sodba in sklep IV U 100/2011

Jedro

Samo dejstvo, da v začasni odločbi, ki kot taka nosi tudi naslov, ni v izreku izrecno navedeno, da gre za začasen odvzem otroka, sicer predstavlja postopkovno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost same odločitve.

Iz listin in zapisniško ugotovljenih dejstev centra za socialno delo izhaja, da koristi mladoletnega otroka narekujejo takojšen odvzem in namestitev v drugo družino, tako da je neutemeljen tožbeni ugovor, da otrok ni stranka v postopku, in da torej njemu škoda ne more nastati. Interesi otroka so namreč tisti, ki so po vseh zakonskih določbah najbolj varovani, in zaradi katerih tudi ni mogoča drugačna pravna razlaga drugega odstavka 236. člena ZUP.

Izrek

1.Tožba tožnice B.B. se zavrne.

2.Tožba tožnika C.C. se zavrže.

3.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno začasno odločbo je odločeno pod točko 1 izreka, da se mladoletni A.A., rojen ... 2010, stanujoč ... z dne 23. 9. 2010 odvzame materi B.B., rojeni ... 1983 in očetu C.C., rojenemu ... 1958, oba stanujoča .... Pod točko 2 izreka je odločeno, da se mld. A.A. z dnem 23. 9. 2010 namesti v vzgojo in varstvo drugi osebi ter pod točko 3, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, točka 4 izreka pa določa, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi prvostopni upravni organ (Center za socialno delo L., dalje CSD) navaja, da je zadnjo nosečnost B.B. (tožnice) začel spremljati v mesecu oktobru 2009, po sprejetjem poročilu s strani patronažne službe ZD ..., da mati ne bo sposobna za materinstvo oziroma skrbeti za zdrav psihofizični razvoj novorojenčka. V poročilu navaja razloge, ki so privedli do takšne ugotovitve, še posebej ob izkušnjah v zvezi s hčerko G., ki je bila prav tako oddana v rejništvo. Dne 18. 12. 2009 je CSD s sklepom določil izvedenko psihološke stroke, ki je podala mnenje o zmožnostih obeh staršev za vzgojo in varstvo otrok. V nadaljevanju navaja številne aktivnosti oziroma posredovanja CSD kot tudi Policijske postaje L., obiske na domu B.B. in C.C. (tožnikov) z namenom, da se ugotovi, kako kot starša opravljata svoje dolžnosti. Glede na poznavanje celotne situacije CSD ugotavlja, da je bilo tožnikoma dano veliko možnosti za ureditev družinskih oziroma partnerskih razmer, v katerih bi bilo mogoče zagotoviti ustrezno varstvo, oskrbo in vzgojo mladoletnega otroka, vendar pa dejanja kažejo, da temu nista kos. Sklicuje se na Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006, 105/2007, 126/2007, 65/2008 in 8/2010, dalje ZUP), ki v prvem odstavku 221. člena določa možnost izdaje začasne odločbe še pred koncem postopka. S to odločbo se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Nadalje navaja 120. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, številka 15/76, Uradni list RS, številka 101/07, dalje ZZZDR) in 88. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, številka 3/2007, 122/2007, dalje ZSV), ki določa poseben ugotovitveni postopek pred odločitvijo in pridobitev mnenja strokovne komisije in razpis ustne obravnave. Navaja, da zaradi varstva pravic mladoletnega otroka v tem primeru ni mogoče odlašati z odločitvijo. Začasna odločba je izdana na podlagi dejstev in podatkov znanih v času izdaje, tako da gre za verjetno izkazana dejstva oziroma gole navedbe strank. Upravni organ bo ustno obravnavo opravil po izdaji začasne odločbe, prav tako pa tudi naknadno pridobil mnenje strokovne komisije. 120. člen ZZZDR določa, da sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarjali otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih razlogov v otrokovo korist. Razlogi zaradi katerih se lahko odvzame otroka staršem, se deloma pokrivajo z razlogi za oddajo otroka v rejništvo (157. člen ZZZDR). Gre za ogrožanje otrokovega telesnega in duševnega razvoja v okolju, v katerem živi. Ugotovljeno je, da mladoletni otrok živi v okolju, v katerem je njegov zdrav razvoj bistveno ogrožen iz razlogov na strani staršev, ki otroku ne zagotavljajo varnega okolja. Tožnikovo manj organizirano vedenje, impulzivnost ob fustracijah, ekstremnejše oblike čustvene odzivnosti, ki se kažejo v hitri vzburljivosti in agresivnosti, zaradi česar se tožnik kot oče s težavo prilagaja in sprejema določena pravila in omejitve ter materina (tožničina) zmerna duševna prizadetost, katere posledica je nezrelost, večja spremenljivost in impulzivnost, šibkost samokontrolnih mehanizmov, slabše obvladovanje efektov in impulzov, sugestibilnost, nesamostojnost, slabša organiziranost in uporništvo, so le delni razlogi, ki utemeljujejo takšno odločitev (mnenje klinične psihologinje z dne 17. 3. 2010). Navaja še Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi (Uradni list RS, številka 95/2004), ki v 16. členu določa, da če je oškodovanec oseba mlajša od 18 let, ki je bila ob izreku ukrepa prepovedi približevanja sama s kršiteljem oziroma nima ob sebi druge odrasle osebe, ki bi jo lahko zaščitili, mora strokovni delavec poskrbeti za varnost in varstvo mladoletne osebe. Krajevno pristojni center mora takoj ugotoviti potrebo po uvedbi postopka za zaščito mladoletne osebe po uradni dolžnosti in ustrezno ukrepati v skladu z javnimi pooblastili. Iz ugotovitev CSD L. izhaja, da B.B., mati mld. sina A.A. ni oseba, ki bi lahko ustrezno zaščitila otroka. Zaradi zagotovitve njegove varnosti, CSD L. v izreku odločbe ne navaja osebe in kraja namestitve mladoletnega otroka. Navedeni ukrep je nujen za učinkovito zaščito mladoletnega otroka, katerega varnost oziroma razvoj je v družinskem okolju očitno ogrožen. V skladu z navedenim, je CSD L. odločil, kot to izhaja iz 2. točke izreka odločbe.

