sodba IV U 81/2011

Jedro

Izpodbijani sklep nima potrebne obrazložitve v smislu 5. točke prvega prvega odstavka 214. člena ZUP, nima torej razlogov, zakaj tožena stranka potnih stroškov tožnici ni priznala. Izdaja dopolnilnega sklepa bi lahko imela vpliv na odločitev sodišča, če bi tožena stranka upoštevala določbo 273. člena ZUP in uporabila institut spremembe ali odprave odločbe v zvezi z upravnim sporom, kar pa bi v obravnavanem primeru pomenilo, da bi morala izdati (novi) sklep o stroških tako, da bi ugodila vsem tožbenim zahtevkom. To pa nadalje pomeni, da bi morala upoštevati (in ugoditi) tudi tožbenemu zahtevku, v katerem tožnica zatrjuje, da izpodbijani sklep temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je v datumu vložitve tožbe in posledično nepravilni uporabi materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. Bpp 414/2009 z dne 15. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom Bpp 414/2009 z dne 15. 3. 2012, odvetnici A.A., za opravljeno delo po napotnici Bpp 414/2009 z dne 24. 2. 2010, priznala nagrado in stroške v znesku 420 EUR ter 20% davek na dodano vrednost v višini 84,00 EUR. Višji zahtevek je zavrnila kot neutemeljen. Odločila je, da se skupni znesek 504,00 EUR poravna iz proračunskih sredstev sodišča iz naslova brezplačne pravne pomoči, v 30 dneh po dokončnosti tega sklepa. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici z odločbo, opr. št. Bpp 414/2009 z dne 24. 2. 2010, dodelilo prosilki B.B. brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter oprostitev plačila stroškov postopka v zadevi P 27/2009, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ter za izvajanje BPP določilo odvetnico A.A iz C. Odvetnica je 9. 3. 2011 vrnila napotnico in predložila stroškovnik. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je začel veljati 1. 1. 2009, v 41. členu določa, da v kolikor se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo. Po vpogledu v vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je sodišče ugotovilo, da je bila v predmetni zadevi tožba pri pristojnem sodišču vložena 5. 1. 2009, zato je odvetniško nagrado v tem postopku obračunalo na podlagi določil ZOdvT, ki je začel veljati s 1. 1. 2009. Ob upoštevanju določil ZOdvT in priloženih listin je sodišče odvetnici priznalo nagrado za postopek v višini 208 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s 36. členom ZOdvT); nagrado za narok v višini 192,00 EUR (tar. št. 3102 v zvezi s 36. členom ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20 EUR (tar. št. 6002 ZodvT); skupaj 420 EUR. Od navedenega zneska je obračunalo 20% DDV v višini 84 EUR. Tako priznani znesek znaša 504 EUR in bo v 30 dneh po dokončnosti tega sklepa nakazan iz proračunskih sredstev sodišča, iz naslova BPP, na transakcijski račun odvetnice. Višino nagrade, ki pripada odvetniku je sodišče vrednotilo v skladu s 36. členom ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ko se le te izplačujejo iz državnega proračuna. Tako je za vrednost predmeta do 10.000 EUR določena nagrada v višini 160 EUR, na katero je nato sodišče uporabilo ustrezne količnike določene v tar. št. 3100 oziroma 3102 ZOdvT in odvetnici priznalo nagrado za postopek v znesku 208 EUR ter nagrado za narok v znesku 192 EUR. Priznalo je nagrado za narok le enkrat upoštevaje določbe drugega odstavka 14. člena ZOdvT.

