sodba U 1458/2000

Jedro

Določba 2. odstavka 45. člena ZDavP je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu določa, da pritožba (zoper sklep o prisilni izterjavi) ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Posledica te določbe za stranke je torej, da bo kljub pritožbi izterjava izvršena, zato je treba v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZUP/86 stranko s tem seznaniti v izreku upravnega akta. Drugi del določbe 2. odstavka 45. člena ZDavP, ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi pa zgolj nalaga davčnemu organu preizkus prvostopnega sklepa tudi z navedenega vidika, zato ta del določbe ne spada v izrek upravnega akta. V izreku upravnega akta mora biti torej naveden le pravni učinek, ki ga za pritožnika povzroči vložena pritožba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 22. 9. 1997, s katerim je ta uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 2.250,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov dolžnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se od tožnika izterjuje denarna kazen po plačilnem nalogu Policijske postaje C. z dne 11. 9. 1996. Po določbi 1. in 3. odstavka 241. člena Zakona o prekrških (dalje: ZP) izterjajo pooblaščene uradne osebe, če gre za prekrške, za katere je predpisana samo denarna kazen v določenem znesku, tako kazen takoj na kraju prekrška od tistih, ki jih zalotijo pri prekršku. Če storilec prekrška denarne kazni ne plača, mu izda pooblaščena oseba plačilni nalog. Po določbi 5. odstavka istega člena je dolžan storilec prekrška, ki denarne kazni ne plača takoj na kraju prekrška, denarno kazen plačati v roku osmih dni ali v tem roku ugovarjati pri organu, katerega uradna oseba je izrekla kazen. Iz plačilnega naloga Policijske postaje C. z dne 11. 9. 1996, ki je v upravnih spisih, je razvidno, da je bila tožniku denarna kazen izrečena takoj, na kraju prekrška, vendar je ni plačal, zato mu je bil izdan plačilni nalog. Iz predloga Policijske postaje C. z dne 31. 10. 1996, za prisilno izterjavo izhaja, da tožnik denarne kazni ni plačal niti v določenem roku in da tudi ni vložil pravočasnega ugovora zoper plačilni nalog. Plačilni nalog je tako postal pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv plačilni nalog pa predstavlja izvršilni naslov v smislu določb Zakona o davčnem postopku (dalje: ZDavP). V zvezi s pritožbeno navedbo o kršitvi določbe 41. člena ZDavP pa tožena stranka tožniku pojasnjuje, da se 41. člen ZDavP nanaša na način prisilne izterjave, ki pa je po ugotovitvah tožene stranke v obravnavanem primeru primeren, slovnične in stilske napake, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pa ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnik v tožbi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do njegovega pritožbenega ugovora, da je pravni pouk v nasprotju s 45. členom ZDavP. Iz sklepa izhaja, da vložena pritožba po 45. členu ZDavP ne odloži začetka postopka prisilne izterjave. Pravilno pa se ta člen glasi:˝Pritožba ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.˝ Tak pravni pouk je nepopoln, kar dopušča domnevo, da gre za hoten izpust, morda z namenom, da bi dolžnika odvrnil od morebitne pritožbe. Izpodbijana odločba pa potvarja tudi drugi tožnikov pritožbeni ugovor. Sam je namreč v pritožbi zapisal, da ni verjetno, da bi izvršilni naslov, na kakršnega se sklep sklicuje, obstajal in bi bile iz njega izvirale obveznosti, ki bi jih, sodeč po obrazložitvi sklepa, imel poravnati tožnik. Tožena stranka pa je to prevedla, da ni verjetno, da bi izvršilni naslov, na katerega se izrek sklepa sklicuje, obstajal in bi iz njega izvirale obveznosti. Tožena stranka torej trdi, da tožnik dvomi o obstoju izvršilnega naslova, na katerega se izrek sklepa sklicuje, medtem ko je sam jasno napisal, da dvomi o obstoju takšnega izvršilnega naslova, na kakršnega se sklep sklicuje. Osebni podatki iz izvršilnega naslova se namreč ne ujemajo z osebnimi podatki v sklepu o prisilni izterjavi. Smiselno in v skladu z 41. členom ZDavP bi bilo, da bi bili vsaj bistveni deli dokumentacije, na podlagi katere davčna uprava izda sklep o prisilni izterjavi, priloženi že samemu sklepu. Sicer pa tožena stranka neobjektivno, pristransko obravnava najpomembnejši del njegove pritožbe, in sicer da prvostopni sklep krši 41. člen ZDavP, saj je sklep napisan v neknjižni slovenščini. Ima jezikovne, pravopisne in besedilotvorne napake. Tožnik sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z nalogom, da odpravi sklep organa prve stopnje ali pa naloži izdajo novega sklepa, ki bo pravno in jezikovno primeren.