sodba IV U 193/2010

Jedro

Ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, je bistvena za odločitev, ali lahko upravljavec obstoječega odlagališča pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009. Ta ugotovitev iz prvostopenjskega upravnega akta ne izhaja, oziroma je pomanjkljivo obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje, številka 35468-1/2009-6 z dne 30. 3. 2010, se odpravi in se zadeva vrne Agenciji Republike Slovenije za okolje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, kot prvostopni upravni organ, je z odločbo št. 35468-1/2009-6 z dne 30. 3. 2010 odločil, da se vloga OKP Javno podjetje A. d.o.o. z dne 15. 4. 2009, za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B., zavrne (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločil, da se vloga z dne 12. 9. 2008 za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B. zavrne in v 3. točki odločil, da stroški postopka niso nastali. Pojasnil je, da je stranka imela veljavno okoljevarstveno dovoljenje do 15. 7. 2009.

Podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B. je bilo treba obravnavati na podlagi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba), ki v petem odstavku 70. člena določa pogoje pod katerimi lahko upravljavec obstoječega odlagališča pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča, za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009. Na območju, kjer stranka izvaja storitve javne službe ravnanja z odpadki za šest občin, že obratuje Regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki C., ki ima izdano okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave za mehansko-biološko obdelavo odpadkov, za katero je izdano tudi dovoljenje za poskusno obratovanje, št. 351-1029/2008-7(0358) z dne 8. 10. 2008 in za katero je upravljavec že najavil začetek obratovanja. Glede na ugotovitev, da na območju kjer stranka izvaja storitve javne službe ravnanja z odpadki, že obratuje Regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki C. in glede na določilo 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe je bilo ugotovljeno, da stranka ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja po petem odstavku 70. člena Uredbe, zato je bilo treba vlogo stranke za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B., zavrniti.

Prvostopni upravni organ pa je obravnaval tudi dne 12. 9. 2008 prejeto vlogo stranke za dopolnitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B., oziroma za povečanje količine odloženih azbestno-cementnih odpadkov, ki se lahko odlagajo po postopku D1. Vloga se je tako nanašala na spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35468-35/2004-17, 35467-10/2004, 35441-39/2005-2 z dne 7. 9. 2006, v katerem je bilo odločeno, da lahko stranka odloži letno 330 ton azbestno-cementnih odpadkov, stranka pa je zaprosila za spremembo količine odloženih azbestno-cementnih odpadkov na 600 ton letno.

Upravljavec obstoječega odlagališča lahko na podlagi 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009, če na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki iz 1. točke priloge 10 Uredbe, v obsegu, ki je določen v 2.2. točki priloge 10 Uredbe. Ker na tem območju že obratuje Regijski center za ravnanje z odpadki C., stranka ne more pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča po 16. 7. 2009 in posledično ni mogoče ugoditi njeni zahtevi za spremembo prej navedenega okoljevarstvenega dovoljenja za povečanje količine azbestno-cementnih odpadkov na 600 ton letno. Ker je okoljevarstveno dovoljenje z dne 7. 9. 2006 imelo veljavnost do 15. 7. 2009, je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

Tožnik odločitvi oporeka in vlaga tožbo zaradi pomanjkljive in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da sta bili zavrnjeni tako vloga z dne 15. 4. 2009, kot vloga z dne 12. 9. 2008 in se ne strinja z utemeljitvijo, da gre za območje, kjer se že izvaja storitev javne službe ravnanja z odpadki v Regijskem centru za ravnanje s komunalnimi odpadki C. V povezavi z ugotovitvami, ki se nanašajo na zbirni center C. pojasnjuje, da je bilo dejansko stanje napačno in pomanjkljivo ugotovljeno. V prvi vrsti tožena stranka v upravnem postopku za Regijski center za ravnanje z odpadki C. ni pridobila uporabnega dovoljenja za odlagališče, sortirnico, demontažo, kompostarno in spremljajočo infrastrukturo in ni pridobila izvoda odločbe o odreditvi poskusnega obratovanja za objekt mehansko biološke obdelave, ampak se je zadovoljila z dopisom družbe D. d.o.o. Tožnik je informiran, da regijski center C. za celotno področje delovanja nima pridobljenih vseh upravnih dovoljenj in odločb za poskusno obratovanje za vse logistične sklope dejavnosti, oziroma so ti potekli in v ustreznem času izdaje odločbe niso bili ažurirani, zato ni bilo mogoče zaključiti, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, da Regijski center za ravnanje z odpadki C. obratuje v obsegu določenem v 2.2. točki priloge 10 Uredbe.

