sodba IV U 67/2011

Jedro

O sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT je že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke.

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožnikov zahtevek, da mu bi morali biti priznani stroški v višini, kot so bili v pravdni zadevi naloženi nasprotni stranki. Tožnik je bil namreč prosilki dodeljen v postopku brezplačne pravne pomoči, ki vprašanje povrnitve stroškov zastopanja postopkovno ureja v določbi 40. člena ZBPP v povezavi z ZOdvT.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, je s sklepom Bpp 2075/2009 z dne 9. 12. 2010, v 1. točki izreka odločil, da se odvetniku A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 331,80 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen in v 2. točki izreka določil način realizacije 1. točke izreka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil odvetnik določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z odločbo opr. št. Bpp 2075/2009 z dne 10. 12. 2009, od 9. 12. 2009 dalje in da je stroške sestave in vložitve vloge priglasil v skupni višini 431,16 EUR, skupaj z 20% DDV. Stranko je zastopal pred Okrožnim sodiščem v Celju, v pravdni zadevi opr. št. P 970/2009, zaradi znižanja preživnine, sodišče pa je s sodbo opr. št. P 970/2009 z dne 13. 4. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki v pravdni zadevi, B.B., naložilo povrnitev pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, služba za BPP. Stroški postopka so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Vrednost spornega predmeta je bila določena v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZOdvT in znaša 1.500 EUR (spori iz razmerij med starši in otroki), priznani pa so bili stroški 89,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100; 82,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102; 20 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002; 84,00 EUR potnih stroškov po tar. št. 6003; skupaj 276,50 EUR, povišano za 20% DDV (55,30 EUR) pa 331,80 EUR. Tožena stranka je priznala nagrado le za en narok, predlog za plačilo nagrade za nadaljnji narok pa zavrnila kot neutemeljen.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade le za en narok, oporeka. Navaja, da sta bila opravljena dva naroka in sicer 12. 2. 2010 in 4. 3. 2010. Stališče tožene stranke je napačno, saj odvetniška tarifa v drugem odstavku opombe št. 3, ki se nahaja v 3 delu odvetniške tarife, med drugim določba, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku. Odvetniška tarifa spada v obseg pozitivnega prava in je zato v konkretnem primeru besedilo veljavnega pravnega predpisa treba razlagati z uporabo jezikovne razlagalne metode. Odvetniška tarifa uporablja izraz narok v ednini, zato je edina možna razlaga drugega odstavka opombe št. 3, ki se nahaja v 3. delu odvetniške tarife samo ta, da odvetniku pripada nagrada za zastopanje stranke za vsak narok posebej. To stališče potrjuje tudi uporaba ostalih razlagalnih metod prava. Poleg tega, da odvetniška tarifa uporablja izraz narok v ednini, pa je treba v zadevi upoštevati tudi vsebino samega izraza narok. Temu stališču pritrjuje tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je v sodbi opr. št. I Cp 238/2010 z dne 1. 9. 2010. Prav tako je sodba P 970/2009 z dne 13. 4. 2010 postala pravnomočna, zato je tožena stranka nanjo vezana in vsebinsko ne more in ne sme več presojati njene pravilnosti, kar pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku priznati nagrado in potrebne stroške v višini 431,16 EUR že na tej podlagi. S citirano sodbo je namreč pravdno sodišče mladoletnemu C.C. in D.D. priznalo stroške odvetnika v znesku 431,16 EUR, nasprotni stranki B.B. pa naložilo, da jih mora povrniti na račun tožene stranke v tej pravdi. Tožnik v tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se mu priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 431,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 99,36 EUR od 30. 3. 2011 dalje do plačila oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep dopolni tako, da terjatev iz naslova pravdnih stroškov po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 4. 2010, opr. št. P 970/2009 v višini 99,36 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz sodbe, ki jo je dolžan plačati dolžnik B.B. na račun službe za BPP Okrožnega sodišča v Celju, odstopi tožniku – odvetniku A.A. namesto plačila. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji sodišča sprejela pravilno in zakonito odločitev, da se tožniku priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 331,80 EUR in da se v presežku zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče tožniku dodatno pojasnjuje, da je o sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT, že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok).

Na drugačno odločitev v zadevi pa ne more vplivati niti tožnikov zahtevek, da mu bi morali biti priznani stroški v višini, kot so bili v zadevi P 970/2009 naloženi B.B. Tožnik je bil namreč prosilki za dodelitev BPP dodeljen v postopku brezplačne pravne pomoči, ki vprašanje povrnitve stroškov zastopanja postopkovno ureja v določbi 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v povezavi z ZOdvT, zato tožnik s tožbenim zahtevkom, da se mu v zahtevanem znesku priznajo stroški iz naslova priznanih stroškov v sodbi P 970/2009 z dne 13. 4. 2010, ne more uspeti.

Glede na prej navedeno razlago Vrhovnega sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišča ali v primeru ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, je naslovno sodišče presodilo, da je bil v obravnavni zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 23/2011
• sodba I U 520/2011
• sodba III U 110/2011