sodba IV U 286/2010

Jedro

Davčna obveznost plačila dohodnine za vse tri mld. tožnike je na podlagi sicer že v letu 2004, za 5 letno obdobje vezanih denarnih depozitov, nastala šele v letu 2009. Na podlagi 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino v posameznem letu obdavčeni tisti dohodki, ki jih je zavezanec dosegel oziroma pridobil v tem davčnem letu, ne glede na to, da je bila vezava depozitov narejena že leta 2004, ZDoh-2 pa je začel veljati šele leta 2007.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Zakonita zastopnica mld. tožnikov je vložila tožbo zoper vse tri odločbe davčnega organa prve stopnje, v zvezi v izreku navedenimi pritožbenimi odločbami tožene stranke, ker gre v vseh treh primerih za enako dejansko stanje in isto pravno podlago. Glede na to, je sodišče obravnavalo vse tri izpodbijane upravne akte davčnega organa prve stopnje v enotne upravnem sporu in postopkov ni razdruževalo.

Davčni organ prve stopnje je z odločbo, št. DT 42105-60116/2010-16012-06 z dne 23. 4. 2010 v izreku odločil, da se mld. A.A. na obresti na denarne depozite na bankah in hranilnicah ustanovljenih v Sloveniji ter v drugih državah članicah EU, ki jih je dosegel v letu 2009, odmeri dohodnina od davčne osnove 1.295,86 EUR po stopnji 20% v znesku 259,17 EUR, ki mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe.

Z odločbo davčnega organa prve stopnje, št. DT 42150-60114/2010-16012-06 z dne 23. 4. 2010 je v izreku odločeno, da se zavezanki mld. B.B. za isti čas odmeri dohodnina od davčne osnove 1.295,86 EUR po stopnji 20% v znesku 295,17 EUR.

Z odločbo davčnega organa prve stopnje, št. DT 42150-60115/2010-16012-06 z dne 23. 4. 2010 je v izreku odločeno, da se zavezanki mld. C.C. odmeri dohodnina od davčne osnove 1.493,46 EUR po stopnji 20% v znesku 298,69 EUR.

V vseh treh izpodbijanih odločbah je v obrazložitvi navedeno, da se v letu 2009 seštevek davčnih osnov obresti, ki jih doseže rezident na denarne depozite pri bankah in hranilnicah zmanjša za 1.000 EUR, tako da znaša letna davčna osnova za odmero dohodnine od obresti zmanjšana za 1.000 EUR, 1.295,86 EUR za mld. A.A., 1.295,86 EUR za mld. B.B. in 1.493,46 EUR za mld. C.C. Ob upoštevanju 20% stopnje dohodnine je odmerjena dohodnina v višini, ki je navedena v izreku odločbe.

Tožena stranka je s pritožbenimi odločbami zavrnila pritožbe vseh treh mld. (pri)tožnikov zoper odločbe upravnega organa prve stopnje z enako obrazložitvijo in še dodaja, da 15. člen Zakona o dohodnini (dalje ZDoh-2) določa, da so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu. Dohodki po tem zakonu pa so tudi dohodki iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), med katere sodijo tudi obresti (1. točka prvega odstavka 80. člena). Za obdavčljive obresti pa se v skladu z ZDoh-2 štejejo tudi obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah. V nadaljevanju še navaja 84. člen ZDoh-2, ki določa možnost razmejitve obresti na posamezna letna obdobja, vendar gre tu za odločitev zavezanca.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je ZDoh-2 veljaven zakon, ki se uporablja od 1. 1. 2007 dalje. Ta zakon je za razliko od prej veljavnega, ki je urejal to področje, tudi obdavčil znesek obresti za depozite, v kolikor ta presega 1.000 EUR. 155. člen Ustave RS določa, da zakoni in drugi predpisi ter splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist, in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ustavno sodišče RS, katere odločbe so obvezne, je v odločbi U-I-181/94 že odločilo, da se davčna obveznost po določbi člena 147 Ustave RS lahko predpisuje le z zakonom. Obveznost lahko nastopi šele po uveljavitvi zakona in njegovi poprejšnji objavi. Določitev davčne obveznosti za nazaj je v nasprotju s to zakonsko določbo. Nerazumljivo je, kako lahko pritožbeni davčni organ razlaga določbe sedaj veljavnega ZDoh-2, da ta obdavčuje obresti na depozite nastale v letu 2004, 2005 in 2006, ko je veljal prejšnji zakon, ki davka na obresti za denarne depozite še ni poznal. Napačna je razlaga tudi 84. člena ZDoh-2, glede na to, da bi nekdo za 5 letno dobo vezave depozita, sklenjenega dne 3. 1. 2002, in po katerem bi za 5 letno varčevanje skupno prejel 1.001 EUR obresti postal davčni zavezanec, saj bi se vezava depozita iztekla v času veljavnosti ZDoh-2, znesek pa bi presegal 1.000 EUR. Po drugi strani bi varčevalec v času sedaj veljavnega zakona ob nekajkrat višjem depozitu vezanem na eno leto dobil 999,99 EUR obresti, pa ne bi postal davčni zavezanec. Takšni predpisi ne morejo veljati za nazaj, davčna obveznost mora temeljiti na zakonskih določbah, ne pa na mnenju davčnega organa in še manj na tem, ali varčevalec takšno možnost izkoristi ali ne. Tožniki predlagajo, da sodišče odloči, da jim je tožena stranka dolžna povrniti zneske plačane dohodnine skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2010 dalje do plačila, ter z obrestmi povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter ponovno navaja zakonske določbe ZDoh-2, kar pa sodišče v izogib ponavljanju, v sodbo ne povzema.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopenjski davčni organ na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

V skladu z določbo 83. člena ZDoh-2 so davčna osnova dosežene obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah, če ni z zakonom drugače določeno. Tožniki ne morejo uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na to, da je določitev davčne obveznosti za nazaj v nasprotju s členom 155 Ustave, ker se z davčnimi obveznostmi poseže v že obstoječo pridobljeno pravico razpolaganja z dohodkom in pri tem na sklicevanje na ustavno odločbo U-I-181/94, ker naj bi Ustavno sodišče že odločilo, da se lahko davčno obveznost po določbi člena 147 Ustave RS predpisuje le z zakonom. V spornih primerih ne gre, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, za isto pravno razmerje, glede na to, da 155. člen Ustave določa prepoved veljave pravnih aktov, kar pomeni, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. V obravnavanem primeru je med strankami postopka na podlagi nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, davčna obveznost plačila dohodnine za vse tri mld. tožnike, na podlagi sicer že v letu 2004, za 5 letno obdobje vezanih denarnih depozitov, nastala šele v letu 2009. Na podlagi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino v posameznem letu obdavčeni tisti dohodki, ki jih je zavezanec dosegel oziroma pridobil v posameznem davčnem letu. Glede na to, da so bile te obresti nesporno, zaradi 5 letne vezave pridobljene šele v letu 2009, kot davčnem letu, je navedeno dejansko stanje, skladno z zakonskim dejanskim stanjem 15. člena ZDoh-2. Navedena pravna podlaga je torej tista, ki določa obveznost plačila dohodnine v tem letu 2009 doseženih obresti, ne glede na to, da je ZDoh-2 dejansko začel veljati šele leta 2007, vezava pa je bila narejena že leta 2004.

Ker je davčni organ prve stopnje v vseh treh izpodbijanih upravnih odločbah ugotovil pravilno dejansko stanje in uporabil pravilne materialne predpise, je sodišče tožbo zoper vse tri odločbe zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 712/2015
• Sodba I Up 352/2000
• Sodba I Up 899/2000