sodba in sklep IV U 34/2011

Jedro

Glede na pravilno ugotovitev upravnega organa, da je ob uveljavitvi novele zakona dne 4. 12. 1948 A.A. živela v tujini, ter ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti, je podana domneva nelojalnega ravnanja imenovane. V zvezi s tožbenim očitkom diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, sodišče pojasnjuje, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-I- 23/93 poudarilo, da bi bila uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki bi se raztezala na vse osebe nemške narodnosti, nedopustna, zato je treba uporabiti tretji (razlikovalni) pogoj, to je kriterij nelojalnosti, ki pa se je v obravnavani zadevi ugotavljal oziroma se je ta domneva izpodbijala. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbeni očitek diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, saj je bilo državljanstvo mogoče odreči le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne.

Domnevo nelojalnosti je tožeča stranka izpodbijala s predlogi za zaslišanje prič. Upravni organ se je opredelil do izjav prič ter jih v smislu določbe 10. člena ZUP tudi dokazno ocenil. sporna dokazna ocena ni vezana na posebna pravila ali posebne predpise, gre za prosto presojo dokazov, ki pa jo omejujejo tako načelo materialne resnice kot načelo zakonitosti. Sodišče v obravnavani zadevi tej dokazni oceni v celoti sledi, saj je prvostopenjski organ svojo dokazno oceno utemeljil in zapisal v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Izrek

Zadevi IV U 28/2012 in IV U 34/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot IV U 34/2011.

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Celje, Oddelek za upravne notranje zadeve, je z odločbo št. 213-107/2006-95 (02109) z dne 4. 5. 2010 ugotovila, da A.A., rojena B., ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti, 8. 1. 1966, ni štela za jugoslovansko državljanko (1. točka izreka) in da v postopku izdaje odločbe ni bilo stroškov (2. točka izreka). Pojasnila je, da gre za ponovljeni postopek odločanja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bila upravičenka na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino ..., avstrijsko državljanstvo pa je pridobila 19. 4. 1950. Domovinska pristojnost je bila pogoj za pridobitev državljanstva FLRJ, v smislu prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž). Izpolnjeni so tudi pogoji iz drugega odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ iz 1948. leta, ki določa, da se kljub izpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 35. člena, za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narode in državne koristi narodov FLRJ in zoper svoje državljanske dolžnosti. Upravni organ je v zvezi z dokazovanjem pogojev ZDrž pridobil gradivo Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega arhiva Celje ter na podlagi zbranega gradiva ugotovil, da je bila upravičenka oseba nemške narodnosti. To dejstvo dokazuje podatek, da je bila članica Kulturbunda, kar dokazujejo originalni dokumenti v fondu 118/7, Švabsko nemškega Kulturbunda Novi sad in njegovih krajevnih skupin. V arhivu je tudi originalni seznam članov Kulturbunda iz ..., ..., ... in ... Iz seznamov je razvidno tudi, da je upravičenka pobegnila iz takratne Jugoslavije. Spremljevalni dokumenti tega seznama so plačilni listi Švabsko nemškega Kulturbunda, opremljeni z žigom, iz katerih so razvidni zneski vplačanih članarin. Upravni organ je zaprosil tudi za podatke o možu upravičenke C.C. in iz Arhiva Slovenije pridobil originalno in sekundarno gradivo. Iz ugotovitve, da je bila upravičenka članica Kulturbunda, ki je bila izrazito proti jugoslovansko usmerjena organizacija, izhaja nelojalno ravnanje upravičenke. Upravni organ je seznanil stranke, da se pri kategoriji oseb nemške narodnosti, ki so se pred 4. 12. 1948 nahajale v tujini, v skladu s tretjim odstavkom 63. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nelojalnost domneva, saj ima domneva podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, posameznik pa lahko v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. V tem primeru nosi breme dokazovanja lojalnosti tisti, ki se z domnevo ne strinja, torej stranka. V skladu z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen je zoper domnevo nelojalnosti mogoč nasproten dokaz, zato je strankam dovoljeno dokazovanje lojalnosti z vsemi sredstvi, ki obstajajo. Stranke so bile seznanjene, da lahko predložijo listine, navedejo strokovno literaturo in drugo, da ovržejo domnevo lojalnosti. Upravni organ je pojasnil, da stranke niso predložile konkretnih dokazov o pomoči A.A. partizanom in domačinom, saj so svoje izpovedi oprle na podatke, ki so jih vedele iz pripovedovanja drugih. Ker povedanega niso zaznale same in ker ne gre za splošno znana dejstva, bi morale stranke predložiti konkretne dokaze, ki bi te navedbe utemeljevale. Teh dokazov niso predložile, zato po oceni upravnega organa niso dokazale ravnanj upravičenke, ki bi izpričevale lojalnost in obstoj drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ter po presoji vseh pridobljenih in predloženih dokazil je upravni organ štel za dokazano, da je bila upravičenka nemške narodnosti in je zapustila območje takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948, in da stranke v postopku niso dokazale lojalnosti oziroma niso predložile dokazov o ravnanju, ki izključujejo nelojalnost ali dokazale obstoja drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi lojalnosti. Glede na proučene (in v izpodbijanem aktu obširno navedene izjave strank) in po primerjavi teh dokazov z nasprotnimi dokazi, to je primarnim in sekundarnim arhivskim gradivom, ki potrjuje, da je bila upravičenka članica Kulturbunda, je upravni organ ugotovil, da so pri upravičenki kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, po katerih ni štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ, to je nemška narodnost, prebivanje v tujini pred 8. 12. 1948 in nelojalnost.