Glede na dejstvo, da gre za ukrep, ki ga zahtevata vzgoja in varstvo mladoletnega otroka, da je ukrep pomemben za njegov zdravi osebnostni razvoj in glede na stališče prvostopnega organa, da bi zaradi trajanja morebitnega pritožbenega postopka lahko nastala za mladoletnega otroka nepopravljiva škoda, je upravni organ v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP odločil, kot je navedeno v 3. točki izreka odločbe.

Tožena stranka je v pritožbeni odločbi, številka 12002-51/2010/8 z dne 7. 4. 2011, pod točko 1 izreka odločila, da se ob reševanju pritožbe B.B. (tožnice) proti začasni odločbi Centra za socialno delo L., številka 1203-31/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010, v 2. točki izreka izpodbijane odločbe odpravi besedilo „v vzgojo in varstvo drugi osebi“ in se nadomesti z besedilom „v rejniško družino D.D.“. V 2. točki izreka je odločeno, da se v ostalem delu izpodbijana odločba potrdi in se pritožba B.B. kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja iste dejanske in pravne razloge kot prvostopna odločba, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev upravnega organa ter še dopolnjuje dejansko stanje s pisnimi zapažanji oziroma poročili CSD L. o posameznih dogodkih. Glede 1. točke izreka, v kateri je določno navedena rejniška družina, v kateri bo mladoletni otrok živel, še navaja, da se po določbi 237. členu ZUP šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če se odločba ne da preizkusiti. Tako se tudi 2. točka izreka prvostopne odločbe ne da preizkusiti, saj le ta določa, da se mld. A.A. namesti v vzgojo in varstvo drugi osebi, pri čemer ni jasno, kateri osebi se otrok namesti. Prvostopni organ tudi ne razloži, zaradi katerih razlogov je treba identiteto osebe, pri kateri je otrok, prekriti in ne pojasni, v čem bi bila nevarnost, če bi bila starša seznanjena z osebo in krajem, kjer je mladoletni otrok. Ker je tožena stranka ugotovila, da je mladoletni otrok od 23. 9. 2010 nameščen v rejniško družino, je izrek izpodbijane odločbe dopolnila s takšnim besedilom, v katerem so razvidni osebni podatki rejnice, pri kateri je otrok.

