UPRS sodba U 94/2003

Jedro

Bivša lastnika, ki sta bila ob podržavljenju jugoslovanska državljana, ob uveljavitvi avstrijske državne pogodbe pa avstrijska, sta upravičenca do denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št. … z dne 10. 12. 2002, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. … z dne 23. 10. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja dveh stanovanjskih hiš v B: E. 33 v lasti AA ter stanovanjske hiše na I. ulici 18, ki je bila v lasti AA in BB, vsakega do ½. V obrazložitvi je navedla, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, podržavljeno AA in BB. Iz ugotovitvene odločbe št. … z dne 25. 1. 2002 izhaja, da se AA in BB po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 nista štela za jugoslovanska državljana. Avstrijsko državljanstvo sta skupaj s sinom CC pridobila 22. 5. 1950. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe, da je sporna trditev, da upravičenca nista imela jugoslovanskega državljanstva, saj se šteje ugotovitvena odločba, iz katere je razvidno, da se od 28. 8. 1945 nista štela za jugoslovanska državljana, za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Razen tega pa upravičenci za denacionalizacijo po določbi 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) niso tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, kar je v obravnavanem primeru Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju: ADP). Ker sta oškodovanca na dan uveljavitve ADP bila avstrijska državljana, sta imela pravico zahtevati odškodnino od avstrijske države po 2. točki 27. člena ADP, zato ju, kakor je pravilno ugotovil prvostopni upravni organ, v skladu z 2. odstavkom 10. člena ZDen ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Prvostopni organ pa je tudi pravilno ugotovil, da glede na to, da AA in BB nista imela pravice zahtevati odškodnine od Avstrije, tudi ne pride vpoštev ugotavljanje upravičenosti pravnih naslednikov v smislu 12. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V postopku je bilo napačno ugotovljeno, da upravičenca nista imela jugoslovanskega državljanstva. Vendar pa gre le za domnevo, na katero se upravni organ sklicuje brez dejanskih dokazil o tem, da upravičenca nista imela jugoslovanskega državljanstva. Nesporno sta upravičenca pridobila državljanstvo Republike Avstrije leta 1950, kar pomeni, da sta do takrat imela jugoslovansko državljanstvo, sicer ne bi bila ponovno sprejeta v avstrijsko državljanstvo. Nesporno je, da do sprejetja avstrijskega državljanstva nista imela drugega državljanstva kot jugoslovansko. Sporna pa je tudi ugotovitev prvostopnega in drugostopnega organa, da upravičencema premoženje ni bilo odvzeto pred 28. 11. 1955, saj je bilo premoženje dejansko odvzeto s sklepom Zaplembene komisije v C dne 15. 11. 1945. Tožena stranka se nepravilno sklicuje samo na ugotovitveno odločbo upravnega organa o obstoju oziroma neobstoju državljanstva, kjer pa tožeča stranka ni mogla biti aktivna v postopku ugotavljanja tega dejstva, ki ima tako pomembne materialne posledice. Pri tako vodenem postopku je zato prišlo do kršitve pravil postopka. Ker pa gre v denacionalizacijskem postopku za tako pomembne premoženjske pravice, te ne morejo biti odvisne od izključno določenih formalnih dejstev, ki so bila ugotovljena v spornem postopku glede pridobitve avstrijskega državljanstva. Znano je tudi, da avstrijska republika ni podeljevala avstrijskega državljanstva apatridom, temveč le državljanom, ki so bili izgnani iz Jugoslavije kot pripadniki avstrijske oziroma nemške narodnosti. Pravilna tudi ni predpostavka, da sta oškodovanca dobila odškodnino od Republike Avstrije, saj iz potrdila Republike Avstrije izhaja, da upravičenca nista prejela nobene odškodnine. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Stališče tožene stranke, da bivša lastnika ne moreta biti denacionalizacijski upravičenca, ker sta bila ob uveljavitvi ADP (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/96) državljana Republike Avstrije in sta zato imela pravico za podržavljeno premoženje zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, je zmotno.

Po 2. odstavku 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 67/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US in 54-I/02 – odl. US) niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotavljanje upravičenosti za pridobitev odškodnine od tuje države je torej predhodno vprašanje, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešuje organ, ki odloča o denacionalizaciji in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb, v konkretnem primeru ADP.

