sodba IV U 96/2010

Jedro

Ne glede na to, da v javnem natečaju za podelitev koncesije za opravljanje storitev institucionalnega varstva v domovih za starejše pogoj (da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva) ni naveden, pa iz same zakonske določbe, ki jo morajo koncesionarji upoštevati, izhaja dolžnost urejanja delovnih razmerij, v skladu s kolektivnimi pogoji, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, številka 01442-1/2009 z dne 15. 4. 2010 je odločeno, da se: 1. koncesionarju A. d.d. (tožniku v tem sporu) koncesija za storitev institucionalnega varstva v domovih za starejše, podeljena z odločbo 66305/0472/99 z dne 20. 1. 2000 podaljša za obdobje 10 let. Pod točko 2 izreka je odločeno, da je koncesionar dolžan v roku do sklenitve aneksa iz 3. točke izreka te odločbe delovna razmerja zaposlenih urediti v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva ter v celoti izpolniti tehnične pogoje, ki jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, številka 67/06). Točka 3 izreka določa, da bo o podaljšanju koncesije Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s koncesionarjem sklenilo aneks k Pogodbi o koncesiji, številka 663-05-472/99-07 z dne 19. 4. 2000, najkasneje v roku 60 dni od vročitve te odločbe. Točka 4 določa, da v kolikor koncesionar A. d.d. v postavljenem roku ne bo izpolnil pogojev iz 2. točke izreka te odločbe se šteje, da je koncesija koncesionarju A d.d. prenehala 19. 4. 2010. Točka 5 določa, da v registru o podeljenih koncesijah se pod zaporedno številko K-007/1.2. pri koncesionarju A. d.d. z dnem sklenitve aneksa k pogodbi o koncesiji o podaljšanju koncesije vpiše spremembe, kakor izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je koncesionarju A. d.d. (v nadaljevanju: koncesionar), bila na podlagi javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, številka 6/99, z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: koncedent), številka 66305/0472/99 z dne 20. 1. 2000, podeljena koncesija za opravljanje storitev institucionalnega varstva v domovih za starejše za 60 uporabnikov, in sicer za obdobje 10 let. Na podlagi te odločbe je koncedent s koncesionarjem dne 19. 4. 2000 sklenil Pogodbo o koncesiji.

Na podlagi 27. člena pogodbe, ki določa, da lahko koncedent koncesionarju podaljša koncesijo, če koncesionar pet mesecev pred prenehanjem veljavnosti pogodbe pisno predlaga koncedentu podaljšanje pogodbe, je koncesionar koncedentu, glede na datum sklenitve te pogodbe, pravočasno, dne 16. 2. 2009, podal pisni predlog za podaljšanje pogodbe.

