sodba III U 71/2011

Jedro

Ker je upravičenka do storitve institucionalnega varstva izpolnjevala preživninske obveznosti do tožeče stranke (sina) in nima dovolj sredstev za plačilo storitev institucionalnega varstva, ni se pa namerno spravila v ta položaj, je upravni organ pravilno štel, da je tožeča stranka dolžna prispevati k znesku, za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve.

Zavezanec za preživljanje nima pravice do izbire zavoda, ki izvaja storitve institucionalnega varstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Sežana (v nadaljnjem besedilu CSD Sežana) odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 153,60 EUR od 1. 6. 2010 dalje in da je to storitev v navedeni višini dolžan doplačati B.B., ki ni oproščen plačila storitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da so po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalnega varstva dolžni plačati. Na zahtevo upravičenca do storitve pa center za socialno delo, ki je pristojen za upravičenca, odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določi oprostitev pri plačilu storitev, so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljnjem besedilu Uredba o merilih). A.A. je kot upravičenka do storitev institucionalnega varstva dne 11. 5. 2010 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. dne 1. 3. 2010 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalno varstvo v višini 809,00 EUR. Ugotovljena je bila njena plačilna sposobnost v višini 512,72 EUR, tako da znaša njen prispevek upoštevaje dodatek za pomoč in postrežbo v višini 142,86 EUR skupaj 665,40 EUR, njena oprostitev pa 153,60 EUR.