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi upravnega akta, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v sporni zadevi odločila pravilno ter za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožnik v tožbi nasprotuje trditvi tožene stranke, da tožnik dvomi v obstoj izvršilnega naslova, na katerega se sklep sklicuje. Sam je namreč zapisal, da dvomi o obstoju takšnega izvršilnega naslova, na katerega se sklep sklicuje. V sporni zadevi je izvršilni naslov izvršljiv plačilni nalog z dne 11. 9. 1996, na podlagi katerega je bil izdan prvostopni sklep. Izvršilni naslov po določbi 3. odstavka 44. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97) je namreč izvršljiv plačilni nalog, ki mora vsebovati številko in datum plačilnega naloga ter potrdilo o izvršljivosti. Da vsebuje prvostopni sklep enako številko kot datum plačilnega naloga, med strankama ni sporno. Da je plačilni nalog postal izvršljiv, je, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, po prejemu pritožbe preveril organ prve stopnje. Sicer pa tudi tožnik tej ugotovitvi v tožbi ne ugovarja. Po presoji sodišča se torej sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov dolžnika nanaša na izvršljiv plačilni nalog z dne 11. 9. 1996, ki je bil tožniku izdan za prekršek iz 7. točke 229. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Neskladnost v osebnih podatkih iz plačilnega naloga in prvostopnega sklepa je sicer podana (gre namreč za napačno ime ulice, namesto Laknerjeva Lenkarjeva, ter podatek o zaposlitvi), vendar pa ta neskladnost za samo odločitev ni bistvenega pomena. Neutemeljen pa je tožbeni ugovor tožnika o kršitvi določb 41. člena ZDavP, ker ima prvostopni sklep jezikovne, pravopisne in besedilotvorne napake. Določba 41. člena ZDavP določa, da je pri opravljanju prisilne izterjave treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izterjava čim manj neugodna. Da se navedena določba nanaša na sam način prisilne izterjave, je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka. Tožena stranka pa pravilno tudi navaja, da slovnične in stilske napake ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da se tožena stranka ni opredelila do njegovega pritožbenega ugovora, ki ga ponavlja tudi v tožbi, da je pravni pouk v nasprotju s 45. členom ZDavP in je nepopoln. Vendar navedena procesna pomanjkljivost po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne vpliva. Določba 2. odstavka 45. člena ZDavP je namreč sestavljena iz dveh delov. V prvem delu določa, da pritožba (zoper sklep o prisilni izterjavi) ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Posledica te določbe za stranke je torej, da bo kljub pritožbi izterjava izvršena, zato je treba v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZUP/86 stranko s tem seznaniti v izreku upravnega akta. Drugi del določbe 2. odstavka 45. člena ZDavP, ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, pa po presoji sodišča nalaga davčnemu organu, da ob proučevanju pritožbe v smislu 234. in 238. člena ZUP/86 tudi oceni, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Le ob oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, zakon dopušča organu, da lahko odloži že začeti postopek prisilne izterjave. Ker torej ta del zakonske določbe zgolj nalaga davčnemu organu preizkus prvostopnega sklepa tudi z navedenega vidika, ta del določbe ne spada v izrek upravnega akta. V izreku upravnega akta mora biti torej naveden le pravni učinek, ki ga za pritožnika povzroči vložena pritožba. Zato je po presoji sodišča izrek prvostopnega sklepa, s katerim je bil tožnik opozorjen, da pritožba ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, pravilen in popoln, tožnikov tožbeni ugovor pa ni utemeljen. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, tožnik s tožbo v tem postopku ni mogel uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Datum zadnje spremembe:

06.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba U 227/2002
• sodba U 59/2002
• sodba U 77/2002