sodba IV U 239/2010

Jedro

Določitve območja vrednotenja na podlagi 14. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja in vplivnega območja, relevantnega za določitev stranskih udeležencev po določbi 73. člena ZVO-1, ni mogoče enačiti. Sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja je elaborat o določitvi vplivnega območja naprave, ki ga zagotovi upravljavec in ki vsebuje opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje ali premoženje ljudi. 14. člen Uredbe pa se nanaša na drugo dejansko in pravno situacijo ter ga je treba razlagati v povezavi še z drugimi predpisnimi določbami iste Uredbe.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je s sklepom, številka 35407-128/2006-133 z dne 9. 7. 2010 odločil, da se vlagateljici A.A. lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (dalje OVD) za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega upravljalcu B. d.d., ..., ne prizna. V obrazložitvi prvostopni upravni organ navaja, da je dne 17. 7. 2008 prejel zahtevo A.A. za priznanje statusa stranskega udeleženca, ki svoj pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, številka 41/2004, 108/2009, dalje ZVO-1) in Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, dalje ZUP), glede na to, da ima svoje domovanje, v katerih stalno prebiva, na vplivnem območju delovanja naprav B. d.d. Navaja 43. člen ZUP, ki določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. To je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali kak drug predpis oprta osebna korist. 142. člen ZUP določa, da uradna oseba, ki vodi postopek v primeru, če zahteva vstop v postopek nekdo, ki doslej ni bil stranka in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi ali ima pravico biti stranka in izda o tem sklep. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku mora v vlogi določno navesti v čem je njen pravni interes in predložiti za to dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom. Nadalje navaja materialni predpis, ki določa postopek izdaje OVD za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega in se vodi na podlagi ZVO-1. Ta v prvem odstavku 73. člena določa, da je stranka v postopku za izdajo OVD upravljavec naprave. V drugem odstavku 73. člena ZVO-1 je določeno, da ima oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprav stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine. V tretjem odstavku 70. člena ZVO-1 je določeno, da elaborat o določitvi vplivnega območja zagotovi upravljavec, tako da vsebuje ta opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprav povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi. Nadalje navaja prvi odstavek 90. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVO-1, da se v postopku izdaje OVD za obstoječe naprave iz 68. člena ZVO-1, ne uporabljajo določbe 71. in 73. člena ZVO-1, vlogi za pridobitev dovoljenja pa ni treba priložiti elaboratov o določitvi vplivnega območja naprav iz drugega odstavka 70. člena ZVO-1. Za določitev strank v postopku se uporabljajo določbe 84.a člena ZVO-1, ki določa, da je stranka v postopku za pridobitev OVD upravljavec naprav, v drugem odstavku pa je določeno, da ministrstvo po prejemu vloge za pridobitev OVD, z javnim naznanilom na krajevno običajen način, v svetovnem spletu obvesti javnost, da vodi postopek izdaje OVD, ko prejme več kot 5 zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku. V nadaljevanju navaja podroben postopek v zvezi z dopolnjevanjem vloge prvotožeče stranke, ki jo je vlagateljica še dopolnila z navedbo parcelnih številk zemljišč 317/1, 317/5, 317/3, 317/4, 317/6 in 317/7 vse k.o. ..., ki so v lasti vlagateljice in so po njenih navedbah v vplivnem območju delovanja B. d.d. Podrobno povzema vsa „dopisovanja“ s B. d.d. v zvezi s pripombami glede dejstva, da nepremičnine prvotožnice ne ležijo v vplivnem območju kot ga določa „Elaborat o vplivnem območju za dejavnost B.