po presoji sodišča dolžna proučiti in odgovoriti na tožničine pritožbene ugovore, da se jo s sporno uvrstitvijo v carinsko tarifo neupravičeno spravlja v neenakopraven položaj na trgu, še posebej glede na zatrjevano okoliščino, da je tožena stranka prej več let dopuščala uvrščanje sporne embalaže v ugodnejšo carinsko tarifo 4819 50 000, potem pa je svoje stališče spremenila samo glede embalaže Combibloc, ne pa tudi glede konkurenčne embalaže. Tukaj se zaradi spoštovanja navedene zakonske ureditve glede zagotavljanja enakopravnega položaja na trgu in s tem povezanega enakega obravnavanja pred zakonom, sodišče ni moglo postaviti na stališče, da je carinjenje drugih podobnih embalaž drug upravni postopek, ki s spornim carinjenjem nima nobene zveze. Sodišče je torej v obravnavanem primeru tožbi ugodilo zato, ker tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni odgovorila na pritožbene navedbe glede neenakega obravnavanja sporne embalaže v primerjavi s skoraj enako embalažo drugih proizvajalcev oz. konkurence. Tožena stranka bo morala to vprašanje oz. ugovor v ponovnem postopku proučiti in nanj odgovoriti. Ugotoviti bo morala, ali gre pri sporni embalaži res za (skoraj) enako embalažo, kot je konkurenčna embalaža drugih proizvajalcev, ali se je sporna embalaža res obravnavala drugače kot konkurenčna in ali so bili za tako drugačno obravnavo utemeljeni razlogi. Tudi okoliščina, da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj z Uredbo o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 (Ur. list RS št. 85/98) s 01.01.1999 odpravilo obravnavano neskladje med embalažami za mleko različnih proizvajalcev tako, da se obe vrsti embalaže od takrat dalje obravnavata po enaki carinski stopnji (dopis tožene stranke Ministrstvu za finance z dne 23.07.1999), po presoji sodišča ne predstavlja dokaza, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in da so bili na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeni predpisi. Kasnejša odprava nejasnosti s posebnim predpisom še ne dokazuje, da je bila zadeva prej drugače urejena oz. da se ni dala interpretirati tudi drugače, v smislu zagotavljanja enakopravnosti subjektov na trgu, vsekakor pa kaže na to, da prejšnja ureditev ob izpodbijani interpretaciji ni bila ustrezna. Po mnenju sodišča so vsi državni organi, vključno s toženo stranko, ob interpretaciji predpisov (kjer je možna različna razlaga) dolžni paziti oz. upoštevati tudi pravna načela in s tem povezane predpise v zvezi z varstvom konkurence in enakostjo subjektov pred zakonom.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato ji je ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS 50/97 in 65/97, 70/00- ZUS).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 161/2004
• Sodba X Ips 1312/2005
• Sodba X Ips 346/2005