sklep IV U 30/2011

Jedro

Tožnica je zoper sporno odločitev predsednika sodišča vložila pritožbo pri Sodnem svetu, slednji pa je o njeni pritožbi odločal na 42. seji dne 26. 5. 2011. Predmetna tožba je bil vložena februarja 2011, kar pomeni, da je tožnica tožbo vložila zoper akt, ki še ni postal dokončen, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru tožba na vložena prezgodaj, zaradi česar jo je moralo sodišče, ob upoštevanju podatka, da je tožnica sledila določbi 25. člena ZSS in 5. alinei prvega odstavka 28. člena ZS, zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je 29. 11. 2010 izdala odločbo, št. 69774-11 (izpodbijani akt), s katero je bilo v 1. točki ugotovljeno, da je okrožna sodnica A.A., na podlagi odločbe, št. 69774-11 z dne 1. 12. 2009, skladno z določbo 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS-L), na dan 30. 11. 2010, uvrščena v 46 plačni razred, vrednost plačnega razreda pa je določena v Prilogi 1 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in se usklajuje praviloma enkrat letno. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se sodnica skladno z 18. členom ZSJPS-L s 1. 12. 2010 uvrsti v 50 plačni razred, v 3. točki izreka, da se sodnici v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo glede na uvrstitev oziroma plačni razred za določitev osnovne plače ugotovljen v 1. točki te odločbe oziroma določen v skladu s 17. členom ZSPJS-L, to je 46 plačnim razredom, v 4. točki, da sodnici v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 v primeru izpolnjevanja pogojev pripadajo dodatki skladno z ZSPJS in v 5. točki določeno, da se začasno znižanje plače v višini 4% osnovne plače sodnika določi v času od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011.

Tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je odločbo prejela 4. 1. 2011 in da je skladno z določbo 25. člena Zakona o sodniških službi (v nadaljevanju ZSS), v roku 8 dni, pri Sodnem svetu vložila pritožbo. V nadaljevanju pojasnjuje, da Zakon o interventnih ukrepih (v nadaljevanju ZIU) v drugem odstavku 9. člena določa, da se sodnikom tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L, kar ob upoštevanju 17. in 18. člena pomeni, da se tožnici plača od 1. 12. 2010 obračunava in izplačuje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZSPJS-L in s tem v skladu s 16. členom ZSPJS-L, to je od 1. 12. 2010 dalje, glede na uvrstitev v 50 (dokončni) plačni razred (ki izhaja iz 2. točke odločbe). Iz drugega odstavka 9. člena ZIU nikakor ne izhaja, da se 18. člen ZSPJS-L v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 ne uporablja, kakor je to nezakonito odločeno v 3. točki izreka izpodbijane odločbe, nasprotno, v drugem odstavku 9. člena ZIU je izrecno določeno, da se v tem obdobju plača obračunava in izplačuje tudi v skladu z 18. členom ZSPJS-L, saj ni mogoče drugače razlagati določbe, da se plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. in 24. členom ZSPJS-L. Celo v primeru, če bi drugi odstavek 9. člena ZIU določal, da se v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 pri obračunu in izplačilu plač ne upošteva 18. člen ZSPJS-L, bi bila takšna določba neustavna. V nasprotju s 3. in 44. členom ZSS ter 155. členom Ustave RS, pa je tudi določba tretjega odstavka 9. člena ZIU o 4% znižanju plač, kolikor naj bi veljala tudi za sodnika, zaradi česar je posledično nezakonita tudi v 5. točki izreka izpodbijane odločbe vsebovana odločitev o začasnem znižanju plače v višini 4% osnovne plače. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je zaradi napačnega pravnega pouka vložila pritožbo na Sodni svet, ter na pristojno Upravno sodišče in pristojno delovno sodišče.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve postopkovnih pravil, tožnica zahteva odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi, da ji je tožena stranka dolžna plačevati bruto znesek osnovne plače v višini 3.253,07 EUR, obračunati dežurstva, mentorstvo in dejansko opravljeno delo, za katero se obračunava dodatek, obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče pristojno za presojo zakonitosti akta, s katerim se odloči o uvrstitvi sodnika v plačni razred, na podlagi 45. člena in prvega odstavka 25. člena ZSS. Po določilu prvega odstavka 45. člena ZSS, sodnika v skladu s tem zakonom in z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, uvrsti v plačni razred predsednik sodišča. Uvrstitev v plačni razred je sestavni del odločbe o napredovanju oziroma imenovanju (drugi odstavek 45. člena ZSS). Iz določila prvega odstavka 25. člena ZSS izhaja, da je treba o uvrstitvi v plačni razred sodnika odločiti z odločbo. V postopku odločanja se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (tretji odstavek 60. člena Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), zato je odločitev o uvrstitvi sodnika v plačni razred, upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev o uvrstitvi v plačni razred, je zagotovljen po tem, ko sodnik izčrpa v določbi 25. členu ZSS določeno pravno sredstvo. Sodnik se skladno z navedeno določbo zoper odločbo o uvrstitvi v plačni razred lahko namreč pritoži na Sodni svet, ki o pritožbi odloča z dvotretjinsko večino glasov vseh članov. Pristojnost sodnega sveta za odločanje o pritožbi zoper odločbo o uvrstitvi v plačni razred določa tudi ZS, v 5. alinei prvega odstavka 28. člena.

V obravnavani zadevi tožnica v tožbi pojasnjuje, da je zoper sporno odločitev, tako kot to določa določba 25. člena ZSS, vložila pritožbo pri Sodnem svetu, v roku 8 dni. Navedeno potrjuje tudi odgovor na tožbo, ki ga je sodišču poslal Sodni svet dne 13. 4. 2011. Sodni svet je o tožničini pritožbi zoper odločbo predsednika Okrožnega sodišča v Celju, št. 69774-11 z dne 29. 11. 2010, odločal na 42. seji Sodnega sveta, dne 26. 5. 2011 (dopis Sodnega sveta št. 3/12-203 z dne 20. 2. 2012). Navedeno pomeni, da je tožnica tožbo vložila zoper akt, ki še ni postal dokončen, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru tožba na Upravno sodišče vložena prezgodaj, zaradi česar je moralo sodišče, ob upoštevanju podatka, da je tožnica sledila določbi 25. člena ZSS in 5. alinei prvega odstavka 28. člena ZS, na podlagi določila 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zavreči.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 30/2010
• sklep I U 485/2010
• VDSS sklep Psp 218/2014