Oba tožnika B.B. in C.C., vlagata isto tožbo, s katero izpodbijata hkrati dve upravni odločbi in sicer začasno odločbo CSD L., številka 1203-31/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010, ki se obravnava v tem upravnem sporu in dokončno odločbo CSD L., številka 1203-31/2010-1/8-1 z dne 12. 11. 2010, ki se obravnava v upravnem sporu, pod številko U 119/2011. V tožbi uveljavljata tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navajata, da je bil prvotožnici, ko se je nahajala v stanovanju E.E., dne 23. 9. 2010 v ... brez predhodno izdane in vročene odločbe, ob asistenci PP F. odvzet mld. otrok A.A.. Po določbi 88. člena ZSV bi bilo treba odločbo obvezno izdati in jo vročiti staršema še pred samim odvzemom otroka, odločba pa bi morala postati pravnomočna ali vsaj dokončna, da bi ji bilo otroka sploh dopustno odvzeti. S tem je bilo grobo poseženo v človekove pravice, to je kršitev pravice staršev po 54. členu Ustave RS. Šele po odvzemu otroka je prvostopni upravni organ začel upravni postopek odvzema mladoletnega otroka in šele potem izdal odločbo, številka 1203-31/2010-1/8-1 z dne 12. 11. 2010, s katero je sicer razveljavil začasno odločbo z dne 23. 9. 2010, še vedno pa je ostal v veljavi, z začasno odločbo nezakonito izrečeni ukrep odvzema mladoletnega otroka. Izdana je bila v skrajšanem postopku in brez predhodne pridobitve mnenja strokovne komisije in brez opravljene ustne obravnave, ki jo zahtevajo določbe ZSV. Ni upoštevan drugi odstavek 247. člena ZUP, ko bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni bil v postopku na prvi stopnji prekršen materialni zakon. Iz pritožbene odločbe tožene stranke z dne 7. 4. 2011 izhaja le to, da je prvostopni upravni organ s številnimi in raznovrstnimi dokaznimi sredstvi ugotavljal dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi. Z začasno odločbo z dne 23. 9. 2010 je nepravilno odločeno o dokončnem odvzemu mladoletnega otroka, namesto da bi bilo odločeno zgolj o njegovem začasnem odvzemu. Sklicujeta se na sodbo Upravnega sodišča RS, številka U 373/2006 z dne 9. 10. 2006, po kateri odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen. Nezakonita je tudi odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve ne izhaja, da je zaradi domnevne neprimerne skrbi za otroka že nastala škoda za njegovo zdravje in razvoj, s čimer tudi ni izkazano, da gre pri spornem ukrepu odvzema mladoletnega otroka za nujen ukrep v javnem interesu, s katerim ni mogoče odlašati, kaj šele, da bi zaradi odložitve izvršitve lahko nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Upravni organ je spregledal, da mld. otrok tožnikov ni stranka v postopku, tako da je morebitna njemu nastala nepopravljiva škoda za odločanje po 236. členu ZUP, in ob pravilni uporabi materialnega prava, brezpredmetna. Razlog za nezakonitost začasne odločbe pa je tudi v tem, da z njo niso bili določeni stiki mladoletnega otroka s tožnikoma. Tožnika vse do novembra 2010 sploh nista vedela, kje se nahaja njun otrok in sta bila z njim v stiku šele prvič decembra 2010. Stiki se dogajajo samo na podlagi neformalnih dogovorov tožnikov s CSD L.. Posledično je nezakonita tudi odločitev o njegovi namestiti v vzgojo in varstvo drugi osebi in sicer D.D.. Po mnenju tožnikov so izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije po 65. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS), ker bi zgolj odprava nezakonite odločbe in novi postopek (pri)tožnikov, ki sta že več kot pol leta brez svojega mladoletnega otroka, prizadela le še nadaljnjo škodo, ki je že sedaj nepopravljiva. Predlagata, da se začasna odločba odpravi, in da se mladoletni otrok A.A. vrne v vzgojo in varstvo tožnikoma, ter da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v 15. dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena, zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba tožnice B.B. ni utemeljena.