Tožeča stranka, D.D. in E.E., vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker obstojijo razlogi, zaradi katerih bi bilo treba upravni akt izreči za ničnega. Navaja, da je odločba Upravne enote Celje št. 213-107/2006-95 (02109) z dne 4. 5. 2010 nična. Upravna enota je z odločbo z dne 10. 5. 1995 (št. 20100/316/94-7) ugotovila, da je A.A. štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ. Odločba je postala pravnomočna 30. 5. 1995. Po pravnomočnosti odločbe se je v letu 1997 izvajala pri UE Celje interna revizija pravnomočnih zadev, tudi v obravnavani zadevi, na podlagi katere je bil v zadevi uveden postopek ter 27. 1. 1998 sprejet sklep, da se po uradni dolžnosti in glede na nove dokaze, obnovi postopek ugotavljanja državljanstva za A.A. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je organ po pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva ugotovil nova odločilna dejstva, kar ne drži, saj je v času odločanja o državljanstvu imenovane že razpolagal in imel v spisu tri strani preslikav iz zgodovinskega arhiva MNZ. Iz navedenega razloga je sklep o obnovi postopka nezakonit, sam postopek (zaradi navodil internega nadzora) pa izsiljen, kar je razlog za ničnost. Organ prve stopnje se je torej skliceval na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ni obsojal, kar pomeni, da gre za ničnost celotnega prvotno obnovljenega postopka, vključno z odločbo z dne 4. 5. 2010. Predlog utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da z odločitvijo z dne 4. 5. 2010 prvostopni organ prejšnje odločbe ni niti odpravil, niti razveljavil. Opozarja na kršitev človekovih pravic, dolžnosti in svoboščin in poudarja, da je bila v konkretnem primeru prekoračena diskrecijska pravica iz enakih razlogov, kot jih tožeča stranki navaja v zvezi z očitkom ničnosti izpodbijane odločbe. Iz tega razloga je bilo kršeno načelo samostojnosti odločanja iz 10. člena ZUP, zato bi bilo treba odločbo odpraviti že iz tega razloga. Kršitev je izkazana tudi zato, ker je upravni organ v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zaprosil tudi za podatke o možu upravičenke, C.C., vendar s temi podatki ni seznanil strank, niti jim ni predočil vsebine tega gradiva in jim na ta način ni dal možnosti, da bi se o tem gradivu stranke izjasnile. Takšno ravnanje upravnega organa je v ponovljenem postopku nerazumljivo, saj se dejanja (lojalna ali nelojalna) C.C. ne morejo raztezati na njegovo ženo, razen če je takšno konkretno ravnanje dokazano tudi za imenovano. Ker slednje ni bilo, in ker gre za listine in dokaze na podlagi katerih ne more biti izdana odločba, je že zaradi tega prišlo do bistvene kršitve določb ZUP, kršitve načela kontradiktornosti in kršitve pravice strank do izjave. Prvostopni upravni organ ne bi smel izdati odločbe, preden ni dal strankam možnosti, da bi se o njih izjavile. Sklicuje se tudi na ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. V ponovljenem postopku bi moral prvostopni upravni organ glede na predhodne napotke drugostopnega organa razčistiti kakšno nevarnost je v vojnem obdobju za A.A. pomenilo dejstvo, da je bil pri njih zaposlen šofer, ki je bil partizanski aktivist, in ali je bilo to dejstvo A.A. znano. Prav tako bi bilo treba razčistiti tudi, ali je A.A. za pomoč, oziroma dobavo hrane, oblačil in zdravil za osvobodilno gibanje, prejela kakšno plačilo, in ali je bila ta pomoč kontinuirana. Kot nestrokovno in v nasprotju z ustavno odločbo iz leta 1993 šteje stališče prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, da v odnosu do primarnega arhivskega gradiva, tožeča stranka ni uspela dokazati lojalnosti upravičenke. Ne strinja se z navedbo v izpodbijani odločbi, da stranke v postopku niso predložile nobenega dokaza o navedbah prič. Očitno upravni organ prve stopnje meni, da je dokaz z zaslišanjem prič manj kvaliteten dokaz od listinskega dokaza, kar kaže na njegovo zmoto in nepravilno upoštevanje določb ZUP.