“. Navaja, da prvotožnica v odgovoru ni podala izjave glede elaborata, niti ni predložila dokaza, s katerimi bi elaborat izpodbijala, ampak navaja vse meritve in preiskave, ki so se odvijale glede onesnaženosti pri drugih institucijah. Gre za prijavo stranske udeležbe v postopku pridobivanja OVD za obratovanje obstoječih naprav iz 68. člena ZVO-1. Prvotožnica pa ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v tem postopku. Po določbi 43. člena ZUP lahko oseba vstopi v postopek kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Vsaka oseba se ne more sklicevati na kakršnokoli svojo korist in njeno varstvo, temveč je za njeno udeležbo v postopku relevanten le obstoj take njene koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji materialni predpis ta položaj neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v določenem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje. OVD naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ki se vodi na podlagi ZVO-1 je dano zato, da obratovanje naprav ne bo presegalo predpisanih mejnih vrednosti, in da bodo izpolnjene okoljevarstvene zahteve, zaradi česar morajo biti v dovoljenju določeni ukrepi v skladu s 70. členom ZVO-1. Zgolj predložitev analiz in ocen ter pripombe ne dokazujejo pravnega interesa. Vlagateljica ni konkretizirala vplivov obratovanja naprav na njeno zdravje. Zgolj s pavšalnimi navedbami, morebitnih vplivov obratovanja naprav na njeno zdravje, pa ni konkretizirala. V nadaljevanju še podrobneje določa oziroma ugotavlja vpliv posameznih emisij, analizira posamezne ocene samih vplivov na okolje, vodo, rastline, kar pa sodišče v razloge ponovno ne povzema. Iz izdelanega Elaborata o vplivnem območju za dejavnost B., številka VO-1/08 z dne 4. 12. 2008 navaja parcelne številke, ki so kot vplivno območje določene na zemljiščih s temi parcelnimi številkami. Ugotavlja, da prvotožnica ni lastnica ali drugačna posestnica nepremičnin, ki sodi v območja, na katerem nameravani poseg povzroča morebitne obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi (vplivno območje), ki je določeno v elaboratu. Prav tako tudi nima tam stalnega prebivališča. Tako prvotožnica ni konkretizirala vplivov obratovanja naprav na njeno zdravje, iz navedb pa tudi ni razvidno, da bo in kako bo obratovanje naprav vplivalo na njeno zdravje. Navedla je škodo na imetju „okoliških prebivalcev“ in ne na lastnem premoženju. Ni izkazala, da se obratovanje naprav tiče njenega pravnega interesa, pač pa je navedla dejstva, ki so kvečjemu predlog zaradi varstva javnega interesa. Stranski udeleženec pa ne more uspešno uveljavljati dejanskega ali javnega interesa.

S sklepom, številka 35407-128/2006-134 z dne 9. 7. 2010 je prvostopni upravni organ odločil, da se tudi drugotožniku C.C. ne prizna lastnosti stranskega udeleženca. V obrazložitvi navaja enake dejanske in pravne razloge kot so že navedeni v odločbi izdani prvotožnici in jih sodišče v razloge oziroma obrazložitev ne povzema. Nadalje ugotavlja, da drugotožnik ni lastnik ali drug posestnik nepremičnine, ki leži v območju, na katerem nameravani poseg povzroča morebitne obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi (vplivno območje), ki je določeno v elaboratu. Prav tako je tudi ugotovljeno, da drugotožnik v vplivnem območju nima stalnega prebivališča.