Z izpodbijano začasno odločbo je odločeno, da se mladoletni otrok z dnem 23. 9. 2010 odvzame materi (tožnici) in očetu C.C. (tožniku) ter namesti z dnem 23. 9. 2010 v vzgojo in varstvo drugi osebi. Izdajo začasne odločbe vsebuje 221. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja in se odločba izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. V tretjem odstavku pa je določeno, da se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom. Ne glede na to, da se izpodbijana začasna odločba ne sklicuje izrecno na določbo 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o stvari, je mogoča ugotovitev, da gre za odločanje po tem postopku, ker posebni ugotovitveni postopek ni bil začet in tudi ne končan, so pa okoliščine primera narekovale hitro postopanje in je postopek dokončno izveden z izdano končno odločbo, ki je predmet drugega upravnega spora. V obravnavanem primeru je sporna pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega upravnega organa, da se staršema (tožnikoma) odvzame otrok in odda v vzgojo in varstvo drugi osebi (s pritožbeno odločbo je popravljen izrek prvostopne odločbe o oddaji mladoletnega otroka točno določeni osebi). Po določbi prvega odstavka 120. člena ZZZDR, sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Določba 88. člena ZSV določa, da kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 120. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Ne glede na to, da med strankami postopka nesporno ni bil izveden ugotovitveni postopek s pridobitvijo mnenja strokovne komisije in razpisana ustna obravnava in je ta bil izveden naknadno z izdajo dokončne odločbe, je vendarle mogoč zaključek, da so v danem časovnem obdobju, predvsem okoliščine na strani obeh tožnikov, kot roditeljev mladoletnega otroka, narekovale takšno odločitev. Iz spisovnih listin in razlogov v izpodbijani odločbi sodišče namreč ugotavlja, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka mld. A.A. staršem zaradi ugotovljene ogroženosti za njegov telesni in duševni razvoj v okolju, v katerem živi. Odločitev CSD L., četudi gre za začasno odločbo, temelji na popolnem spremljanju mladoletnega otroka vse od rojstva dalje (še pred tem tožnice v času nosečnosti) do časa odvzema, ko je zaradi ugotovljenih slabih življenjskih razmer, ki so vseskozi zapisniško evidentirane, obstajala nevarnost za njegov normalni razvoj. Dolžnost centra za socialno delo je v tem, da po uradni dolžnosti zaščiti otroka in poskrbi za njegov zdrav psihofizični razvoj. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost postopka, glede na to, da je dejansko stanje vzgoje in skrbi za mladoletnega otroka od rojstva dalje razvidno iz kronološko izvedenih zapisov, in da so vse okoliščine otrokovega razvoja in varstva, kot tudi socialne okoliščine na strani staršev zapisniško ugotovljene, katerim sodišče v celoti sledi in jih ponovno v sodbo ne povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1).

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bil mld. otrok staršema odvzet brez izdane odločbe, ki bi morala postati celo dokončna, glede na to, da je spisovno izkazana vročilnica, iz katere izhaja, da prvotožnica ni želela prevzeti v stanovanju E.E. v ... izdane začasne odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, kar je še potrjeno s prisotnimi pričami. Samo dejstvo, da v začasni odločbi, ki kot taka nosi tudi naslov, ni v izreku izrecno navedeno, da gre za začasen odvzem otroka, sicer predstavlja postopkovno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost same odločitve. Iz obrazložitvenih razlogov namreč določno izhaja, da gre za začasno odločbo, ki dopušča po izvedenem ugotovitvenem postopku tudi morebitno drugačno odločitev. Prvostopni upravni organ je tudi pravilno odločil v izreku izpodbijane odločbe, da pritožba ne zadrži izvršitve (drugi odstavek 236. člena ZUP) iz razloga, ker bi zaradi trajanja morebitnega pritožbenega postopka, lahko nastala za mladoletnega otroka nepopravljiva škoda. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, iz listin in zapisniško ugotovljenih dejstev centra za socialno delo izhaja, da koristi mladoletnega otroka narekujejo takojšen odvzem in namestitev v drugo družino, tako da je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da otrok ni stranka v postopku, in da torej njemu škoda ne more nastati. Interesi otroka so namreč tisti, ki so po vseh zakonskih določbah najbolj varovani, in zaradi katerih tudi ni mogoča drugačna pravna razlaga drugega odstavka 236. člena ZUP.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da odločba ni zakonita, ker z njo ni odločeno o stikih z mladoletnim otrokom, glede na to, da gre za začasno odločbo, ki se izda na podlagi znanih dejstev in okoliščin v času njene izdaje in se o stikih odloča naknadno s posebno odločbo na podlagi zahteve roditeljev otroka.

Sodišče ni ugodilo predlogu za opravo glavne obravnave, ker se v tem sporu obravnava začasna odločba, s katero dokončno stanje še ni določeno, pa tudi sicer v tožbi navajana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka:

Sodišče je tožbo tožnika C.C. zavrglo iz naslednjih razlogov.

36. člen ZUS-1 določa v prvem odstavku v 7. točki, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Kot izhaja iz spisovnih listin, se je proti začasni odločbi RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Centra za socialno delo L., številka 1203-31/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010 pritožila samo prvotožnica B.B.. O pritožbi (pri)tožnice je odločala tožena stranka z odločbo, številka 12002-51/2010/8 z dne 7. 4. 2011. V skladu z zgoraj navedeno zakonsko določbo mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Ker iz listin v spisu izhaja, da tožnik C.C. proti izpodbijani začasni odločbi ni vložil pritožbe, četudi je ta po prvem odstavku 229. člena ZUP izrecno dovoljena, je podana negativna procesna predpostavka, zaradi katere tožbe tožnika C.C. sodišče ni moglo vsebinsko obravnavati.

K točki 3 izreka:

Ker je bila tožba tožnice B.B. zavrnjena in tožba tožnika C.C. zavržena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba U 902/94-6
• Sodba I Up 338/2002
• Sodba I Up 533/2002