Po 2. odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, ko se je opredelilo o uporabi 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z ADP, je 2. odstavek 27. člena te pogodbe treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb. Opredeliti se je treba do vprašanja, kaj naj bi bilo avstrijsko premoženje, ki se je na dan uveljavitve pogodbe nahajalo na ozemlju Jugoslavije. Jugoslavija je opredelitev avstrijskega premoženja v smislu ADP podala v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/97) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58). To premoženje je bilo praviloma podržavljeno že z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: Odlok), v smislu katerega se je to premoženje štelo kot sovražnikovo premoženje. V last države je prešlo z dnem uveljavitve Odloka, to je s 22. 11. 1944. Če njegov lastnik, ki sicer na ta dan ni mogel izkazati avstrijskega državljanstva, imel avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 (anschluss) in na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije), ni denacionalizacijski upravičenec že zaradi v 9. členu ZDen zahtevanega pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju. Če je bil tedaj jugoslovanski in avstrijski državljan (kar je po ugotovitvi Ustavnega sodišča tudi bilo možno, ne glede na to, da sta Zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države), je po načelu efektivnosti državljanstva takšna oseba na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Če je imel jugoslovansko državljanstvo oziroma se je zanj ugotovilo, da se je štel za jugoslovanskega državljana, ker ni bil nemške narodnosti, njegovo premoženje ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje. Tudi v primerih, če je bil nemške narodnosti pa se je zanj ugotovilo, da je bil oziroma da se je štel za jugoslovanskega državljana, je glede na to, da so bili pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva oseb nemške narodnosti enaki razlogom, zaradi katerih tem osebam ni bilo mogoče premoženja podržaviti na podlagi Odloka, je dejansko šlo za podržavljenje, do katerega ne bi smelo priti in podržavljenega premoženja ni mogoče opredeliti kot avstrijskega. Torej, če se je prejšnji lastnik štel za jugoslovanskega državljana, mu zgolj zato, ker je bil ob uveljavitvi ADP avstrijski državljan, ni mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije.

V zadevi ni sporno, da sta AA in BB, katerima je bilo premoženje podržavljeno z zaplembo, pridobila avstrijsko državljanstvo 1950 leta. Tožena stranka, ki je oprla svojo odločitev o uporabi 2. odstavka 10. člena ZDen na navedeno okoliščino, ne da bi pri tem upoštevala čas podržavljenja, je zato napačno uporabila materialno pravo. V obravnavanem primeru po stališču Ustavnega sodišča, ker sta bivša lastnika pridobila avstrijsko državljanstvo šele 1950. leta, premoženje pa jima je bilo podržavljeno pred tem, to je po Odloku, in torej z dnem 22. 11. 1944, ne more priti do uporabe izključitvenega razloga za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena ZDen, saj se njuno premoženje ob podržavljenju ni štelo za avstrijsko premoženje v smislu mednarodne pogodbe. Odprto pa ostaja, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz upravnega spisa in navedb tožbe, ali bivša lastnika izpolnjujeta pogoje iz 9. člena ZDen. Zahtevo za denacionalizacijo je organ prve stopnje zavrnil pred pravnomočno ugotovitvijo, ali sta bila AA in BB tudi morebiti jugoslovanska državljana ob podržavljenju.

Tožeča stranka tudi v tožbi vztraja, da sta pokojna AA in BB ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo. V kolikor bo v postopku ugotovitve državljanstva pravnomočno ugotovljeno, da sta se prejšnja lastnika štela za jugoslovanska državljana, jima ne glede na to, da sta bila ob uveljavitvi ADP avstrijska državljana, ker ob podržavljenju avstrijska državljana nista bila, po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne bo mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije. V denacionalizacijskih postopkih, ko se za upravičenost fizičnih oseb do vrnitve premoženja zahteva po 9. členu ZDen kot pogoj jugoslovansko državljanstvo teh oseb v času podržavljenja, pa je treba po presoji sodišča počakati z odločitvijo o teh zahtevkih do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva. Razlog za tako stališče je v procesni ekonomiji. Če bi namreč upravni organ za notranje zadeve na podlagi sodbe v upravnem sporu ali v obnovljenem postopku drugače rešil predhodno vprašanje državljanstva in bi bil zato podan obnovitveni razlog po 1. oziroma 5. točki 249. člena ZUP/86, bi moral vlagatelj sprožiti postopek obnove denacionalizacijske zadeve, kar pa ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Sodna praksa se je iz tega razloga postavila na stališče, da je v spornih postopkih ugotovitve državljanstva potrebno počakati do pravnomočne odločitve o državljanstvu ter nato šele odločiti o upravičenju bivšega lastnika do denacionalizacije.

Glede na vse navedeno je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem pa bo morala upoštevati stališča sodišča, izražena v tej sodbi.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen materialni predpis.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 1942/2003
• Sodba X Ips 576/2007
• Sodba X Ips 677/2007, enako tudi X Ips 695/2007, X Ips 742/2007, X Ips 813/2007, X Ips 800/2007, X Ips 611/2007, X Ips 575/2007, X Ips 640/2007, X Ips 641/2007, X Ips 705/2007, X Ips 581/2007, X Ips 582/2007, X Ips 739/2007, X Ips 624/2007