Tožena stranka je z odločbo, številka 35402-15/2010-4 z dne 17. 9. 2010 kot neutemeljeno zavrnila pritožbo A.A. (prvotožnice v tem sporu) proti prvostopni odločbi in z odločbo, številka 35402-15/2010-5 z dne 17. 9. 2010 pritožbo zoper prvostopno odločbo izdano C.C. (drugotožniku). V obeh pritožbenih odločbah je tožena stranka potrdila ugotovljeno dejansko stanje in tudi uporabljene materialne predpise prvostopnega organa kot pravilne in zakonite.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da oba tožnika vlagata predmetno tožbo kot sospornika, ker se njune pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago, zahtevki oziroma obveznosti so iste vrste, saj tožnikoma ni bil priznan status stranskega udeleženca postopka izdaje OVD za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo onesnaženje okolje večjega obsega B. d.d. 14. člen Zakona o varstvu okolja (dalje ZVO-1), opredeljuje načelo varstva pravic in določa, da lahko za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljanke ali državljani kot posameznica ali posamezniki ali njihova društva, združenje in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec posega v okolju ustavi poseg, če pa bi povzročil ali povzročal čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzročal neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Sklicuje se na Ustavo RS, ki v 72. členu določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Utemeljitev obeh upravnih organov se opira izključno na navedbe, da tožnika nimata stalnega prebivališča, nista lastnika ali posestnika nepremičnin na vplivnem območju določenem v Elaboratu o vplivnem območju, ki ga je izdelala družba D. d.o.o., in da tožnika nista drugače izkazala svojega pravnega interesa po 43. členu ZUP. Navaja prvi odstavek 142. člena ZUP, ko lahko nekdo zahteva vstop v postopek, v katerem doslej ni bil stranka, mora pa v svoji vlogi določno navesti v čem je njegov pravni interes, in če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Drugi odstavek 73. člena ZVO-1 določa, da oseba, ki na območju opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 70. člena stalno prebiva, ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, ima pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo OVD. Navaja obstoječo sodno prakso (sodba I Up 998/2003 Upravnega sodišča RS, Zunanji oddelek v Novi Gorici), ko se vsem osebam, ki prebivajo na območju, ki je pod vplivom prekomernih emisij, katerih odstranitev naj bi se opravila s predvidenim posegom v prostor, prizna lastnost stranke v postopku in izkazujejo pravni interes udeleževati se postopka. Ne glede na to, da je v poročilu o vplivih na okolje izdelanem na podlagi 54. člena ZVO-1 navedeno, da prekomernih vplivov v okolju in na zdravje ljudi ni pričakovati. Identično velja za ta primer. Oba tožnika sta nedvomno izkazala svoj pravni interes in zato predložila vrsto dokazov. Opiranje obeh upravnih organov na Elaborat o vplivnem območju, ki ga je izdelala družba D. d.o.o. je pravno zmotno in nezakonito. V tem elaboratu je prišlo do napačne uporabe materialnega prava pri določitvi vplivnega območja. 70. člen ZVO-1 določa, da mora vloga za pridobitev OVD dovoljenja vsebovati med drugim tudi elaborat o določitvi vplivnega območja naprave. Ta elaborat zagotovi upravljavec, mora pa biti izdelan po metodologiji iz petega odstavka 54. člena tega zakona. Pri izdelavi in uporabi elaborata mora biti upoštevana Uredba Vlade RS in sicer Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, številka 31/2007 z dne 6. 4. 2007). Ta je bila veljavna že v času izdelave elaborata. 14. člen te uredbe določa, da se za določitev območja vrednotenja, torej določitve vplivnega območja naprave šteje površina kroga s središčem na kraju izpusta na odvodniku odpadnih plinov z radijem, ki je 50-krat večji od višine odvodnika odpadnih plinov. Glede na dejstvo, da je najvišji dimnik B. visok 100m, je območje vrednotenja 5 kilometrski pas, ki pa se v poročilu o vplivih na okolje ni upošteval, temveč se je kot vplivno območje štelo le meje, ki jih zaobsega ograja B. Že v postopku pred prvostopenjskim organom sta tožnika predložila dokumente, iz katerih izhaja neposredna ogroženost za njuno življenje, zdravje in premoženje. V nadaljevanju opisujeta relevantne okoliščine v tej zadevi oziroma predstavitev stanja okolja v ... in okolici in podrobno naštevata te podatke, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema. Resničnost navedb, da vzorci zemljine, vode, vrtnin prekoračujejo dovoljene vsebnosti težkih kovin, ki so prisotni v sadri, ki je stranski odpadek pri obratovanju naprav B. d.d., dokazujeta še s slikami nepremičnine tožnika C.C., ki kažejo na veliko vsebnost rumeno rjave prašine, ki je posledica nanosa prašnih delcev sadre z vetrom iz odprtega odlagališča sadre iz B. Onesnaževanje in nanos strupenih prašnih delcev predstavlja neposreden poseg in škodo za zdravje obeh tožnikov. S tem pa je podan legitimen pravni interes obeh tožnikov, ker imata upravičen interes zavarovati tako svojo lastnino kot svoje zdravje in življenje. Predlagata, da se izpodbijane odločbe odpravijo in vrnejo upravnemu organu v ponovno odločanje. Priglašata tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu B. d.d. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo tožnikov zavrže glede na to, da je OVD, številka 35407-128/2006-153 Agencija RS Ministrstvo za okolje in prostor izdala 28. 10. 2010, ki ga je hkrati tudi prejela tožeča stranka in je postalo pravnomočno 13. 12. 2010, ker se nanj nista pritožila. Navaja četrti odstavek 142. člena ZUP, ki določa, da oseba, ki med postopkom stopi vanj kot stranka mora sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Tudi če bi sodišče tožbenima zahtevkoma ugodilo, izpodbijana sklepa odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, in četudi bi ta v okviru novega odločanja morebiti ugodila njunima zahtevkoma za priznanje statusa stranskih udeležencev v okviru postopka pridobitve OVD za obratovanje naprav, bi tožeči stranki kljub morebitnemu uspehu v tej tožbi in kljub morebitnemu uspehu pri ponovnem odločanju s strani tožene stranke in priznanju statusa stranskih udeležencev, le-ti ne imeli več nikakršnih posledic, v kolikor se je upravni postopek, v katerega želita vstopiti, že pravnomočno končal. Tako predlaga, da sodišče tožbo zavrže ter v nadaljevanju še podredno odgovarja na ostale vsebinske navedbe v tožbi. Tožeči stranki napačno enačita dva povsem različna instituta okoljevarstvenega prava: institut „vplivnega območja naprave“ iz drugega odstavka 73. člena ZVO-1 in institut „območja vrednotenja“ iz 14. člena Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, številka 31/2007). Upravno sodišče se je z razčlenjevanjem razlik med obema pravnima institutoma poglobljeno že soočilo v sklepu in sodbi I U 2001/2009 z dne 25. 2. 2010. Tu je obravnavalo povsem identično situacijo, ko sta tožeči stranki zatrjevali, da imata pravico do priznanja statusa stranskih udeležencev v postopku za pridobitev OVD oziroma soglasja na podlagi drugega odstavka 73. oziroma drugega odstavka 64. člena ZVO-1, že zaradi dejstva, da imata bivališče oziroma sta lastnika posestnika nepremičnin, ki se nahajajo znotraj območja vrednotenja iz 14. člena Uredbe. Tudi njuni nepremičnini naj bi se nahajali na območju znotraj površine kroga z radijem 2,5 km, torej radijem 50-kratnika višine odvodnika odpadnih plinov, ki je bil visok 50 m in sta na tej podlagi zatrjevala drugačno vplivno območje (podobno sedaj zahtevata tožeči stranki v tem postopku, češ da se njuni nepremičnini oziroma bivališče nahajajo znotraj višine kroga z radiem 5 kilometrov, kolikor je višina odvodnika odpadnih plinov 100 m). Upravni organ je v tem primeru, ki je identičen z obravnavanim primerom v tem postopku navedel, da jima tega statusa ne prizna in pojasnil, da območje vrednotenja iz 14. člena navedene Uredbe ni mogoče enačiti z vplivnim območjem naprave iz 70. člena in 54. člena ZVO-1 (v postopkih za pridobitev okoljevarstvenega soglasja). „Medtem, ko je območje vrednotenja obremenitve zunanjega zraka območje v okolici naprave med drugim s prosto opredeljenimi merilnimi mesti, na katerih se ugotavlja celotna obremenitev in z določenimi merilnimi mesti, kjer se ugotavljajo vrednosti dodatne obremenitve, pa je vplivno območje naprave definirano kot območje, kjer je mogoče pričakovati, da bo njeno obratovanje povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi (70. člen ZVO-1), oziroma območje, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi (54. člen ZVO-1). Zgolj dejstvo, da ima naprava odvodnih odpadnih plinov določene višine, in da ima v skladu z Uredbo določeno pripadajoče območje vrednotenja še ne pomeni, da bo obratovanje naprave na tem območju povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje in premoženje ljudi. Upravni organ je v tem postopku ugotovil, da „tožnika nimata stalnega bivališča in nista lastnika nepremičnin na vplivnem območju“. Drugačno vplivno območje pa lahko izkaže le s predložitvijo nasprotnega dokaza. Katero je vplivno območje je šteti za dokazano, presodi upravni organ v skladu z 10. členom ZUP. Tožena stranka je še pojasnila, da „območje vrednotenja iz prvega odstavka 14. člena Uredbe ne pomeni avtomatičnega vplivnega območja, temveč obvezuje izdelovalca poročila o vplivih na okolje glede meritev, ki so podlaga za izdelovanje tega