U 248/2002

Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, na kakšen način je prešlo zemljišče, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, po drugi svetovni vojni v družbeno lastnino oziroma državno lastnino. Ob ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da so zemljišče tožeči stranki odvzele nemške okupatorske oblasti in je bila zanjo vknjižena lastninska pravica v času okupacije, po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije še ne pomeni, da je to lastninsko stanje trajalo do leta 1984, ko je bila na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in odločbe, izdane na tej podlagi, izvedena vknjižba družbene lastnine in določen njen uporabnik, Gozdno gospodarstvo A. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini namreč ni spremenil pravne narave premoženja, temveč je le določil način vknjižbe kot posledico že obstoječega stanja lastnine. Spremembe v zemljiški knjigi na podlagi navedenega zakona zato ni mogoče šteti za podržavljenje v smislu določb ZDen. Iz navedenega izhaja, da je predmetno zemljišče moralo biti že v času, ko je bila izdana odločba Občine A. z dne 1. 2. 1984 o vknjižbi, družbena lastnina in je navedena odločba tako lastniško stanje le ugotovila. Zato je v tem sporu tudi pomembna ugotovitev, na kakšen način je prešla lastninska pravica navedenega zemljišča v državno lastnino oziroma družbeno lastnino. Dejanska podlaga s tem v zvezi se v upravnem postopku ni ugotavljala, in je bil v posledici tega napačno uporabljen materialni zakon. z aktom državnega organa, po dokončnosti lokacijskega dovoljenja ni mogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 1. 7. 1999 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, opr.št. I Up 158/2001-2 z dne 16. 1. 2002, ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1294/99-7 z dne 29. 11. 2000, in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 18. 1. 1999, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za vrnitev zemljišča parc. št. 165 gozd v izmeri 5361 m2 k.o. ...

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ugotovitev prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru ni pravnega temelja za denacionalizacijo, pravilna, saj premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. člena oz. na način iz 4. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). V postopku denacionalizacije je bilo ugotovljeno, da se je na podlagi naznanilnega lista z dne 10. 11. 1928 na predmetni parceli vknjižila lastninska pravica na Župno cerkev C. V letu 1944 pa so na zemljišču parc. št. 165 k.o. ... okupatorske oblasti knjižile lastninsko pravico na deželo Koroško. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva vrnitev predmetnega zemljišča, saj v obravnavanem primeru po določbah ZDen ni pravnega temelja za denacionalizacijo in je zato odločitev prvostopnega organa pravilna. Po 3. členu ZDen so namreč upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi v tem členu taksativno naštetih predpisov oz. zakonov. Prav tako ni pravne podlage po 4. členu ZDen, ker premoženje ni bilo podržavljeno neodplačno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Zato Župnijski urad D. in ne Župna cerkev C. niti po 3. niti po 4. členu ZDen nista upravičenca do denacionalizacije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila parc. št. 165 k. o. ..., ki je predmet njenega denacionalizacijskega zahtevka, nesporno njena last. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je bila od leta 1929 vpisana kot lastnica parcele Župna cerkev C. Sedaj s premoženjem Rimskokatoliške cerkve v župniji D. upravlja Župnijski urad D., ki je tako upravičenec do vrnitve podržavljenega kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka meni, da je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova in brez odločbe. Iz izreka odločbe Občine A., Sekretariata za občo upravo z dne 1. 2. 1984, je razvidno, da je bila ob izdaji te odločbe nepremičnina parc. št. 165 k.o. ... že v družbeni lastnini. To je razvidno tudi iz obrazložitve te odločbe. Navedena odločba določa samo imetnika pravice uporabe na družbeni lastnini in njegov vpis v zemljiško knjigo na podlagi zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1973. Ob izdaji odločbe iz leta 1984 je bila torej navedena nepremičnina že v družbeni lastnini. Tožeča stranka ne ve, kdaj je prešla v družbeno lastnino, ker ni prejela nobene odločbe. Za prehod parcele št. 165 k.o. .. v družbeno lastnino ni bilo nobenega pravnega temelja, nobenega predpisa. Zato tožeča stranka meni, da gre za primer iz 4. člena ZDen, po katerem so upravičenci tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Zato je napačna obrazložitev tožene stranke, da premoženje ni bilo podržavljeno neodplačno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave iz leta 1963. Glede na to da upravni organ ni izdal nobene odločbe o podržavljenju parcele, upravičenec ne ve za datum prehoda v družbeno lastnino, kar pa ne more biti ovira za denacionalizacijo. Tožeča stranka meni, da je bilo v zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno porabljen ZDen. Iz navedenih razlogov je bila njena zahteva za denacionalizacijo neutemeljeno zavrnjena in zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka je poslala tožbo v odgovor tudi stranki z interesom Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki na tožbo ni odgovoril.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je svojo udeležbo v postopku prijavilo.

