sodba IV U 233/2010

Jedro

Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel česa je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora. Če bi tožena stranka odobrila BPP brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B, da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanja enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 1983/2010 z dne 11. 10. 2010, je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, številka I K 50882/2010, kot neutemeljeno. Tožena stranka v obrazložitvi razlaga določbe od členov 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ki določajo kumulativno dva pogoja, ki morata biti izkazana, in sicer finančno materialni pogoj oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju prosilca in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Ta v prvem odstavku 24. člena ZBPP določa, da sodišče pri odločitvi presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Kot izhaja iz kazenskega spisa, to je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 2. 2010, se prosilcu očita storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (dalje KZ), ker naj bi B.B. dne 7. 2. 2008 okoli 6. ure na počivališču avtoceste v C., s kovinsko palico udaril po glavi in najmanj dvakrat v predel ključnice, pri čemer je ta utrpel razpočno rano na temenu levo in udarnine v predelu desne ključnice, s svojim ravnanjem pa je prosilec pri njem povzročil tudi prestrašenost in ogroženost, s čimer je prizadel tako njegovo telesno kot tudi duševno celovitost. 3. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledica načela domneve nedolžnosti je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv, in da mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo (prepričanje onstran razumnega dvoma), sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna (sama Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava, gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe, po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Glede na opis in težo očitanega dejanja (predpisana denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), ne gre za zapleten postopek, niti ne za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Prosilec je sicer v zagovoru dne 16. 12. 2009 zanikal storitev očitanega dejanja. A očitek storitve tega dejanja prosilcu izhaja iz Zapisnika o zasegu predmetov z dne 7. 2. 2008, da sta policista prosilcu zasegla železno palico v obliki „pajserja“, dolžine 76 cm, železno palico dolžine 70 cm in kuhinjski nož. Očitek storitve kaznivega dejanja, izhaja tudi iz zaslišanja oškodovanca z dne 16. 12. 2009, kjer je ta podrobno opisal storitev, ter iz pričanja osebe D.D. z dne 16. 12. 2009 in E.E.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so pri oškodovancu v obravnavanem dogodku nastale poškodbe, to je razpočna rana na temenu levo in udarnine v predelu desne ključnice in da so to tope poškodbe. Lahko so nastale, kot navajajo priče v tem postopku tako, da je prosilec oškodovanca z železno palico udaril po glavi in po predelu desne ključnice. Razpočna rana na temenu je posledica udarca s topim predmetom v ta predel, manj pa, da bi poškodba nastala, kot jo opisuje prosilec, ki trdi, da sta se z oškodovanim prerivala, in da ga je slednji s pestjo udaril po glavi. V tem postopku ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, niti za obravnavo zapletenih pravnih vprašanj. Tako ni podanih nobenih določnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Kot že navedeno, velja v kazenskem postopku načelo materialne resnice in je tako sodišče samo dolžno, po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Poleg tega je sodišče vezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Glede na navedeno, je zahteva prosilca očitno nerazumna, saj je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti. Razen tega bi bila dodelitev bpp prosilcu nesorazmerna glede na očitek prosilcu očitanega dejanja, ter ob dejstvu, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopati v skladu z načelom materialne resnice.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v obrazložitvi tožena stranka sklicuje na pravila mednarodnega prava in na to, da mora sodišče voditi zadevo v interesu pravičnosti postopka, zato je to pravilo razlagala tako, da bo tožnik kljub temu, da dobro ne razume pravno strokovni slovenski jezik, lahko uspešno sodišču dokazoval vse bistvene okoliščine za odločitev sodišča o njegovi krivdi. S tem je tožena stranka prejudicirala potek kazenskega postopka, katerega je treba izvesti, naredila je oceno teže samega postopka, pri tem pa pozablja na okoliščine, da je predvsem kazenski postopek naletel na problem komuniciranja predlagatelja s sodiščem v postopku, in da ga je celo kazensko sodišče napotilo na to, da vloži zahtevo za bpp. Tožnik predlaga, da sodišče sprejme odločitev o odpravi izpodbijane odločbe, in da se mu omogoči, da se na zakonit način brani pred kazenskim sodiščem za kaznivo dejanje, ki se mu očita.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilni materialni predpis, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ter še navaja;

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp prosilcu (tožniku v tem postopku) zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel česa je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora. Če bi tožena stranka odobrila bpp brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot je že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih (pravdnih, izvršilnih), tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji. Glede na utemeljeno obširno navedbo razlogov za neodobritev bpp, so tako brez pravne podlage tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da je tožena stranka sama vnaprej prejudicirala zadevo, in da ne more ocenjevati teže kazenskega postopka. Tudi tožbeni ugovor, da je tožnik naletel na problem komunikacije s sodiščem v tem postopku je neutemeljen, glede na to, da je sodišče v kazenski zadevi tisto, ki bo presodilo, ali se bo tožniku v skladu z določbami ZKP določil tolmač. S tem pa mu bo tudi zagotovljeno enakopravno procesno obravnavanje in tudi odločitev sodišča kazenski zadevi bo v skladu s 17. členom ZKP, ki določa, da morajo sodišča, ki sodijo in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, kar ne velja samo za dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, temveč tudi za dejstva, ki so mu v korist.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

07.02.2012

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 202/2011
• sodba IV U 81/2012
• sodba IV U 117/2013