poročila in določitev vplivnega območja“. V nadaljevanju razlaga navedbe sodbe Upravnega sodišča, ki med drugim pojasnjuje, da je glede na to, da je v 4. točki 1. člena Uredbe določeno, da Uredba med drugim določa ukrepe in postopke za ocenjevanje kakovosti samega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, je jasno, da območje vrednotenja predstavlja zgolj območje, v katerem se opravljajo meritve kakovosti zraka, ne pa območja, na katerem nameravani poseg oziroma delovanje naprave povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, kar je osnova za določitev vplivnega območja. Sodišče je v tem podobnem primeru odločilo, da je podlaga za odločanje o stranskih udeležencih prav v poročilu o vplivih na okolje, kjer je prikazano vplivno območje, ki je sestavni del vloge za izdajo OVD in zaključilo, da mora oseba, ki zahteva vstop v postopek na podlagi drugačnega vplivnega območja, za tako zatrjevano vplivno območje predložiti dokaze, torej tudi o tem, da vplivno območje v vlogi prizadete stranke ni pravilno določeno in še, da za ugotovitev o nepravilno določenem vplivnem območju ne zadostuje le zatrjevanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivih na okolje, temveč bi tožnika morala za drugačno vplivno območje predložiti dokaz. Drugačni podatki namreč sami po sebi še ne pomenijo, da je mogoče pričakovati obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi na večjem območju kot je prikazano. Tudi v tem postopku nista tožeči stranki niti dokazali, niti navedli dokaza o napačnih podatkih, ki naj bi bili uporabljeni za pripravo poročila o vplivnem območju. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, sta bili z dopisom upravnega organa, številka 35407-128/2006-127 z dne 17. 5. 2010 izrecno pozvani, naj podata svoje izjave glede predloženega elaborata o vplivnem območju. Tega nista naredili, niti nista predložili dokazov, s katerimi bi elaborat izpodbijali, ampak sta podali le navedbe, ki so povzete v izpodbijanih sklepih. Upravni organ pa se je do teh navedb, tudi na podlagi pripomb predlagateljice okvirno in podrobno opredelil. Predlaga, da sodišče tožbo obeh tožečih strank kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu obravnavano tožbo, sta vložila kot sospornika prvotožnica A.A. in drugotožnik C.C. proti prvostopnima odločbama (sklepoma), ki jo je izdala Agencija Republike Slovenije za okolje pri RS Ministrstvo za okolje in prostor, sicer pod različnima številkama, navedenima v uvodu te sodbe, ki pa vsebujeta vsebinsko enako odločitev, da se tožnikoma ne prizna lastnosti stranskih udeležencev v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja po določbi 68. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, upravljavcu B. d.d. Ker gre za zahtevke iste vrste, ki se opirajo na enako dejansko in pravno podlago, je sodišče ob smiselni uporabi 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), oba tožbena zahtevka tožnikov obravnavalo v tem enem upravnem sporu.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenih materialnih predpisov navedla pravilne razloge za odločitev, zato sodišče v izogib ponavljanju teh razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

Neutemeljeno je sklicevanje tožečih strank na neupoštevanje prvega odstavka 14. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, številka 31/2007, dalje Uredba), ki v tej predpisni določbi opredeljuje določitev območja vrednotenja. Prvi odstavek tega člena določa, da je območje vrednotenja površina kroga s središčem na kraju izpusta na odvodniku odpadnih snovi, plinov in radijem, ki je 50-krat večji od višine odvodnika odpadnih plinov, kar pomeni, da bi glede na dimenzije dimnika investitorja (visok 100m) pomenilo območje vrednotenja 5 kilometrskega pasu, ki pa se v poročilu o vplivih na okolje ni upošteval (upoštevalo se je vplivno območje do meje, ki zaobsega ograjo B.). Lastnost stranskega udeleženca v postopku opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 73. člena ZVO-1, določa njegovo stalno prebivališče, ali lastništvo oziroma posest nepremičnine, in če takšna oseba dokaže, da ima pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. To pomeni, da je zakonsko dejansko stanje te predpisne določbe, ki določa stranskega udeleženca, pogojeno z lastništvom oziroma posestjo nepremičnin ali stalnim prebivališčem te osebe na območju, ki je opredeljen v elaboratu o vplivnem območju. Med strankama postopka je nesporno, da tožnika nimata stalnega prebivališča, niti nista lastnika ali posestnika nepremičnin v tem območju (tega niti v tožbi ne zatrjujeta), kar pomeni, da tega pogoja, ki ga določa zakonsko dejansko stanje drugega odstavka 73. člena ZVO-1, ne izpolnjujeta.

