sodba IV U 23/2011

Jedro

Za nagrade postavljenih in dodeljenih odvetnikov, ki se po ZOdvT določajo glede na vrednost predmeta (kot v obravnavanem primeru), ta v 36. členu nad vrednostjo predmeta 3.000 EUR določa nižje nagrade, kot jih za izbrane odvetnike glede na vrednost predmeta določa 12. člen ZOdvT. Namen nižjih nagrad za dodeljene in postavljene odvetnike je znižanje finančnih sredstev, ki iz naslova BPP in zastopanja po uradni dolžnosti bremenijo državni proračun.

Priznanje stroškov zastopanja je vezano na obseg dodeljene BPP. Ker je tožnik priglasil stroške za izdajo začasne odredbe in materialne stroške v večjem znesku, kot so mu bili priznani, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega akta sicer pomanjkljiva, ker ni bil izrecno v izreku del stroškovnega zahtevka zavrnjen, torej je v nasprotju z določbo 214. člena ZUP, vendar navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka Republika Slovenija, Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 335/2010 z dne 20. 1. 2011, odvetniku A.A. (tožnik v tem upravnem sporu) priznala stroške, nagrado za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), v višini 250,20 EUR. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bila z odločbo Bpp 335/2010 prosilcu odobrena bpp za vložitev tožbe in zastopanje na Delovnem sodišču na prvi stopnji, zaradi uveljavljanja denarnih zahtevkov, za nudenje bpp pa je bil po tej odločbi dodeljen tožnik. Dne 6. 1. 2011 je tožena stranka prejela izpolnjeno napotnico dodeljenega odvetnika, zato je po prejemu zamudne sodbe Pd 565/2010 z dne 6. 1. 2011, na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), izdala sklep o stroških.

Izračun stroškov temelji na ugotovitvi, da se glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (4.174,51 EUR) določi osnovna nagrada s količnikom 1,0 po tabeli 36. člena ZOdvT. Nagrada za postopek se odmeri po tarifni številki 3100 (145 x 1,3) v višini 188,50 EUR. Izdatki za storitve so odmerjeni pavšalno na podlagi 6 dela ZOdvT po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR. Na seštevku teh zneskov je obračunan še 20% DDV višini 41,70 EUR, tako znašajo skupni stroški postopka za izplačilo odvetnika 250,20 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka ni priznala vseh priglašenih stroškov, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa razlogi za takšno odločitev ne izhajajo. Ni mu priznala nagrade v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, čeprav so bili ti stroški potrebni in je tožnik v imenu upravičenca do bpp s predlogom uspel. Delovno sodišče v Mariboru je v zamudni sodbi, št. Pd 565/2010 z dne 6. 1. 2011, zmotno ugotovilo, da s tem predlogom upravičenec do bpp ni uspel, saj je samo na podlagi predloga upravičenca do bpp izdala sklep, št. Pd 565/2010 z dne 1. 10. 2010, s katerim je temu predlogu ugodilo. Tožnik je toženo stranko ob priglasitvi stroškov z dne 12. 1. 2011 na to izrecno opozoril, tožena stranka pa v zvezi s tem sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, tako da je le to ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik je pravilno priglasil stroške za predlog za izdajo začasne odredbe v skladu s točko 3, 4, 6, 1 ZOdvT.

Sklep tudi nima razlogov o priglašenih stroških v zvezi z izdelavo in izročitvijo dokumentov in se glede tega ne more preizkusiti. Stroški v višini 20 EUR za izdelavo in izročitev listine imajo materialno pravno podlago v ZOdvT, tarifni številki 6100 in so bili nedvomno potrebni, saj je tožnik s priloženimi listinami utemeljil, da je moral izdelati tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z vsemi prilogami, le te pa je poleg sodnih odločb izdanih v postopku Pd 565/2010 izročil stranki. Tudi v zvezi s tem tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja.

Nadalje navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe materialnega prava pri odločitvi, da se odvetniku priznani stroški omejijo po 36. členu ZOdvT. V skladu s tem členom se nagrada odvetniku omeji le v primeru, ko se izplača iz državnega proračuna, ne pa v primeru bpp, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožnik je v postopku Delovnega sodišča v Mariboru, številka Pd 565/2010 uspel, pravdni nasprotnik upravičenke do bpp, pa je dolžan stroške plačati v dobro tožene stranke, kar pa po navedbah tožnika omejuje uporabo 36. člena ZOdvT.

Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila prosilcu dodeljena bpp zgolj za vložitev tožbe in zastopanje pred delovnim sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki je sredstvo za zavarovanje terjatve, zato po mnenju tožene stranke stroški nastali v zvezi z začasno odredbo, presegajo odobreno bpp. Postopek o glavni zadevi in postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe predstavljata dve različni zadevi, kar izhaja tudi iz določbe 3. točke 16. člena ZOdvT, zato tožena stranka pri priznavanju stroškov ni presojala, ali je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, niti ali so bili stroški povezani z izdajo te začasne odredbe potrebni. Prav tako meni, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen, ter poudarja, da je bila sporna nagrada pravilno priznana na podlagi 36. člena ZOdvT. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila z odločbo Bpp 335/2010 z dne 11. 10. 2010 prosilcu B.B. dodeljena bpp za vložitev tožbe in zastopanje pred delovnim sodiščem na prvi stopnji, in za nudenje bpp dodeljen odvetnik A.A., tožnik v tem upravnem sporu. To pomeni, da se njegova nagrada izplača iz državnega proračuna. Za nagrade postavljenih in dodeljenih odvetnikov, ki se po ZOdvT določajo glede na vrednost predmeta (kot v obravnavanem primeru), ta v 36. členu nad vrednostjo predmeta 3.000 EUR, določa nižje nagrade, kot jih za izbrane odvetnike, glede na vrednost predmeta določa 12. člen ZOdvT. Namen nižjih nagrad za dodeljene in postavljene odvetnike je znižanje finančnih sredstev, ki iz naslova bpp in zastopanja po uradni dolžnosti bremenijo državni proračun. Nagrade za storitve teh odvetnikov namreč zagotavlja država, v drugih primerih pa prejmejo odvetniki plačilo od strank. Dejstvo, da je tožeča stranka v zadevi, v kateri ji je bila dodeljena bpp (Pd 565/2010) uspela in mora stroške tega postopka plačati nasprotna stranka v dobro TRR sodišča, na sporno odločitev ne more vplivati.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala biti tožniku priznana tudi nagrada za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po predloženem stroškovniku, glede na to, da je bila z odločbo Bpp 335/2010 prosilcu odobrena bpp za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na prvi stopnji. Priznanje stroškov zastopanja je tudi po presoji sodišča vezano na obseg dodeljene bpp. Ker je tožnik priglasil stroške za izdajo začasne odredbe in materialne stroške v večjem znesku, kot so mu bili priznani, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega akta sicer pomanjkljiva, ker ni bil izrecno v izreku del stroškovnega zahtevka zavrnjen, torej je v nasprotju z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1498/2017-6
• sodba IV U 67/2011
• sodba I U 1436/2011