Tožnik kot materialno pravno nepravilno šteje tudi obrazložitev drugostopnega upravnega organa, da potreba po zapolnitvi odlagališča B. nemudoma in ad hoc, na podlagi sprejetega spornega predpisa z retroaktivno veljavnostjo, brez prehodnega obdobja za pripravo vseh vplivov na ekonomiko in kadrovsko funkcijo prestrukturiranja ukinjenih delovnih mest, ne utemeljuje vložene pritožbe.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in posledično je materialno pravo napačno uporabljeno, ker veljavno zakonodaja določa, da noben center za zbiranje komunalnih odpadkov ne sme in ne more delovati in obratovati brez da bi pridobil okoljevarstveno dovoljenje. Iz tega je razvidno, da Regijski center C. ne deluje zakonito in v skladu z veljavnimi predpisi, saj kolikor je tožeči stranki znano, ta center vse do danes ni pridobil okoljevarstvenega dovoljenja.

Materialno pravno pa je sporno, ali je bil v zadevi pravilno upoštevan predpis spremenjen v Uradnem listu, št. 53/09, po tem, ko je tožeča stranka skladno s takrat veljavnimi predpisi vložila vlogi za pridobitev in spremembo okoljevarstvenih dovoljenj. Gre za retroaktivno veljavo predpisa za nazaj, torej na postopke v teku, kar je ustavnopravno sporno in ni dopustno, zato so bile z izpodbijano določbo toženi stranki kratene tudi njene ustavne pravice.

Ker Regijski center C. ne izpolnjuje pogojev iz Uredbe, bi tožena stranka morala ugoditi zahtevi tožeče stranke za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja in spremembi le-tega. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v kateri vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka od prvostopnega upravnega organa zahtevala odločitev o dveh vlogah in sicer o vlogi z dne 15. 4. 2009, za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B. in o vlogi z dne 12. 9. 2008, za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov B. Gre za vlogi, s katerima je tožeča stranka želela doseči spremembo odločbe o spremembi in podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35468-672008-4, ki jo je dne 30. 12. 2008 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, v delu, ki se nanaša na datum dovoljenja za odstranjevanje v tej odločbi navedenih odpadkov (15. 7. 2009), ter vlogo za povečanje do 15. 7. 2009 dovoljenega odlaganja azbestno-cementnih odpadkov, ki se lahko odlagajo po postopku D1 v količini 330 ton. Gre torej za odločbo, katere veljavnost je časovno omejena in ki je bila izdana na podlagi določbe 82. člena ZVO-1, vloga za njeno podaljšanje pa je bila vložena v roku iz šestega odstavka tega člena. Sodišče glede na ta podatek o veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja in dejstvo, da je bila tožeči stranki v času izdaje te odločbe znana vsebina 70. člena Uredbe (z dne 28. 3. 2006), v celoti zavrača tožbeni ugovor retroaktivne uporabe določbe 21. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 53/2009), določbe, ki je 20. členu Uredbe dodala nov peti odstavek in na podlagi katerega sta bili vlogi z dne 15. 4. 2009 in vloga z dne 12. 9. 2008 zavrnjeni. Sodišče pojasnjuje, da gre za očitek t. i. neprave retroaktivnosti, ki se presoja manj strogo kot t. i. prava retroaktivnost. V takem primeru pravna norma resda deluje povratno, saj njen učinek sega na še ne zaključena pravna stanja in razmerja, o njenem delovanju v nasprotju z Ustavo RS pa lahko govorimo le v primeru, ko tehtanje ustavno varovanih dobrin pokaže, da država v nek pravni položaj poseže samovoljno, torej brez legitimnega javnega interesa. Ker s sporno odločitvijo ni bilo poseženo v odločbo, s katero je bila okoljevarstveno dovoljenje časovno omejeno do 15. 7. 2009, v zadevi ne glede na to, da je bil sporni peti odstavek 70. člena Uredbe dodan po tem, ko je tožeča stranka podala vlogi in tudi uporabljen pri odločitvi o zavrnitvi vlog, že iz tega razloga ni mogoče govoriti o retroaktivnem delovanju spremenjenega predpisa.

