sodba IV U 89/2011

Jedro

Tožnik je vložil pritožbo izključno zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa, zato sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni imela zakonske podlage, da je v pritožbenem postopku z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravila celoten sklep z dne 11. 1. 2011, s tem tudi 1. točko izreka, ki je bila tožniku v korist. Po določbi prvega odstavka 247. člena ZUP namreč organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. To pomeni, da lahko samo v mejah spoštovanja prvega odstavka 247. člena ZUP, drugostopenjski organ uporabi določbo 252. člena ZUP, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta, ne more pa je uporabiti izven okvirov na katere se nanaša pritožba. Zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, mogoče uporabiti izredna pravna sredstva, česar pa tožena stranka ni storila.

Izrek

Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Javne agencije RS za energijo, št. 521-38/2010-9/EE-43 z dne 17. 3. 2011 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Javna agencija RS za energijo, je z odločbo, št. 521-38/2010-9/EE-43 z dne 17. 3. 2011 v 1. točki izreka odločila, da se zavrne pritožba, ki jo je po svojem pooblaščencu, Odvetniški družbi A. o.p., d.o.o. iz ..., vložil B.B., zoper 2. točko izreka sklepa Elektra Celje, Podjetje za distribucijo električne energije d.d., št. RA C/151970/2011-TK z dne 11. 1. 2011. V 2. točki odločbe je Javna agencija RS za energijo (tožena stranka) odločila, da se sklep, št. RA C/151970/2011-TK z dne 11. 1. 2011, ki ga je izdal Elektro Celje d.d. odpravi; v 3. točki izreka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 4. točki, da stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je Elektro Celje d.d. (prvostopenjski upravni organ), na podlagi vloge B.B., izdal soglasje za priključitev na objekt C., na parc. št. 633, 634, 635, 637, 650 k.o. ... v kraju ..., zoper izdano odločbo pa je B.B. vložil pritožbo 14. 9. 2010, ki ji je drugostopni organ ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje. Slednji je 21. 12. 2010 ponovno izdal soglasje za priključitev.

B.B. je 11. 1. 2011 organu prve stopnje posredoval zahtevo za povračilo stroškov in poziv za izdajo sklepa o stroških, dne 11. 1. 2011 pa je prvostopni organ s sklepom, št. RA C/151970/2011-TK pritožniku priznal stroške postopka v višini 920,00 EUR + 20% DDV, višji stroškovni zahtevek pa zavrgel na podlagi 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ je pri odločanju uporabil določbo 113. člena ZUP in pojasnil, da je povračilo stroškov odvisno od ugotovitve, na čigavo zahtevo se je postopek začell. Po vpogledu v upravni spis, št. 521-38/2010-EE-28 je ugotovil, da se je upravni postopek začel z vložitvijo vloge pritožnika za izdajo soglasja za priključitev. Pritožnik se je na izdano soglasje za priključitev sicer pritožil in s pritožbo uspel, vendar glede na določilo 113. člena ZUP ni upravičen do povračila pri tem nastalih stroškov, saj se je upravni postopek začel na njegovo zahtevo, kar pomeni, da gredo stroški njegovega pravnega zastopanja v njegovo breme. Ker je bila odločitev organa prve stopnje o priznanju stroškov postopka pritožnika posledica napačne uporabe pravnega predpisa, je organ druge stopnje, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP, prvostopenjski sklep odpravil, kot to izhaja iz 2. točke izreka.

Tožnik v tožbi odločitvi upravnega organa oporeka in navaja, da se ni pritožil zoper 1. točko sklepa RA C/151970/2011-TK z dne 11. 1. 2011 in da je zaradi tega 1. točka tega sklepa postala pravnomočna in izvršljiva. Pritožil se je zgolj in izključno zoper 2. točko prej navedenega prvostopenjskega sklepa, torej 1. točka prvostopenjskega sklepa ni bila predmet pritožbenega postopka, ampak je bila predmet pritožbenega preizkusa zgolj in izključno 2. točka. Zaradi tega zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da je po ugotovitvi, da je prvostopni organ napačno uporabil določbo 113. člena ZUP, odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe oprla na določbo prvega odstavka 252. člena ZUP, zato je po njenem mnenju tožba neutemeljena. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dne 2. 3. 2012 je tožnik sodišču poslal predlog za izdajo sodbe, v katerem je pojasnil, da je v zadevi I U 787/2011, na podlagi popolnoma identičnega pravnega in dejanskega stanja kot je v obravnavani zadevi št. IV U 89/2011, Upravno sodišče RS dne 29. 2. 2012 izdalo sodbo, s katero je tožnikovi tožbi ugodilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi moralo presoditi, ali je tožnikova tožba, v kateri izpodbija odločitev tožene stranke v 2. točki izreka odločbe št. 521-38/2010-9/EE-43 z dne 17. 3. 2011, utemeljena. Ugotovilo je, da izpodbijana odločitev temelji na sicer pravilni ugotovitvi, da je bila ob izdaji prvostopenjskega sklepa določba 113. člena ZUP nepravilno uporabljena, vendar iz enakih razlogov, kot je to že storilo Upravno sodišče RS v pravnomočni sodbi I U 787/2011-9 z dne 29. 2. 2011, ob enaki ugotovitvi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugovarjala tožnikovi navedbi, da je vložil pritožbo izključno zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe z dne 11. 1. 2011, ugotavlja, da tožena stranka ni imela zakonite podlage, da je v pritožbenem postopku z 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravila sklep z dne 11. 1. 2011 in s tem tudi 1. točko izreka odločbe z dne 11. 1. 2011, ki je bila tožniku v korist. Po določbi prvega odstavka 247. člena ZUP namreč organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. To pomeni, da lahko samo v mejah spoštovanja prvega odstavka 247. člena ZUP, drugostopenjski organ uporabi določilo 252. člena ZUP, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta, ne more pa določbe 252. člena ZUP uporabiti izven okvirov na katere se nanaša pritožba. To pomeni, da zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je, če so zato izpolnjeni pogoji iz ZUP, mogoče uporabiti izredna pravna sredstva, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega je drugostopenjski organ s tem, ko je v drugi točki izreka odpravil sklep z dne 11. 1. 2011, povzročil, da o zahtevi tožnika za povračilo stroškov na podlagi vloge stranke ni bilo odločeno. Iz navedenega razloga je moralo sodišče izpodbijano 2. točko izreka drugostopenjske odločbe zaradi kršitve procesnega prava (prvi odstavek 247. člena ZUP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), odpraviti. Upoštevaje zgoraj navedeno stališče sodišča v zvezi z obsegom odločanja na podlagi vložene pritožbe, ni razlogov, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 884/2002
• Sodba I Up 1099/99
• UPRS Sodba II U 253/2019-15