sodba IV U 201/2011

Jedro

Dne 10. 3. 2010 uveljavljane nepravilnosti skladno z načelom proste presoje dokazov niso dokazane, poleg tega pa tožnica v tem delu ni ravnala po postopku, predvidenem v določbi 39. člena ZVPot, kar pomeni, da posledično niso bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 71. člena ZVPot. Ti pogoji niso izpolnjeni niti v delu tožničinega zahtevka z dne 10. 3. 2010, ki se nanaša na zahtevo za dokončanje del (izpolnitev pogodbe), saj je po določbah ZVPot mogoče uveljavljati varstvo le v primeru izpolnitve z napako, zahtevka, ki se nanaša na neizpolnitev pogodbe, pa tožnica v upravnem postopku ne more uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Dravograd, je z odločbo št. 0610-1123/2009-77(oz.75)-23001 z dne 22. 4. 2011 odločil, da se zahtevku A.A. z dne 10. 3. 2010, o dokončanju galerije, stopnišča nad galerijo, namestitvijo stopnic, dejanskim obračunom materiala porabljenega pri vmesnih stenah, odstranitvijo stene v predsobi in namestitvijo nove s I. klasnimi bruni, namestitev slepih okvirjev pri oknih, prestavitev vhoda in estetski rešitvi pri vhodnih vratih, ne ugodi. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tržni inšpektor 4. 3. 2010 izdal odločbo 0610-11123/2009-20-23001, s katero je podjetju B. d.o.o. iz C. naložil, da odpravi nepravilnosti na stanovanjskem objektu A.A. Odločba je postala pravnomočna 22. 3. 2010 in izvršljiva 5. 5. 2010. Dne 10. 3. 2011 je A.A. vložila zahtevek, v katerem je predlagala dopolnitev odločbe z dne 4. 3. 2010. Izdana (sporna) odločba temelji na ugotovitvi, da vsebine vlagateljičine zahteve ne podpirajo predložena izvedeniška mnenja, zato tržni inšpektor že izdane odločbe o odpravi napak ne more dopolniti in razširiti njene vsebine. Odločba o odpravi napak z dne 4. 3. 2010 temelji namreč na strokovni oceni, ki je v mnenjih dveh različnih izvedencev gradbene stroke, ki ugotavljata, da gre za take napake, ki se z določenimi posegi lahko odpravijo, vendar odprave napak naloženih z odločbo z dne 4. 3. 2010 potrošnica ni dovolila, zahtevek potrošnice z dne 10. 3. 2011 pa ni nesporno dokazan z izvedeniškim mnenjem.

Tožnica se z odločitvijo o zavrnitvi vloge z dne 10. 3. 2011 ne strinja. Pojasnjuje, da je inšpektorat spregledal bistvo izvedeniškega mnenja Biotehniške fakultete, ki poudarja toplotno izolacijo, tako kot izvedenec D.D. Zaradi ugotovljenih napak, tudi zato ker objekt nima nobene dokumentacije, niti uporabnega dovoljenja, bivanje v hiši dejansko ni mogoče. Gospodarska družba B. d.o.o. se je po pogodbi zavezala izdelati leseno konstrukcijo stanovanjske hiše, dela pa ni uredila dokončno, prav tako ima že opravljeno delo številne napake. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za odpravo drugih pomanjkljivosti in meni, da bi moralo biti upoštevano izvedensko mnenje D.D. z dne 18. 8. 2010. Prav tako se ne strinja s stališčem, po katerem prvotnega zahtevka ne bi smela dopolniti in spremeniti, saj ne gre za spremembo zahtevka, ampak gre za uveljavljanje napak, ki v prvem zahtevku niso bile uveljavljene. Prav tako ne more sprejeti stališča drugostopenjskega organa, po katerem naj bi v zahtevku zatrjevane nepravilnosti ne bile dokazane, ker niso bile obravnavane v predhodnih izvedeniških mnenjih. Prav tako je drugostopenjski organ pri odločanju uporabil strožje kriterije, kot organ prve stopnje pri odločanju o prvem zahtevku tožnice, saj je bilo takrat tožničinemu zahtevku ugodeno, organ druge stopnje pa je ugotovitve v mnenju izvedencev ocenjeval s stališča teže napak, kar je strokovno vprašanje, na katerega lahko ogovori samo izvedenec. Zatrjuje, da mnenje izvedenca D.D., ki navaja napake, ki povzročajo slabo izolacijo hiše in vizualne pomanjkljivosti, ni v nasprotju s predhodnimi izvedeniškimi mnenji. Sodišču predlaga, da odločbo inšpektorata in odločbo drugostopenjskega organa odpravi. Predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v obširno pojasnila potek reševanja zadeve, ki izhaja iz izpodbijanega akta.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Izpodbijana odločba temelji na ZVPot (Uradni list RS, št. 89/04-UPB2, 126/07 in 86/09), ki je v prvem odstavku 71. člena določal, da če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu blago z napako zamenja z novim blagom ali naj mu vrne znesek za plačano blago ali naj odpravi napako na blagu, lahko izda pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ na potrošnikov predlog odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Ista določba je v drugem odstavku določala, da odločbo iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ le, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je na drug način nedvomno dokazana ter v tretjem odstavku, da se določbe prejšnjih odstavkov smiselno uporabljajo tudi za opravljanje storitev.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ, na podlagi tožničine zahteve zaradi stvarnih napak, ki se se izkazale pri postavitvi lesene konstrukcije stanovanjske hiše, že izdal odločbo št. 0610-1123/2009-20-23001 z dne 4. 3. 2010, s katero je izvajalcu storitve B. d.o.o. naložil odpravo napak ugotovljenih z dvema izvedeniškima mnenjema, ki ju je predložila tožnica. Navedena odločba temelji torej na ugotovitvi, da je napaka nesporna, kar je pogoj za obveznost izvajalca storitve, da ugodi potrošnikovi zahtevi. Tako po mnenju prvostopenjskega, kot drugostopenjskega organa, pa tožnica v svoji zahtevi z dne 10. 3. 2010 ni dokazala obstoja pomanjkljivosti, niti s predložitvijo izvedenskega mnenja D.D. z dne 23. 8. 2010. Gre namreč za ugotovitev nepravilnosti, ki jih prvotna izvedeniška mnenja niso zajemala, torej jih ni mogoče šteti za dokazane, s čimer pa ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 37. člena ZVPot, niti v zadevi ni razvidno, da je tožnica v zvezi z svojo zahtevo z dne 10. 3. 2010 izkazala ravnanje skladno z določbo prvega in drugega odstavka 39. člena ZVPot. Navedeno, torej ugotovitev, da dne 10. 3. 2010 uveljavljane nepravilnosti, skladno z načelom proste presoje dokazov niso dokazane, ter ugotovitev, da tožnica v tem delu ni ravnala po postopku predvidenem v določbi 39. člena ZVPot, pomenijo, da posledično niso bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 71. člena ZVPot. Ti pogoji niso izpolnjeni niti v delu tožničinega zahtevka z dne 10. 3. 2010, ki se nanaša na zahtevo za dokončanje del (izpolnitev pogodbe), saj je po določbah ZVPot mogoče uveljavljati varstvo le v primeru izpolnitve z napako, zahtevka, ki se nanaša na neizpolnitev pogodbe, pa tožnica v upravnem postopku ne more uveljavljati.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 343/2014
• sodba IV U 21/2011
• VSC Sodba Cp 141/2021