sodba IV U 57/2011

Jedro

V konkretnem primeru gre za gradnjo objekta, ki ima ne glede na poimenovanje dvojno namembnost, tako da njegov pretežni del predstavlja stanovanjska površina. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da sta bivanju, torej stanovanjski rabi, namenjeni dve etaži objekta, s stanovanjskimi prostori cca 100 m2 in da gospodarskemu delu služi le 50 m2. Ta ugotovitev (vsaj v delu, ki se nanaša na stanovanjsko rabo), zahteva upoštevanje določbe 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in drugega odstavka istega člena, torej mora biti za tovrsten objekt zagotovljena minimalna komunalna oskrba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, kot drugostopni upravni organ, je z izpodbijano odločbo, št. 35108-478/2010-4-KB z dne 21. 2. 2011, odpravilo odločbo Upravne enote Celje, št. 351-716/2009-29 (0374) z dne 26. 11. 2010 (1. točka izreka); v 2. točki izreka odločilo, da se zahteva A.A. in B.B. iz ..., za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo gospodarsko bivalnega objekta, na zemljišču parc. št. 307/3 in 279 k.o. ..., zavrne in v 3. točki odločilo, da stroški postopka niso nastali. Odločitev temelji na ugotovitvi, da območje gradnje ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik (Uradni list RS, št. 89/2004 v nadaljevanju Odlok o PUP), v 2. območju kmetijskih zemljišč, kjer so poleg gradenj iz 4. člena Odloka o PUP po izrecni določbi 9. člena Odloka o PUP dopustne gradnje gospodarsko bivalnih objektov, ob izpolnitvi pogojev določenih v Odloku o PUP. V konkretnem primeru so vsi v Odloku o PUP navedeni pogoji izpolnjeni, gradbeno dovoljenje pa je možno izdati le ob izpolnjevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Sestavni del projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja je tudi soglasje javnega podjetja d.o.o. Vodovod kanalizacija, št. SP-93/09/AS z dne 22. 7. 2009 za priključitev, iz katerega izrecno izhaja, da za gospodarsko bivalni objekt na parc. št. 307/3 k.o. ... v občini Vojnik ne morejo izdati soglasja za priključitev na javni vodovod, dokler obstoječi javni vodovod PE fi 16 mm in PE fi 20 mm, ne bo obnovljen oziroma zamenjan z vodovodom dimenzije najmanj fi 40 mm. Iz omenjenega razloga in ker gre za objekt namenjen stalnemu bivanju, bo oskrba s pitno vodo zagotovljena preko sistema kapnice, ki pa je po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo, ker ni ustrezno nadzorovana (Pravilnik o oskrbi s pitno vodo, Uradni list RS, št. 35/06). Ker gre v obravnavanem primeru za gospodarsko bivalni objekt, ki je pretežno bivalni, saj sta celotni dve etaži P+M namenjeni bivanju, z vsemi potrebnimi stanovanjskimi prostori površine 100 m²; gospodarskemu namenu pa služi le klet in ker ni pridobljeno soglasje upravljavca javnega vodovoda, predvidena gradnja ni skladna s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1. Poleg tega pa niso izpolnjeni pogoji za oskrbo s pitno vodo po Pravilniku o oskrbi s pitno vodo in zato tudi iz tega razloga ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba (ki vključuje tudi oskrbo s pitno vodo), v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZGO-1. Iz navedenega razloga je bilo treba zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

Ne glede na odločitev v tej zadevi, pa je drugostopni upravni organ C.C. pojasnil, da je bilo v postopku pridobljeno geološko geomehansko poročilo, ki ga je izdelal D.D. s.p. ... dne 15. 10. 2009 in iz katerega izhaja, da se na obravnavanem območju predvidena trasa za električno napeljavo izvede v celoti pravokotno na plastnice, po najkrajši poti vznožju pobočja, kar sta investitorja upoštevala pri dopolnitvi PGD. Iz fotografij priloženih tožbi izhaja, da se plazovit teren nahaja neposredno nad predvideno gradnjo, nikakor ne nad stanovanjsko gradnjo pritožnika, kot izhaja iz pritožbe. Glede na to se pritožnik moti tudi, ko meni, da je za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta treba posedovati 2500 m² zemljišča v enem kosu, saj iz citirane določbe 9. člena Odloka o PUP izhaja zgolj nujno lastništvo površine 2500 m², ta pogoj pa je v konkretnem primeru izpolnjen.

