sodba IV U 290/2010

Jedro

Tožeča stranka v tožbi obširno navaja razloge, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o carinskem dolgu in o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zato sodišče v tem sporu ponovno teh razlogov ni presojalo.

V prvostopenjski odločbi v izreku sicer res ni navedeno, kdo je carinski zavezanec, določno pa je naveden tožnik, ki je po odločbi Carinskega urada Koper, ki je izvršilni naslov, carinski zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom o izvršbi, št. DT 493-30/2010-3 z dne 3. 2. 2010 je odločeno, da je dolžnik A. d.o.o. (tožeča stranka v tem postopku), na podlagi odločbe Carinskega urada Koper, št. 4242-2114/2009, ki je postala izvršljiva dne 14. 1. 2010, dolžan plačati DDV in medbančne obresti v višini 24.908,07 EUR (1. točka izreka), zamudne obresti od izvršljivosti do dneva izdaje sklepa v višini 123,05 EUR (2. točka izreka), stroške izdaje tega sklepa v višini 20,86 EUR (3. točka izreka) in pod 4. točko izreka je odločeno, da nadaljnje zamudne obresti od zneska 25.031,12 EUR za čas od 4. 2. 2010 do vključno dneva plačila. Zoper dolžnika se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki ima na računih pri banki B. d.d., banki C. d.d., pri čemer se prilivi po računih navedenih bank prenesejo na račun dolžnika odprt pri banki B. d.d. (primarna banka), kjer se opravi rubež sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi. V izreku so v nadaljevanju še določbe, ki se nanašajo na dolžnost banke glede samih prenosov dolžnosti obveščanja drugih bank o izvršeni izvršitvi sklepa o izvršbi.

V obrazložitvi upravni organ navaja, da dolžnik ni v roku poravnal denarne obveznosti iz izreka sklepa, zato je zoper njega v skladu s 232. členom Carinskega zakonika skupnosti v zvezi s 3. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti in 143. člena Zakona o davčnem postopku (dalje ZDavP-2) začeta davčna izvršba. V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 na dolžnikova denarna sredstva, ki jim ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu tega zakona, ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane na tekoči mesec.

Poleg tega v skladu z drugim in tretjim odstavkom 166. člena ZDavP-2 banke oziroma hranilnice upoštevajo tudi omejitve iz 160. člena ZDavP-2 in sicer, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodnino iz delovnega razmerja ter na druge denarne prejemke, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Navedene omejitve veljajo le za prejemke, ki so nakazani za tekoči mesec.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev upravnega organa prve stopnje in še odgovarja na posamezne pritožbene navedbe, katere sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je z odločbo DT 4242-2114/2009 z dne 22. 12. 2009, Carinski urad Koper po uradni dolžnosti tožečo stranko, kot prejemnico blaga, solidarno zavezal s carinskim deklarantom družbo D. d.o.o., da plača davek na dodano vrednost in pripadajoče medbančne obresti za ročnost enega leta, vse skupaj v znesku 24.908,07 EUR, in to za rabljen motorni čoln. V nadaljevanju podrobno razlaga vse odločitve od vložitve pravnih sredstev dalje, pripomb na zapisnik Carinskega urada Koper, ki niso bile upoštevane. Ker je bil postopek nezakonit, je nezakonita tudi navedena odločba carinskega organa, št. DT 4242-2114/2009 z dne 22. 12. 2009. Ker je z istimi tožbenimi razlogi tožeča stranka že izpodbijala to carinsko odločbo v upravnem sporu U 1863/2011, zato sodišče teh razlogov v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka še navaja, da se tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi št. DT-498-2-6/2010 z dne 29. 11. 2010 strinja, da je res v izreku odločbe, ki predstavlja v tem primeru izvršilni naslov, navedeno, da mora carinski zavezanec plačati obračunani znesek, vendar po mnenju pritožbenega organa ne gre za takšno pomanjkljivost v zapisu, zaradi katere je izrek nejasen in nedoločen. Tožeča stranka se s takšnim stališčem ne strinja in vztraja pri dosedanjih navedbah, da je izrek omenjene odločbe nejasen in nedoločen, saj izrek odločbe zgolj navaja, da mora carinski zavezanec plačati obračunani znesek, ne navaja pa, kdo je carinski zavezanec. Tožeča stranka vztraja tudi pri vseh ostalih pritožbenih navedbah glede omenjene odločbe in predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, in da odloči o povrnitvi stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter še pojasnjuje, da tožeča stranka v glavnem izpodbija izrek doplačilne odločbe (izvršilnega naslova), zoper katero pa že poteka upravni spor pri Upravnem sodišču RS, št. U 143/2010. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpodbijanje odločbe Carinskega urada Koper, št. DT 4242-2114/2009-1 z dne 21. 12. 2009, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-498-1-153/2010 z dne 28. 5. 2010, ki je bila predmet upravnega spora v zadevi U 1863/2011 in je končan s pravnomočno sodbo z dne 8. 11. 2011. Upravno sodišče je v tem upravnem sporu tožbo tožeče stranke zavrnilo. V tem sporu pa se izpodbija Sklep o izvršbi, št. DT 493-3/2010-3 z dne 3. 2. 2010, je bil izdan na podlagi te že presojene odločbe Carinskega urada Koper, št. 4242-2114/2009-1 z dne 21. 12. 2009, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov. Tožeča stranka v tožbi obširno navaja razloge, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o carinskem dolgu in o kateri je bilo, kot navedeno, že pravnomočno odločeno z zgoraj navedeno sodbo, zato sodišče v tem sporu ponovno teh razlogov ni presojalo. Tožeča stranka v zvezi z izpodbijanim sklepom o izvršbi v tem sporu kot tožbeni razlog zgolj navaja, da je izrek odločbe nejasen, ker določa samo, da mora carinski zavezanec plačati obračunani znesek, ne navaja pa, kdo je carinski zavezanec, sicer pa vztraja pri vseh dosedanjih pritožbenih navedbah zoper prvostopno odločbo. Glede na navedeni tožbeni razlog, da je izrek nejasen, sodišče pojasnjuje, da v prvostopenjski odločbi v izreku sicer res ni navedeno, kdo je carinski zavezanec, določno pa je naveden dolžnik A. d.o.o., ki pa je po zgoraj navedeni odločbi Carinskega urada Koper, ki je izvršilni naslov, carinski zavezanec, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na pritožbene razloge navedene v odločbi zoper prvostopenjsko odločbo, na katere pa je tožena stranka že obširno odgovorila s pritožbeno odločbo, tako da se sodišče v izogib ponavljanju, na te razloge v celoti sklicuje (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS-1).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K II. točki izreka:

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 31/2015
• UPRS sodba I U 1093/2015
• UPRS sodba I U 1140/2016