K znesku za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost, je dolžan prispevati zavezanec, ki je plačilno sposoben (prvi odstavek 18. člena Uredbe o merilih). Po 2. členu Uredbe o merilih so zavezanci za plačilo oprostitve upravičenca določene osebe, ki niso družinski člani po Zakonu o socialnem varstvu, če jih z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druge pravne ali fizične osebe, ki jih k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva upravičenca zavezuje izvršilni pravni naslov ali pravni posel. Tožeča stranka je bila kot edini sin v ugotovitvenem postopku pozvana, da posreduje podatke o materialnem stanju, vendar je po svojem pooblaščencu sporočila, da teh podatkov ne bo posredovala, zato jo je upravni organ prve stopnje, kot plačilno sposobno, zavezal k plačilu prispevka v višini 153,60 EUR.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 12207-48/2010/2 z dne 30. 12. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnila. Ker je bila upravičenka oproščena plačila določene višine oskrbnih stroškov, je prvostopni organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih skladno s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da je otrok dolžan po svojih zmožnosti preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje ali si jih ne morejo pridobiti, plačilo razlike pravilno naložila tožeči stranki. Zavrnila je pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bi morala k oskrbnim stroškom njene matere prispevati vnukinja C.C. Navedena se namreč ni zavezala k preživljanju A.A., saj samo dejstvo, da je od upravičenke dobila premoženje še ni podlaga za dolžnost preživljanja. Sodna poravnava, ki sta jo sklenila tožeča stranka in A.A. v zadevi P 251/07 z dne 14. 7. 2008 pa se tudi ne more nanašati na obveznost preživljanja.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da ZZZDR sicer v 124. členu določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in jih ne morejo pridobiti. A.A. je imela dovolj sredstev, vendar jih je podarila vnukinji, zato bi bilo moralno in človeško od A.A., da bi zahtevala od vnukinje, da ji ta pomaga pri plačevanju razlike socialno varstvene storitve. Zaradi neodplačnega razpolaganja je tožeča stranka prikrajšana in prizadeta, navedena določba ZZZDR pa napačno uporabljena. Glede na to, da je institucionalno varstvo A.A. povezano z dolžnostjo preživljanja tožeče stranke bi po njenem mnenju, le ta morala dati soglasje glede izbire institucionalnega varstva upravičenca. Toženi stranki očita, da tudi preozko tolmači sodno poravnavo z dne 14. 7. 2008, s katero so bila dokončno razrešena razmerja med tožečo stranko in A.A., ki se je s to poravnavo odpovedala vsem morebitnim zahtevkom proti njej.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje. Prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj je tožeča stranka zavezana k preživljanju A.A. na podlagi določb 124. člena ZZZDR, zato ni treba, da bi bila o tem sklenjena še kakšna pogodba o preživljanju, kakor zatrjuje tožeča stranka. Samo dejstvo, da je vnukinja C.C. pridobila določeno premoženje in se ob tem ni zavezala k preživljanju A.A., pa ni podlaga za njeno dolžnost preživljanja.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 11. 5. 2011 in 9. 1. 2012 vztraja pri tem, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 124. člena ZZZDR, kar utemeljuje s tem, da zakonska obveznost otrok preživljati svoje starše nastane le takrat, kadar so starši nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje. Upravičenka pa je sama povzročila, da sedaj nima sredstev za življenje. Preživljanka bi namreč lahko pridobila sredstva za preživljanje tako, da bi darilno pogodbo, s katero je premoženje podarila vnukinji C.C., preklicala zaradi stiske in si tako zagotovila sredstva za preživljanje.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče zato v celo sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZZZDR) v prvem odstavku 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (čl. 124/2 ZZZDR). Upoštevaje navedeno dikcijo ZZZDR je polnoletni otrok oproščen dolžnosti, da po svojih zmožnostih preživlja svoje starše, ki nimajo sredstev za preživljanje le, v kolikor pomoči potrebni starš iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do otroka. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je A.A., ki je upravičenka do storitve institucionalnega varstva izpolnjevala preživninske obveznosti do tožeče stranke. Iz upravnega spisa tudi nedvomno izhaja, da A.A. (mati tožeče stranke) nima dovolj sredstev za plačilo storitev institucionalnega varstva in da se ni namerno spravila v ta položaj. Iz upravnih spisov tudi nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje tožečo stranko pozval, naj predloži podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svoje družine, zato da bi ugotovil njeno plačilno sposobnost, vendar je ta zavrnila dostavo kakršnihkoli podatkov. Upravni organ prve stopnje je glede na navedeno pravilno štel, da je tožeča stranka v skladu s 16. členom Uredbe o merilih, plačilno sposobna prispevati k znesku za katerega je bila upravičenka oproščena plačila storitve. Zato je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja neutemeljen. Glede na povedano je upoštevaje določbe tretjega odstavka 2. člena Uredbe o merilih in določbe 124.člena ZZZDR je zavezanec za plačilo razlike plačila storitve institucionalnega varstva tožeča stranka.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede izbora institucionalne storitve, za katero je uveljavljala upravičenka oprostitev plačila. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da gre za storitev institucionalnega varstva, za katero se lahko uveljavlja oprostitev za storitev, ki je določena v prvem odstavku 3. člena Uredbe o merilih. Gre za socialno varstveno storitev, ki se izvršuje v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi. Postopek sprejema v institucionalno varstvo ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva, saj se postopek začne na podlagi prošnje upravičenca do institucionalnega varstva, ki za sprejem ne potrebuje nobenega soglasja zavezanca za preživljanje. Na podlagi 5. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljnjem besedilu ZSV) se pravice do storitev uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence po pogoji, ki jih določa zakon. Skladno z navedenim si je tudi po mnenju sodišča A.A. lahko samo izbrala zavod, ki je del javne mreže, v katerega želi biti nameščena in pri tej odločitvi zavezanci za preživljanje nimajo vpliva.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da ni dolžna prispevati k preživljanju svoje matere zato, ker bi si le ta lahko sama pridobila dovolj sredstev za življenje tako, da bi od svoje vnukinje zahtevala vrnitev podarjenega premoženja. Tožeča stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme, v upravnem postopku ni dokazala obstoja takega premoženja. Iz upravnega spisa sicer res izhaja, kar v tožbi zatrjuje tožeča stranka, da je upravičenka do institucionalnega varstva v letu 2004 podarila del premoženja svoji vnukinji. Iz sodne poravnave z dne 14. 7. 2008 pa izhaja, da je bilo to podarjeno premoženje predmet sodnega spora, ki se končal s poravnavo, na podlagi katere je prešlo to podarjeno premoženje na sinova tožeče stranke.

Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2012

Podobni dokumenti:

• sodba III U 344/2011
• sodba III U 34/2012
• UPRS Sodba I U 398/2017-12