sodba IV U 163/2010

Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 74. b člen ZGO-1, ki je pravna podlaga odločitve, v zvezi s katero sta tožnika predlagala obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem za gradnjo nezahtevnega objekta, v neskladju z Ustavo, zato je sodišče izpodbijano odločbo na tej podlagi odpravilo in zadevo vrnilo v postopek ponovnega odločanja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Laško, številka 351-164/2009-(32/4) z dne 7. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Laško v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Laško je s sklepom, številka 351-164/2009-(32/4) z dne 7. 12. 2009, zavrgla predlog A.A. in B.B. za obnovo postopka končanega z gradbenim dovoljenjem za gradnjo nezahtevnega objekta, št. 351-68/2009 z dne 10. 7. 2009 (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka).

Odločitev je prvostopni upravni organ uvodoma pojasnil z ugotovitvijo, da sta predlagatelja A.A. in B.B. dne 21. 10. 2009 podala predlog za obnovo postopka, kot lastnika nepremičnine parc. št. 1230/10 k.o. ..., ki meji na parc. št. 1230/9 k.o. ..., kjer sta investitorja C.C. in D.D. postavila 1,7 m visoko leseno ograjo. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je bilo ugotovljeno, da bo ograja postavljena na zemljišču parc. št. 1230/9 k.o. ..., v višini 1,70 m, dolžine 25,83 m, na vzhodni strani parcele investitorjev, ob parc. št. 1230/10 k.o. ... Postavljena bo ob obstoječi stanovanjski stavbi z naslovom ... Območje je opredeljeno kot stavbno zemljišče, ki se ureja z Odlokom o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta KS 3 in KC 2/1 (Uradni list RS, št. 25/97, v nadaljevanju Odlok). V spornem postopku izdaje gradbenega dovoljenja soglasja mejašev ni bilo potrebno zahtevati, ker 74.b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/2004 UPB1, 14/2005 – popravek, 111/2005 – odl. US, 120/2006 odl. US in 126/2007, v nadaljevanju ZGO-1) določa, da je stranka samo investitor, prav tako pa soglasje ni bilo zahtevano zato, ker bo ograja postavljena ob parcelni meji. Upravni organ se je skliceval tudi na 4. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008, Uredba), iz katere izhaja, da je pisno soglasje potrebno v primeru, kadar je ograja medsoseska in označuje potek meje in se lahko gradi na meji, vendar le, če se lastniki zemljišč, ki jih razmejuje, pisno sporazumejo.

V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil razloge, zaradi katerih je zavrgel predlog za obnovo postopka. Ponovno je ugotovil, da po določbi 74.a člena ZGO-1 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta vloži investitor, v tem postopku pa skladno z določbo 74.b člena ZGO-1 sodeluje samo investitor. Ker torej lastnika sosednjega zemljišča (predlagatelja obnove) nista stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, in ker v primeru, ko predlog vloži oseba, ki nima pravice udeleževati se upravnega postopka, to pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba, zato je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/2006 UPB2, 126/2007 in 65/2008, v nadaljevanju ZUP) zavreči.

Drugostopni upravni organ je pritožbo A.A. in B.B. zoper navedeni sklep zavrnil.

Tožnika v tožbi kot edino vprašanje na katero je treba odgovoriti v tem postopku izpostavljata vprašanje, kdo je lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Kot nesprejemljivo ocenjujeta stališče tožeče stranke, da lahko v tem postopku na podlagi določbe 74.b člena ZGO-1 sodeluje le investitor. Predložila sta tudi dokazila, da stoji sporna ograja na meji z njuno parcelo parc. št. 1230/10 k.o. ... To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 74.a členu ZGO-1, za postavitev ograje pa sama nista nikoli dala soglasja. Že to dejstvo jima daje pravico, da v upravnem postopku sodelujeta kot stranki. Pojasnjujeta dosedanji postopek pridobivanja upravnega dovoljenja za postavitev sporne ograje s strani investitorjev in navajata, da glede te ograje že obstaja lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem za nezahtevno gradbeno dovoljenje in bilo nadomeščeno, spremenjeno ali dopolnjeno. Tako glede istega objekta obstajata dve dovoljenji, kar je nezakonito. Sklicujeta se tudi na določbe Odloka in opozarjata na njegovo spoštovanje, predvsem na določbe, ki se nanašajo na urejenost nekega zazidalnega območja, na katerem se morebitni kupci zemljišč zanesejo. Predlagata, da zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče izpodbijani sklep prvostopnega upravnega organa in odločbo drugostopnega upravnega organa odpravi in ugodi predlogu za obnovo postopka. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo sta podali stranki z interesom v tem sodnem postopku, C.C. in D.D. Navajata, da tožnika ves čas poteka spora vztrajata na trditvi, da stoji ograja na njunem zemljišču, teh trditev pa nista nikoli podkrepila z dokazili. Da bi se dokončno določil položaj ograje sta naročila izdelavo geodetskega načrta novega stanja zemljišča, iz katerega je jasno razviden potek parcelne meje in iz katerega izhaja, da ograja stoji ob in ne na meji.

Ne držijo tudi trditve, da ograja ni postavljena v skladu s 74.a členom ZGO-1. Navajata, da izpolnjujeta vse pogojev določene v 74.c členu ZGO-1 in da gre za enostaven objekt. Prav tako je ograja skladna z določbami Odloka, in ker imata tudi pravico graditi, je bila pridobitev gradbenega dovoljenja bila zakonita. Nesramne so trditve tožnikov, da mora izdano gradbeno dovoljenje upoštevati ohranitev enotnost prostora. To kršita tožnika sama, ker sta vzdolž celotne meje na severni strani, tik ob cesti, postavila železno ograjo. Slednja je postavljena v neskladju z zazidalnim načrtom, v nasprotju z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Vesta da ta ograja nima nič s to tožbo, želela sta opozoriti samo na dvoličnost tožnikov. Sodišču predlagata, da tožbo zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo številka U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, izdano med upravnim sporom, odločilo, da je bil 74.b člen ZGO-1, ki je pravna podlaga odločitve v zvezi s katero sta tožnika predlagala obnovo postopka končanega z gradbenim dovoljenjem za gradnjo nezahtevnega objekta, številka 351-68/2009 z dne 10. 7. 2009, v neskladju z Ustavo, zato je navedeno določbo in določbo prvega in drugega odstavka 62. člena ZGO-1, razveljavilo. Skladno z določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, številka 15/1994 do 51/2007, ZUstS) se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker sodišče v obravnavani zadevi še ni odločilo, je na prej navedeni pravni podlagi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v postopek ponovnega odločanja. V tem postopku bo moral upravni organ o utemeljenosti predloga tožnikova za obnovo postopka odločiti v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Tožnika sta ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njuni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007, Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnikoma priznalo stroške v višini 350 €.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 228/2010
• UPRS sodba II U 212/2014
• UPRS Sodba I U 980/2017-13