V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, pa tožeča stranka oporeka stališču prvostopnega upravnega organa, da so v postopku pridobljene izjave prič neprepričljive, ker da so nekateri A.A. poznali bežno, drugi so bili v tistem času premladi in da so priče to ker izpovedujejo izvedele od drugih in se zato njihove izjave ne bodo upoštevale pri odločitvi. Graja navedbo organa prve stopnje, da so bile izjave strank in prič pavšalne in nekonkretizirane. Upravni organ je na eni strani izjavam strank in prič poklonil vero, v delu kjer so priče izpovedovale o tem, da je bila A.A. prijazna, dobrega srca in govorila slovensko, da je pomagala otrokom, da je dajala hrano, da je napisala tudi kakšno izjavo, v tistem delu, ko pa so bile priče konkretne, pa vera v izjave teh prič ni bila podana. V nadaljevanju tožeča stranka analizira izjave v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišanih prič F.F., G.G. in ugotavlja, da bi vse te izjave upravni organ moral upoštevati, da so bile konkretne, in da je šlo za verodostojne priče. Prav tako so vse priče izpovedale tudi o službovanju H.H. pri A.A. Tožeči stranki opisujeta njegovo delo in njegove naloge kot partizanskega aktivista in navajata, da je A.A. za H.H. delo vedela. Samo dejstvo, da je A.A. krila H.H. in z njim sodelovala, je zanjo v času vojne predstavljalo objektivno nevarnost. Če bi se sprejela korektna dokazna ocena, bi torej vodila do zaključka, da je A.A. vedela za aktivnosti H.H., pomagala osvobodilnemu gibanju in na ta način dokazovala lojalnost do osvobodilnega gibanja. Tožeče stranke so prepričane, da so izkazane nasprotno, torej da je upravičenka lojalna. Prav tako upravni organ nima pravih podatkov glede tega, ali so bile v Kulturbundu vpisane osebe nemške narodnosti. To dokazuje s pisanjem gospe I.I. v reviji Borec 621-625. Dejstvo je, da upravni organ spet ni opravil popolne dokazne ocene. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izreče odločbo Upravne enote Celje, št. 213-107/2006-95 (02109) z dne 4. 5. 2010 za nično, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka J.J. v tožbi navaja, da se z odločitvijo prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa ne more strinjati. Poudarja, da je A.A. v tujino morala oditi. Poudarja tudi, da ZDen veže status državljanstva na dan podržavljenja in ne na dan 4. 12. 1948, ko je pričela veljati novela Zakona o državljanstvu, avgusta 1945. V zadevi je bil kršen materialni predpis. Ne strinja se z ugotovitvijo Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, ki se nanaša na retroaktivno uporabo predpisa in poudarja, da je Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani, z dopisom št. 25.4/70/2000, stališče VS RS, ki veže ugotovitev, da je oseba nemške narodnosti, na članstvo v politični organizaciji Kulturbund, štelo za diskriminatorno. Prav tako so bili zmotno presojeni in izvedeni dokazi. Ne strinja se, da upravni organ povezuje ugotovitev državljanstva A.A. z državljanstvom njenega moža župana Občine ... Meni tudi, da je sam postopek trajal občutno predolgo, skoraj 20 let, čeprav bi po veljavni zakonodaji moral biti rešen v enem letu. Graja zapis drugostopenjskega organa, na katerem temelji odločitev, da pokojni H.H. v življenjepisu nikjer ne omenja A.A. To je razumljivo, saj je v takratnih časih, zaradi svojega interesa, ni smel omenjati. Predlaga, da sodišče na obravnavi zasliši otroka pokojnega H.H. Nadalje pojasnjuje pomen načela lojalnosti in navaja okoliščine, ki dokazujejo lojalnost A.A. Prav tako je iz vseh izjav prič mogoče zaključiti, da je bila A.A. lojalna. Predlaga zaslišanje tožeče stranke kot priče, ki bi vnovič izpovedala o pridobivanju sanitetnega materiala za ranjene partizane. Prav tako upravni organ nima dokaza, da je 1944. leta J.J. zbežala iz domovine, saj o njenem begu ni dokaza. Ne strinja se niti z očitkom, da je tožeča stranka J.J. pred upravnim organom dajal različne trditve oziroma navedbe, ki so omajale njegovo verodostojnost, saj so vse izjave resnične in odražajo čas, v katerem so se zbirale. Ko je upravni organ presojal izpolnjevanje kumulativnih pogojev, je pomešal pojem nelojalnosti z nemško narodnostjo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in predlaga povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka:

Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker sta tožbi v postopkih, navedenih v 1. točki izreka, vloženi zoper isti upravni akt, je sodišče zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. V skladu z določbo prvega odstavka 249. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR), ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, ter prvega odstavka 270. člena SR, da se pridružena zadeva odčrta kot rešena, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod starejšo opravilno številko IV U 34/2011.

K 2. točki izreka:

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Predmet spora v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero se ugotavlja državljanstvo pravne prednice tožnikov, A.A., rojene B., kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, po katerem izda občinski upravni organ pristojen za notranje zadeve ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Prvostopenjski organ je pravilno uporabil Zakon o državljanstvu DFJ (v nadaljevanju Zd), ki je pričel veljati dne 28. 8. 1945 in je v prvem odstavku 35. člena določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih prepisih. Ta zakon je kot pogoj za pridobitev državljanstva določal domovinsko pristojnost in pogoj, da se te osebe ne izselijo ali optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. ZDrž je v prvem odstavku 35. člena določil, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ, seveda pod prej navedenima pogojema iz določbe 36. člena ZDrž. ZDrž je z novelo, ob nespremenjeni določbi 36. člena, dodal novi drugi odstavek 35. členu ZDrž, po katerem za državljane FLRJ iz prvega odstavka 35. člena ne štejejo osebe, ki so nemške narodnosti in živijo v tujini in ki so med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Vpisi v državljanske knjige so se izvajali po uradni dolžnosti, na podlagi Pravilnika za izvajanje ZDrž, v katerem je bilo določeno, da se državljanske knjige ustanovijo najpozneje do 31. 12. 1947. Novela Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je dne 04. 12. 1948 uveljavila določbo drugega odstavka 35. člena, je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek in se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi (04. 12. 1948) živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja te določbe, štela, da z dnem 28.08.1945 niso postali jugoslovanski državljani z uveljavitvijo osnovnega državljanskega zakona in s tem tudi ne slovenski državljani. V obravnavani zadevi tožeča stranka J.J. v tožbi oporeka ugotovitvi, da je A.A. 1945. leta zbežala iz domovine in navaja, da se je le preselila. Sodišče v zvezi s tem ugovorom ugotavlja, da gre za dejstvo, ki je odločilnega pomena za uporabo novele ZDrž, to je življenje v tujini pred 4. 12. 1948. To dejstvo je po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, saj ga je prvostopenjski upravni organ, po ugotovitvi, da A.A. ni vpisana v državljanski knjigi, potrdil z izjavami prič K.K., tožeče stranke J.J. in L.L., potrjuje pa ga tudi v postopku pridobljena izjava M.M. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v nadaljevanju pravilno ugotovila, da je ob uporabi novele ZDrž nadalje odločilno le dvoje dejstev, in sicer nemška narodnost in obstoj nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Ugotavljanje drugega pogoja, to je nemške narodnosti, je tožena stranka dokazovala z navedbo, da je bila A.A. članica Kulturbunda, kar dokazujejo originalni dokumenti v fondu 118/7, Švabsko nemškega Kulturbunda Novi sad in njegovih krajevnih skupin (originalni seznam članov Kulturbunda iz ..., ..., ... in ... ter spremljevalni dokumenti tega seznama, plačilni listi švabsko nemškega Kulturbunda, opremljeni z žigom, iz katerih so razvidni zneski vplačanih članarin). Navedeni podatek po presoji sodišča utemeljuje odločitev, da je bila nemška narodnost A.A. izkazana, saj so bile na tak seznam lahko uvrščene le osebe, ki izkazujejo pripadnost nemški narodnosti, stranke udeležene v postopku pa tega podatka niso (dokazno) izpodbijale.

