sodba I U 486/2011

Jedro

Tožeča stranka ugovarja opredelitvi prostorov društva kot gostinskega lokala oziroma zaključku, da se je v njenih prostorih opravljala gostinska dejavnost, in s tem svojemu položaju zavezanca, ki se je dolžan ravnati po določbah 138. člena ZDavP-2. Omenjeni zaključek je pravilen, saj je ne le oprema prostorov, temveč zlasti ravnanje zastopnika tožeče stranke ob prihodu inšpektorjev, več kot zgolj kazalo na to, da se v prostorih tožeče stranke opravlja gostinska dejavnost. Zato je bil utemeljeno izdan sklep o začetku nadzora blagajniškega poslovanja in zato se je utemeljeno in skladno z določbami 76. člena ZDavP-2 od tožeče stranke zahtevalo, da svoje (nasprotne) trditve v postopku nadzora dokaže, česar pa ni uspela storiti. Uspeti tudi ne more z ugovorom, da inšpektorji niso imeli podlage za vstop, saj je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je na naslovu dejansko registriran sedež društva in da torej ne gre za zasebne prostore zastopnika tožeče stranke.

Ker tožeča stranka do izdaje odločbe ni zahtevala povrnitve stroškov, je v skladu s 116. členom ZUP pravico do povrnitve stroškov izgubila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja za dan 6. 3. 2009 v izpodbijani odločbi v I. točki izreka ugotovil, da je bil pri tožeči stranki opravljen davčni inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja ter pri tem ugotovljeno, da tožeča stranka v lokalu A. opravlja pridobitno – gostinsko dejavnost, kar pomeni, da je dolžna voditi poslovne knjige v skladu z ZDavP-2 in davčnemu organu omogočiti vpogled v svoje poslovanje, ter da tožeča stranka pooblaščenima osebama dne 6. 3. 2009 ni omogočila popisa zalog blaga v lokalu, kontrole evidentiranja prometa preko registrske blagajne in štetja gotovine in ni predložila poslovne dokumentacije, ki se nanaša na pridobitno poslovanje društva, s čimer je kršila 138. člen ZDavP-2, ki se sankcionira po 16. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. V II. točki izreka se ugotavlja še, da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se je dne 6. 3. 2009 opravljal davčni inšpekcijski nadzor, ki se je začel ob 23.10 uri, ko sta davčni inšpektorici in pooblaščena oseba PP B. vstopili na vrt gostinskega lokala na naslovu ... in sedli za eno od treh prostih miz. Ob vhodnih vratih je bila pritrjena tabla napisom „odprto“. Zastopnik tožeče stranke C.C. je vprašal, kaj bi želeli popiti in istočasno vse tri povabil v lokal, češ da jim bo tam postregel. Ob vstopu se je pooblaščena oseba PP B. predstavila, nakar zastopnik društva ni več želel sodelovati. Inšpektoricama ni dovolil, da bi opravili nadzor blagajniškega poslovanja (primerjavo evidentiranega prometa po blagajni, prešteli gotovino v blagajni, prešteli in popisali zalogo pijač) ter trdil, da gre za njegove zasebne prostore, v katere pooblaščene osebe nimajo pravice vstopiti brez njegovega dovoljenja. Povedal je še, da je na naslovu dejansko registriran sedež društva, da pa se tam sestajajo samo člani društva in da se v prostorih ne opravlja gostinska dejavnost. Onemogočil je tudi pisanje zapisnika o nadzoru, ki se je pisal kasneje v prostorih Davčnega urada, iz vsega opisanega pa je razvidno, da je tožeča stranka ovirala davčni inšpekcijski nadzor in s tem ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, zlasti je dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Tožeča stranka je tudi v nadaljevanju postopka nadzora, po izdaji zapisnika, ovirala postopek s tem, da se zastopnik ni odzival na vabila davčnega organa, in s tem, da ni bila pravočasno in v celoti predložena zahtevana poslovna dokumentacija ter posredovani podatki o osebi, ki vodi poslovne knjige, čeprav je davčni organ tožečo stranko opozoril na dolžnost, da to stori in čeprav je že sam zastopnik društva davčnemu organu ponudil (v pripombah na zapisnik) sodelovanje. Tožeča stranka je bila tudi poučena, kdaj poslovni prostori štejejo za stanovanjski prostor. Na podlagi dokumentacije, ki jo je nato tožeča stranka vendarle predložila, pa davčni organ ugotavlja, da se le-ta nanaša na poslovanje društva kot takega, ne spremeni pa dejstva, da se na naslovu sedeža društva opravlja gostinska dejavnost ter da je zato tožeča stranka kršila določbe 138. člena ZDavP-2. Kot neutemeljena pa zavrača tudi pojasnila zakonitega zastopnika in pripombe tožeče stranke na zapisnik in dodatek k zapisniku ter se sklicuje na še dodatno pridobljene informacije in podatke. Tako se sklicuje na uradni zaznamek in fotografije, narejene ob inšpekcijskem pregledu, iz katerih izhaja, da je bil na vratih v lokal izobešen odpiralni čas in tabla z napisom „odprto“. S strani Študentskega servisa pa je bil pridobljen tudi podatek o ponudbi prostega delovnega mesta za pomoč pri strežbi v lokalu, kar vse potrjuje ugotovitve davčnega organa, da se v prostorih tožeče stranke opravlja (poleg registrirane nepridobitne) tudi neregistrirana gostinska dejavnost ter da bi bil zato zastopnik društva dolžan sodelovati v postopku nadzora. Ker tega ni storil in ker je bil opravljen le delni nadzor poslovanja, je onemogočil ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi predloženimi dokazili pa tudi ni uspel dokazati, da se na dan inšpekcijskega nadzora v lokalu ni opravljala gostinska dejavnost.