Tožnica odločitvi tožene stranke, tako v tožbi, kot pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2011, oporeka. Odločitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava. Sodišče je namreč štelo, da je bila tožba v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 27/2009 vložena 5. 1. 2009, ko je že pričel veljati ZOdvT, vendar je ta zaključek napačen. Tožba je bila namreč vložena 31. 12. 2008, oddana priporočeno po pošti, kar je razvidno iz poštne knjige tožnice, katere kopijo predlaga. Ker se v skladu z določbo 112. člena ZPP šteje dan oddaje na pošto kot dan izročitve sodišču, ne drži ugotovitev tožene stranke, da je bila tožba vložena 5. 1. 2009. Ker je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje (datum oddaje tožbe na pošto), je bilo posledično napačno uporabljen materialni predpis, saj bi morala tožena stranka, glede na to, da je bila tožba vložena 31. 12. 2008, priznati in odmeriti tožnici potrebne stroške in izdatke v skladu s prej veljavno Odvetniško tarifo in ne po ZOdvT. Prav tako izpodbijani sklep nima razlogov o priglašenih potnih stroških za tožnico za posamezne naroke, zato se tudi v tem delu odločba ne more preizkusiti. Priglašeni potni stroški za prihod tožnice na naroke za glavno obravnavo so bili potrebni, zato je tožnica do plačila le teh upravičena. Sklicuje se na podatek, da je pristopila na 3 naroke za glavno obravnavo razpisane 15. 6. 2010, 8. 10. 2010 in 8. 12. 2010. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo pojasnila, da tožnica ob predložitvi stroškovnika ni navajala dejstva, da je bila tožba vložena 31. 12. 2008, niti v tej smeri ni predložila nobenega dokazila. Pred odločitvijo je tožena stranka vpogledala v seznam zadeve, opr. št. III P 27/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani in ugotovila, da je bila tožba pri pristojnem sodišču vložena 5. 1. 2009, zato vztraja pri izpodbijani odločitvi, v zvezi s priglašenimi stroški pa navaja, da je o njih odločila z dopolnilnim sklepom z dne 16. 5. 2011.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi zatrjevala, da je bila izpodbijana odločitev nepravilna, zaradi napačno uporabljenega materialnega predpisa ter zato, ker ji tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni priznala priglašenih potnih stroškov. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka odgovoru na tožbo priložila sklep št. 414/2009 z dne 16. 5. 2011, v katerem je odločila, da se tožnici na podlagi napotnice Bpp 414/2009 z dne 24. 2. 2010 priznajo še potni stroški v skupnem znesku 177,60 EUR. Tožena stranka je navedeni sklep izdala ob smiselni uporabi določbe 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri mora pristojni organ za BPP subsidiarno (in ne smiselno) uporabljati določila ZUP, v kolikor seveda ZBPP ne določa drugače. Sodišče je po vpogledu v priložene listine upravnega spisa ugotovilo, da sklep datira z dnem 16. 5. 2011, in da njegov prejem tožnica v odgovoru na tožbo potrjuje, izrecno pa navaja, da tega sklepa pred potekom roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, kljub lastnemu prizadevanju ni dobila, torej je bila tožba utemeljena. Ob upoštevanju vseh navedb, ki se nanašajo na stroške zastopanja, pa sodišče izrecno poudarja, da izpodbijani sklep št. Bpp 414/2009 z dne 15. 3. 2011, res nima potrebne obrazložitve v smislu 5. točke prvega prvega odstavka 214. člena ZUP, nima torej razlogov, zakaj tožena stranka potnih stroškov tožnici ni priznala. Ta kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, kar tožnica v tožbi tudi uveljavlja in utemeljuje svojo trditev, da gre za stroške, ki bi ji morali biti priznani. Navedeno pomeni, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Na to ugotovitev sodišča (da je bila torej tožba vložena utemeljeno), izdaja sklepa št. Bpp 414/2009 z dne 17. 5. 2011 nima vpliva. Izdaja takega (dopolnilnega) sklepa bi lahko imela vpliv na odločitev sodišča, če bi tožena stranka upoštevala določbo 273. člena ZUP in uporabila institut spremembe ali odprave odločbe v zvezi z upravnim sporom, kar pa bi v obravnavanem primeru pomenilo, da bi morala tožena stranka izdati (novi) sklep o stroških tako, da bi ugodila vsem tožbenim zahtevkom. To nadalje pomeni, da bi morala upoštevati (in ugoditi) tudi tožbenemu zahtevku, v katerem tožnica zatrjuje, da izpodbijani sklep temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je v datumu vložitve tožbe in posledično nepravilni uporabi materialnega prava.

V obravnavani zadevi tako ostaja sporna pravilna uporaba materialnega prava, zato je sodišče vpogledalo v predloženi spis Bpp 414/2009. Ugotovilo je, da je tožnica toženi stranki 9. 3. 2011 poslala napotnico in podala predlog za odmero stroškov. V stroškovniku je navedla, da se vlaga za zadevo P 27/2009-III, in da je bila tožba vložena 31. 12. 2008. Po mnenju sodišča je to podatek, ki ob upoštevanju 41. člena ZOdvT, ki je začel veljati 1. 1. 2009, upoštevanju določbe 179. in 112. člena ZPP, v zadostni meri napotuje na pravilno uporabo materialnega predpisa v obravnavani zadevi, to je Odvetniške tarife. Sodišče zaradi prej navedenega podatka v stroškovniku o datumu vložitve tožbe, ne more pritrditi navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi morala tožnica na to dejstvo opozoriti še bolj določno, toliko bolj, ker tožnici v postopanju z vrnitvijo napotnice in predložitvijo stroškovnika za opravljena dejanja pravne pomoči, ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z določbo 40. člena ZBPP.

Na podlagi navedenega je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, ki mora v ponovnem postopku odločiti v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1.

Sodišče je zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1972/2011
• UPRS sodba I U 779/2015
• UPRS sodba I U 548/2012