Upravno sodišče RS je s sodbo, št. U 1294/99-7 z dne 29. 11. 2000, tožbo tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da v zadevi ne gre za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Ker ni možno vračati premoženja, ki so ga lastnikom med drugo svetovno vojno zaplenile nemške okupacijske oblasti, je upravno sodišče menilo, da zato v tem primeru ni pomembno, na kakšen način je prešla lastninska pravica na predmetnem zemljišču v družbeno lastnino.

Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, opr.št. I Up 158/2001-2 z dne 16. 1. 2002, to sodbo razveljavilo ter navedlo, da je v tem sporu pomembno, na kakšen način je prešla lastninska pravica zemljišča v državno oziroma v družbeno lastnino. Ker dejanske podlage v zvezi s tem niso ugotavljali ne upravni organi in tudi ne sodišče, je bil po presoji Vrhovnega sodišča RS napačno uporabljen materialni zakon. Vrhovno sodišče meni, da bi utegnila biti odločilna pri presoji, kdaj in na kakšni podlagi je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino, pravna podlaga, ki je kot upravičenost do denacionalizacije določena v 22. točki 3. člena ZDen.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila do leta 1944 lastnica gozdnega zemljišča parc. št. 165 k. o. ..., pravna prednica tožeče stranke, Župna cerkev C. Iz historičnega zemljiškoknjižnega za vl. št. 212 k. o. ... nadalje izhaja, da je bila v letu 1944 s strani nemške okupacijske oblasti na navedenem zemljišču vknjižena lastninska pravica za deželo Koroško - "Reichsgau Karnten" (vpis z dne 24. 4. 1944). Naslednji vpis je nato iz leta 1984, ko je bila pri navedenem zemljišču na podlagi ugotovitvene odločbe Občine A. z dne 1. 2. 1984, izdane na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 43/73), vknjižena družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Gozdno gospodarstvo A. Sedaj je zemljišče v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. V obravnavanem primeru je torej sporno, na kakšen način je prešlo zemljišče, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, po drugi svetovni vojni v družbeno lastnino oziroma državno lastnino. Ob ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da so zemljišče tožeči stranki odvzele nemške okupatorske oblasti in je bila zanjo vknjižena lastninska pravica v času okupacije, po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije še ne pomeni, da je to lastninsko stanje trajalo do leta 1984, ko je bila na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in odločbe, izdane na tej podlagi, izvedena vknjižba družbene lastnine in določen njen uporabnik, Gozdno gospodarstvo A. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini namreč ni spremenil pravne narave premoženja, temveč je le določil način vknjižbe kot posledico že obstoječega stanja lastnine. Spremembe v zemljiški knjigi na podlagi navedenega zakona zato ni mogoče šteti za podržavljenje v smislu določb ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl in 11/01 - odl. US). Iz navedenega izhaja, da je predmetno zemljišče moralo biti že v času, ko je bila izdana odločba Občine A. z dne 1. 2. 1984 o vknjižbi, družbena lastnina in je navedena odločba tako lastniško stanje le ugotovila. Zato je v tem sporu tudi pomembna ugotovitev, na kakšen način je prešla lastninska pravica navedenega zemljišča v državno lastnino oziroma družbeno lastnino. Dejanska podlaga s tem v zvezi se v upravnem postopku ni ugotavljala, in je bil v posledici tega napačno uporabljen materialni zakon. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, opr.št. I Up 158/2001-2 z dne 16. 1. 2002, napotuje na Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46), to je na predpis iz 22. točke 3. člena ZDen, ki predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo. Čeprav tožeča stranka ne navaja te pravne podlage, ki pa bi utegnila biti odločilna pri presoji, kdaj in na kakšni podlagi je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino, pa mora po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, upravni organ pravo pravilno uporabiti. Ker tožeča stranka očitno nima nobene listine o podržavljenju in je izkazala, da je bila pred podržavljenjem lastnica premoženja, je po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obstojala relevantna trditvena podlaga za pravilno ugotavljanje temelja oziroma pravne podlage podržavljenja. Po 1. členu zgoraj citiranega zakona, se je vse premoženje fizičnih in pravnih oseb na območju FLRJ, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo države, in premoženje, ki so ga takim osebam odvzeli proti njihovi volji za plačilo ali brez plačila okupator ali njegovi pomagači, takoj vračalo lastnikom. O lastnikovi zahtevi za povrnitev premoženja je odločalo okrajno sodišče (2. člen). 3. člen cit. zakona pa je določal izjemo od pravila iz 1. člena, in je določal, da se premoženje lastniku ne vrne, temveč da preide v državno last, če bi bila vrnitev škodljiva za koristi narodnega gospodarstva, obnove ali vojaške varnosti države. V ponovnem postopku bo zato treba ugotoviti, ali je v obravnavani zadevi morebiti šlo za podržavljenje na podlagi 3. člena navedenega zakona, ki je v 22. točki 3. člena ZDen naveden kot pravna podlaga za denacionalizacije.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo v skladu z 2. odstavkom istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1037/2000
• sodba U 1750/2008
• sodba U 1679/2008