Glede na prej navedeno ugotovitev, da je ob uveljavitvi novele zakona dne 4. 12. 1948 A.A. živela v tujini, ter ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti, pa je podana tudi domneva nelojalnega ravnanja imenovane. V zvezi s tožbenim očitkom diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-I- 23/93 poudarilo, da bi bila uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki bi se raztezala na vse osebe nemške narodnosti, nedopustna, zato je treba uporabiti tretji (razlikovalni) pogoj, to je kriterij nelojalnosti, ki pa se je v obravnavani zadevi ugotavljal oziroma se je ta domneva izpodbijala. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbeni očitek diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, saj je bilo državljanstvo mogoče odreči le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je v postopku tožeči stranki bila dana možnost navajanja dokazov o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost A.A.

Domnevo nelojalnosti je tožeča stranka izpodbijala s predlogi za zaslišanje prič. V spornem postopku so bile upoštevane izjave M.M., E.E. in K.K. Sodišče po vpogledu v zapisnike o zaslišanju prič navedenih prič ugotavlja, da v postopku izpodbijanja domneve nelojalnosti niso mogle biti uspešne, saj raba slovenskega jezika in ravnanja moža A.A., tudi po presoji sodišča ne dokazujejo lojalnega ravnanja v smislu drugega odstavka 35. člena ZDrž. Nadalje sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjski upravni organ opredelil tudi do izjave priče G.G., L.L., F.F. in J.J., ter jih v smislu določbe 10. člena ZUP tudi dokazno ocenil. sporna dokazna ocena ni vezana na posebna pravila ali posebne predpise, gre za prosto presojo dokazov, ki pa jo omejujo tako načelo materialne resnice, kot načelo zakonitosti. Sodišče v obravnavani zadevi tej dokazni oceni v celoti sledi, saj je prvostopenjski organ svojo dokazno oceno, ki temelji na oceni izjav prej navedenih strank, utemeljil in zapisal v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz tega razloga sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, da je organ odločal arbitrarno.

Sodišče v obravnavani zadevi zavrača tudi tožbeni ugovor, da so podani razlogi za izrek ničnosti izpodbijane odločbe. Ničnostne razloge opredeljuje določba 267. člena ZUP, zato sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, ki navaja, da razlog za ničnost predstavlja v nasprotju z določbami ZUP izveden postopek, ki je bil obnovljen na podlagi neresničnih in neobstoječih razlogov in po navodilu nadzorstvenega organa, torej gre za odločbo, ki je bila izdana na podlagi prisiljenja. Gre namreč za razloge, ki jih je mogoče upoštevati v pritožbenem postopku in ne predstavljajo podlage za postopanje po določbi 267. členu ZUP. Sodišče v tem postopku, v katerem presoja zakonitost odločbe prvostopenjskega organa v zadevi ugotovitve državljanstva, ne more upoštevati niti tožbene trditve, da je izpodbijani akt treba odpraviti zato, ker še vedno obstoji odločba UE Celje, št. 20100/316/94-7 z dne 10. 5. 1995, ki ni bila nikoli razveljavljena. V obravnavani zadevi je namreč sporen postopek (obnovljenega) ugotavljanja državljanstva, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Celje, št. 20100-316/94 z dne 7. 1. 2002, upoštevanje določbe drugega odstavka 258. člena ZUP ne predstavlja take (procesne) nepravilnosti, ki bi glede na vsebino odločitve zahtevala odpravo izpodbijanega akta.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da gre za retroaktivno rabo predpisa, novele ZDrž. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da se je do tega vprašanja opredelilo Ustavno sodišče v prej citirani odločbi in tako v točkah 44 in 45 obrazložitve svoje odločitve napisalo, da glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti, v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožeče stranke, da se z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi U-I- 23/93, ne strinja.

Prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski upravni organ sta odločila, da tožeče stranke niso uspele dokazati lojalnosti A.A., rojene B., takšna odločitev pa je pravilna tudi po presoji sodišča ter skladna s stališčem Ustavnega sodišča izraženim v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpise. Sodišče tako ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi določbe prvega odstavka 63.člena ZUS-1 zavrnilo.

K 3. točki izreka:

Tožeče stranke so ob vložitvi tožbe predlagale povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1397/2006
• Sodba X Ips 176/2006
• Sodba I Up 105/99