Tožnika v tožbi oporekata odločitvi drugostopnega organa in vlagata tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predvidena gradnja v celoti izpolnjuje pogoje iz Odloka o PUP, kot ZGO-1. Sklicujeta se na dodano obrazložitev, ki jo je podal E. d.o.o. Pojasnjujeta, da je zmotna ugotovitev drugostopnega upravnega organa, da gre v danem primeru za gradnjo stanovanjske stavbe namenjene stalnemu prebivanju, s čimer je napačno uporabljena določba 7. točke drugega odstavka 66. člena ZGO-1, glede oskrbe s pitno vodo. Gre namreč za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta, ki ga potrebujeta za potrebe obdelave lastnega kmetijskega zemljišča, za hrambo in vzdrževanje delovnih strojev ter orodij, za hrambo in pridelavo pridelkov, za preoblačenje pred in po opravljanem delu, za prehrano ob delu, za počitek po opravljenem delu, ni pa to objekt predviden stalnemu prebivanju ljudi. Sklicujeta se na določbo 66. člena ZGO-1, po kateri se minimalna komunalna oskrba objektov določi glede na njihov namen, kar pomeni samo za stanovanjsko stavbo, ne pa za gospodarsko bivalni objekt. Sklicujeta se tudi na 206. člen istega zakona, kjer projektni pogoji oziroma soglasja k projektom za izgradnjo posameznih objektov takega pogoja ne določajo. Sodišču predlagata, da odpravi odločbo št. 35108-478/2010-4-KB z dne 21. 2. 2011. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

V postopek je vstopila tudi stranka z interesom C.C. Pritožuje se zaradi nevarnosti plazu, ki ogroža njegovo zemljišče, in zaradi posledic, ki bi lahko nastale ob gradnji gospodarsko bivalnega objekta in polaganja električnih kablov na njegovo hišo.

Tožena stranka je sodišču poslala spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), ki pri stanovanjski stavbi med drugim vključuje tudi oskrbo s pitno vodo (drugi odstavek istega člena ZGO-1). Zahteva po zagotovljeni komunalni oskrbi načrtovanega objekta izhaja tudi iz drugega odstavka 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem je gradnja objektov dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Po 1. točki prvega odstavka istega člena ZPNačrt, se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Kot taka komunalna oprema se glede na prvi odstavek 71. člena ZPNačrt štejejo objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih služb in objekti grajenega javnega dobra.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je gospodarsko bivalni objekt šteti za stanovanjski objet v smislu prej citirane določbe 66. člena ZGO-1, torej ali se zahteva 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in drugega odstavka istega člena nanašata tudi na objekt tožeče stranke. Le ta je namreč zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za gospodarsko bivalni objekt, ki ga, kot zatrjuje v tožbi, ni mogoče opredeliti kot stanovanjski objekt. Sodišče s stališčem tožeče stranke ne soglaša, saj gre za gradnjo objekta, ki ima ne glede na poimenovanje dvojno namembnost, tako da njegov pretežni del predstavlja stanovanjska površina. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da sta bivanju, torej stanovanjski rabi, namenjeni dve etaži objekta, s stanovanjskimi prostori cca 100 m2 in da gospodarskemu delu služi le 50 m2. Ta ugotovitev tudi po presoji sodišča (vsaj v delu, ki se nanaša na stanovanjsko rabo), zahteva upoštevanje določbe 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in drugega odstavka istega člena, torej mora biti za tovrsten objekt zagotovljena minimalna komunalna oskrba (oskrbo s pitno vodo). Na drugačno razlago navedenih določb ne vpliva, ali se v takem objektu stalno prebiva, niti siceršnji namen oziroma razlogi za gradnjo takega objekta. Prav tako sodišče pritrjuje toženi stranki, da kapnice ni mogoče šteti za oskrbo pitno vodo, v smislu določb Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da ima možnost lastne oskrbe s pitno vodo na podlagi vodnega dovoljenja.

Po ugotovitvi, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je v zagotovljeni oskrbi stanovanjskega objekta s pitno vodo, torej ni izpolnjen pogoj iz 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in drugega odstavka istega člena, je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je v skladu z določbo 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 354/2011
• sodba I U 1783/2011
• sodba I U 358/2010