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih zavrača pritožbeni očitek, da iz vsebine odločbe ni razvidno, kakšna kršitev se očita tožeči stranki, ter poudarja, da je to razvidno tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Poudari še, da ima pooblaščena oseba po določbah drugega odstavka 138. člena ZDavP-2 pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora pravico pregledati poslovne in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, pa tudi vse ostale predmete in listine, ki omogočajo vpogled v poslovanje zavezanca za davek. Ker se je davčni nadzor nedvomno opravljal na sedežu tožeče stranke, tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da gre za zasebne prostore zastopnika tožeče stranke. Kot pravno podlago za izpodbijano odločbo navede 141. člen ZDavP-2 ter meni, da je zaključek prvostopnega organa, da se v prostorih društva opravlja gostinska dejavnost, zadosti utemeljen in obrazložen, vključno z ugotovitvami o opremi lokala (za gostinsko dejavnost). V zvezi z dokaznim bremenom se sklicuje na določbo 76. člena ZDavP-2, po kateri mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti dokaze. V konkretnem primeru je prvostopni organ sklepal na opravljanje gostinske dejavnosti na podlagi opreme lokala in dejstva, da se je v prostoru nahajala pijača ter da je zastopnik tožeče stranke pooblaščenima osebama ponudil pijačo. Preveritve okoliščin zastopnik tožeče stranke ni dopustil. S tem je sam preprečil dokazovanje v smeri svojih trditev (da lokal ni gostinski), obenem pa takšno ravnanje pomeni (tudi) kršitev 138. člena ZDavP-2, kot to pravilno ugotavlja prvostopni organ v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da vsi zaključki tožene stranke temeljijo na zgrešeni podlagi, in sicer da naj bi tožeča stranka v lokalu opravljala pridobitno – gostinsko dejavnost. To je tožeča stranka izpostavila že v pritožbi, pa se pritožbeni organ do tega pomisleka ni opredelil, glede ugovora tožnika, da ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je davčni organ prostor opredelil kot lokal, pa je navedel samo, da je tožeča stranka pritrdila, da je prostor opremljen kot lokal. Iz odločb tožene stranke tako še vedno ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin je bilo ugotovljeno, da gre za opravljanje gostinske dejavnosti, kar pa bi moralo biti, ker gre za ključno okoliščino pri ugotavljanju očitane kršitve. Oprema v prostoru (za gostinski lokal) je takšna zato, ker se je prostor v preteklosti uporabljal za gostinsko dejavnost in je oprema ostala, čeprav tožnik (pravilno: zastopnik tožeče stranke) v tem delu prebiva, ker je v postopku delitve premoženja z bivšo ženo. Tožeča stranka nasprotuje tudi navedbam tožene stranke o dokaznem bremenu ter poudari, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Okoliščina opravljanja dejavnosti tako ostaja po mnenju tožeče stranke nedokazana in neobrazložena. Tožeča stranka namreč vztraja, da inšpektorji tožene stranke kritičnega dne niso imeli nikakršne podlage za vstop v zasebne prostore tožeče stranke, kjer ni bilo nobenega opravljanja gostinske dejavnosti in da zato ni bila storjena očitana kršitev. Neutemeljeni so tudi očitki o oviranju postopka. Posredovana je bila vsa zahtevana dokumentacija in zagotovljeno sodelovanje pri obravnavi. Tožeča stranka pa je tudi prepričana, da bi ji morala tožena stranka povrniti stroške, ki so ji nastali v postopku in ki jih je v okviru svojih vlog že priglasila ter znašajo skupaj najmanj 1 548 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 138. člena ZDavP-2 je zavezanec za davek dolžan sodelovati v davčnem inšpekcijskem nadzoru in s tem pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Zlasti je dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Če davčnemu organu ne predloži dokumentacije ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor, se davčni zavezanec kaznuje z globo za davčni prekršek (16. točka 397. člena ZDavP-2).