V nadaljevanju pa je sodišče moralo presoditi tožbeni ugovor, da v sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz določbe 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe, ker regijski center C. za celotno področje delovanja nima pridobljenih vseh upravnih dovoljenj in odločb za preizkusno obratovanje.

Določba petega odstavka 70. člena Uredbe med drugim določa, da lahko ne glede na določbo drugega odstavka tega člena upravljavec obstoječega odlagališča pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009, če na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki iz 1. točke priloge 10 te uredbe v delu, ki je določen v 2. 2. točki priloge 10 te uredbe. Navedena določba zahteva torej ugotovitev, da je pridobitev ali podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja vezano na ugotovitev v kolikšnem obsegu deluje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki in ugotovitev, ali ima regijski center za tako delovanje izdana vsa z zakonom in uredbo predpisana dovoljenja. Že prvostopni upravni organ je v izpodbijani odločbi navedel, da je bilo Regijskemu centru za ravnanje s komunalnimi odpadki C. izdano okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave za biološko obdelavo odpadkov, iz katerega je razvidno tudi poskusno obratovanje št. 351-1029/2008-7 (1358) z dne 8. 10. 2008 in za katerega je upravljavec že najavil začetek obratovanja. Ker navedba odločbe o poskusnem obratovanju v izpodbijani odločbi, ne glede na določbo 3. člena točke 8.1 ZVO-1, ne daje odgovora na vprašanje obsega delovanja regijskega centra za ravnanje s komunalnimi odpadki določenega v 2.2. točki priloge 10 Uredbe, je sodišče moralo ugotoviti, da prvostopni upravni organ ni upošteval določbe 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) in dejanskega stanja ni ugotovil popolno, navedene pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopni organ v pritožbenem postopku (251. člen ZUP). Drugostopni upravni organ je sicer pojasnil, da je izvedel dopolnitev postopka, v katerem je ugotovil, da je bilo za Regijski center za ravnanje z odpadki C., za odlagališče, sortirnico, demontažo, kompostarno in spremljajočo infrastrukturo izdano uporabno dovoljenje, objekt mehansko biološke obdelave (MBO) pa je v poskusnem obratovanju. Ker gre za navajanje dokumentov (dovoljenj), ki v odločbi drugostopnega upravnega organa niso opredeljene z ustreznimi številkami in datumi, ta dovoljenja pa so za ugotovitev ali je bila vloga tožeče stranke ob upoštevanju določbe petega odstavka 70. člena Uredbe pravilno zavrnjena odločilnega pomena, je sodišče v nadaljevanju vpogledalo v listine priloženega upravnega spisa. Ugotovilo je, da prej navedenih listin na katere se je tožena stranka sklicevala v svoji odločbi, v upravnemu spisu ni, niti niso v upravnemu spisu listine, ki bi dokazovale obseg delovanja Regijskega centra za ravnanje z odpadki C. (obseg določen v 2.2. točki priloge 10 Uredbe).

Ker je navedeno, torej ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe, bistveno za odločitev ali lahko upravljavec obstoječega odlagališča pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009, ta ugotovitev pa iz akta prvostopnega upravnega organa ne izhaja, oziroma je pomanjkljivo obrazložena, je bila sodišču onemogočena kontrola pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in kontrola pravilnosti uporabe materialnega oziroma procesnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1) ugodilo, saj je pomanjkljivo obrazložena odločitev vplivala na njeno zakonitost (bistvene kršitve določb upravnega postopka), ter zadevo v skladu s tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 138/2016
• sodba III U 115/2011
• UPRS Sodba I U 1310/2018-7