Določitev območja vrednotenja na podlagi 14. člena Uredbe in vplivnega območja relevantnega za določitev stranskih udeležencev po določbi 73. člena ZVO-1, ni mogoče enačiti, glede na to, da gre za dve različni dejanski in s tem tudi pravni situaciji. Sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja je elaborat o določitvi vplivnega območja naprave (drugi in tretji odstavek 70. člena ZVO-1), ki ga zagotovi upravljavec in vsebuje opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje ali premoženje ljudi. 14. člen Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja kot že navedeno, pa se nanaša na drugo dejansko in pravno situacijo, kot je v obravnavanem primeru in ga je potrebno razlagati v povezavi še z drugimi predpisnimi določbami iste Uredbe. Gre za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka (11. člen), ocenjevanje obstoječe obremenitve zunanjega zraka (12. člen) in 13. člen, ki določa izvedbo ocenjevanja obstoječe obremenitve. V tej zadnji predpisni določbi je določen program ocenjevanja obstoječe obremenitve, ki ga mora potrditi minister (tretji odstavek 13. člena), s katerim se določijo povsem drugi parametri, ki se nanašajo na mejne koncentracije zunanjega zraka in na vse te predhodne določbe, se posledično navezuje območje vpliva glede na višino odvodnika odpadnih plinov, kar določa prvi odstavek 14. člena Uredbe. Upoštevanje 14. člena zgoraj navedene Uredbe pri določitvi vplivnega območja za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, pa ni predpisno določeno niti v ZVO-1. Uredba o vrsti dejavnosti naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, številka 97/2004 s spremembami), ki je izdana na podlagi ZVO-1 (68., 70. in 74. člen), in ki jo je upravni organ pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, hkrati z pridobitvijo Elaborata o vplivnem območju za dejavnosti B. d.d. (december 2008) uporabil, po mnenju sodišča zadošča za določitev vplivnega območja v obravnavanem primeru, v katerem pa tožnika, kot že navedeno nimata bivališča, niti nepremičnin. Po presoji sodišča je tako sklicevanje tožnikov na obvezno upoštevanje te uredbine določbe neutemeljeno. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 2001/2009 z dne 25. 2. 2010, na katero se sklicuje stranka z interesom (B. d.d.) v tem sporu. Sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS, Zunanji oddelek v Novi Gorici (I Up 998/2003), prav tako ne more vplivati na drugačno odločitev, glede na to, da navedbe v tožbi nakazujejo na drugačno pravno in dejansko situacijo kot je v obravnavanem primeru. Določbi 72. člena Ustave RS in 14. člen ZVO-1 sta splošni in je njuna tožbeno zatrjevana kršitev lahko v obravnavanem primeru pogojena zgolj z morebitnim izkazom in neupoštevanjem zgoraj navedenih zakonskih in podzakonskih – uredbenih predpisov.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo sodbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je v obravnavanem sporu odločalo po sodniku posamezniku glede na to, da se izpodbijata procesna sklepa v postopku izdaje upravnega akta (2. alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep I U 2001/2009
• sodba III U 115/2011
• Sodba X Ips 716/2006