V konkretnem primeru gre za davčni inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja, pri katerem je bistveno ugotavljanje dejanskega stanja v času nadzora na kraju samem. V tistem času in na kraju samem bi moralo biti torej zagotovljeno tudi sodelovanje zavezanca za davek v smislu citiranih določb 138. člena ZDavP-2. Da temu ni bilo tako, izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane odločbe oziroma že iz zapisnika o nadzoru, v katerem je podrobno opisano ravnanje pooblaščenih oseb in C.C. kot zastopnika tožeče stranke ob vstopu v prostore tožeče stranke in med postopkom nadzora in iz katerih tudi po presoji sodišča dovolj jasno sledi, da inšpekcijskemu organu ni bil omogočen zahtevani vpogled v stanje blagajne in drugo dokumentacijo, ki je potreben za opravljanje nadzora blagajniškega poslovanja ter da mu s tem ni bilo zagotovljeno sodelovanje, kakršnega se od zavezanca za davek zahteva po določbah citiranega 138. člena.

Sicer pa dejanskim ugotovitvam glede dogajanja ob prihodu inšpektoric tožeča stranka niti ne ugovarja. Ugovarja opredelitvi prostorov društva kot gostinskega lokala oziroma zaključku, da se je v prostorih tožeče stranke opravljala gostinska dejavnost, in s tem svojemu položaju zavezanca, ki se je dolžan ravnati po določbah 138. člena ZDavP-2. Zaključek, da gre pri prostorih tožeče stranke, v katerih se je opravljal pregled, za prostore, v katerih se opravlja gostinska dejavnost, in razlogi zanj so razvidni iz obeh davčnih odločb in pred tem že tudi iz zapisnika o pregledu. Tožbeni očitek, da je odločba v tem pogledu neobrazložena in da se je ne da preizkusiti, je zato v nasprotju s podatki spisov. Pravilen pa je narejeni zaključek tudi po vsebini, saj je ne le oprema prostorov, temveč zlasti ravnanje zastopnika tožeče stranke ob prihodu inšpektoric, več kot zgolj kazalo na to, da se v prostorih tožeče stranke opravlja gostinska dejavnost. Zato je bil utemeljeno izdan sklep o začetku nadzora blagajniškega poslovanja in zato se je utemeljeno in skladno z določbami 76. člena ZDavP-2 zahtevalo od tožeče stranke, da svoje (nasprotne) trditve v postopku nadzora dokaže. Tega pa tudi po presoji sodišča s svojimi navedbami in predloženimi listinami ni uspela storiti, čeprav je imela ves postopek možnost oziroma celo dolžnost, da predloži ustrezne podatke. Drugačne navedbe tožeče stranke so zato neutemeljene in brez podlage v spisih. Uspeti pa tudi ne more z ugovorom, da inšpektorji niso imeli podlage za vstop, saj je bilo v postopku ugotovljeno kot nesporno, da je na naslovu dejansko registriran sedež društva in da torej ne gre za zasebne prostore zastopnika tožeče stranke.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori v zvezi odločitvijo o stroških postopka. Tej odločitvi tožeča stranka prvič ugovarja v tožbi, pa še to brez konkretnih razlogov. Nasprotno se v izpodbijani odločbi izrecno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da tožeča stranka do izdaje odločbe ni zahtevala povrnitve stroškov, ter na tej podlagi pravilno zaključi, da je zato v skladu s 116. členom Zakona o splošnem upravnem postopku pravico do povrnitve stroškov izgubila.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 514/2004
• Sodba IV Ips 68/2008
• VSC Sodba Cp 433/2017