Koncedent je ugotovil, da na območju izvajanja konkretne storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše, v skladu z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010 (Uradni list RS, številka 39/06), še obstajajo potrebe po teh storitvah, ter da jih koncesionar pod pogoji, ki jih določa Zakon o socialnem varstvu in Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva lahko še naprej zagotavlja. Kljub navedenemu pa koncedent zahteva od koncesionarja, da za izvajanje koncesije uredi delovna razmerja zaposlenih v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva, ter da mora v času trajanja koncesije zagotoviti bivalne pogoje uporabnikov v skladu s tehničnimi pogoji, ki jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, številka 67/06). Izpolnitev navedenih pogojev je tudi pogoj za podaljšanje koncesije in v kolikor koncesionar A. d.d. zgoraj navedenih pogojev v postavljenem roku ne bo izpolnil, se šteje da je koncesijsko razmerje med koncedentom in koncesionarjem prenehalo z dnem 19. 4. 2010.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka nima nobene podlage v zakonu ali drugem predpisu, da bi od tožeče stranke zahtevala uskladitev delovnih razmerij zaposlenih v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva in jih v izreku odločbe, prav tako pa tudi v obrazložitvi ni navedla. Opravlja več različnih dejavnosti, ne samo institucionalnega varstva starejših, glavna je dejavnost gostinstva in turizma. Opravlja še dejavnost zdraviliškega zdravljenja, ima koncesijo za opravljanje specialistične fiziatrične dejavnosti ter koncesijo za opravljanje institucionalnega varstva starejših. Katero kolektivno pogodbo delodajalec uporablja, je odvisno od dejavnosti, ki jo opravlja v skladu z odločbo Statističnega urada, v kateri je vpisana tudi šifra dejavnosti. Razvrstitev se opravi na podlagi pretežnega opravljanja dejavnosti in na podlagi sklepa o vpisu subjekta v sodni register. Pri tožeči stranki je to dejavnost 55.100 – dejavnost hotelov in podobnih obratov, iz česar izhaja, da mora tožeča stranka uporabljati kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma. Med ostalim pa je registrirana tudi za naslednje dejavnosti: 85.31 institucionalno socialno varstvo v domovih za starejše, 85.311 dejavnost domov za starejše, 85.319 drugo socialno varstvo z nastanitvijo, 85.323 dejavnost dobrodelnih organizacij in 85.329 druge socialne dejavnosti. Dejavnost tožeče stranke je organizirana v okviru posameznih profitnih centrov ter organizacijskih enot, pri čemer je dom starejših v okviru katerega se opravlja dejavnost institucionalnega varstva starejših le ena od organizacijskih enot družbe. Zakon o socialnem varstvu (ZSV) ne določa, katero kolektivno pogodbo morajo koncesionarji na področju socialnega varstva za urejanje delovnih razmerij uporabljati, temveč v 46. členu le določa, da mora besedilo objave javnega razpisa za koncesijo vsebovati tudi navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih urejajo v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi pravnimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. Javni razpis na podlagi katerega je bila tožeči stranki dodeljena predmetna koncesija pa te navedbe ni vseboval. Pri kolektivni pogodbi gre tudi za urejanje notranjih razmerij med delavci in delodajalci. Sama uporaba vrste kolektivne pogodbe za samo opravljanje dejavnosti ter za stališča uporabnika in izvajanje stroke nima nobenega pomena. Tožeča stranka pa upošteva vse pravilnike in podzakonske akte na področju varstva starejših, saj ji je tudi jasno, da mora biti strokovno področje urejeno na enoten in celovit način. Pri urejanju delovnih razmerij delavcev zaposlenih v okviru enote doma starejših, dosledno upošteva veljavno zakonodajo. Upošteva se Pravilnik o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, zaposleni na področju zdravstvene nege po delujejo v skladu z normativi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta delovna mesta na področju oskrbe in nege so uvrščena in urejena tudi v okviru Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma, razen delovnega mesta „delovni inštruktor“, ki so ga v aktih o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest uvrstili na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Zahteva tožene stranke, naj tožeča stranka v roku največ 60 dni izpolni tehnične pogoje, ki jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 67/06), je prav tako brez zakonske podlage. Pravilnik v prehodnih in končnih določbah v 123. členu določa, da v tem Pravilniku določeni normativi veljajo za novogradnje in se upoštevajo pri načrtovanjih in projektiranju novih objektov in prostorov za izvajanje socialnovarstvenih storitev iz tega Pravilnika. Objekti, v katerih se ob uveljavitvi Pravilnika socialnovarstvene storitve že opravljajo, se morajo prilagoditi zahtevam iz tega Pravilnika v roku 15 let. Glede na dejstvo, da je začel ta Pravilnik veljati 1. septembra 2006, traja prilagoditveno obdobje do leta 2021. Jasno je, da tožena stranka tudi za to zahtevo nima pravne podlage. Niti v izreku odločbe, niti v obrazložitvi ne navaja, kateri naj bi bili tehnični pogoji, ki bi jih tožeča stranka morala izpolniti in je v tem delu odločba nerazumljiva. 27. člen Pogodbe določa, da koncendent koncesionarju podaljša koncesijo, če koncesionar 5 mesecev pred prenehanjem veljavnosti koncesijske pogodbe pisno predlaga koncendentu podaljšanje pogodbe. Koncendent je dolžan v 60. dneh po prejemu vloge pisno odgovoriti ali namerava sprožiti postopek za podaljšanje pogodbe o koncesiji. Prvo vlogo je tožeča stranka dala 12. 2. 2009, torej 14 mesecev pred potekom koncesijske pogodbe. Na to vlogo tožeča stranka ni prejela odgovora. Potem je podala urgenco na vlogo za podaljšanje koncesije in sicer dne 3. 11. 2009, kar je 5 mesecev pred potekom koncesijske pogodbe. Na to urgenco je tožeča stranka prejela odgovor oziroma odločbo tožene stranke dne 20. 4. 2010 po faksu, medtem ko je bila originalna odločba vročena tožeči stranki 22. 4. 2010. Sedaj veljavni Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (Uradni list RS, številka 72/2004 in 113/2008) v 15. členu določa, da mora koncesionar predlog za podaljšanje koncesijske pogodbe vložiti najmanj eno leto pred iztekom roka, za katerega je bila podeljena koncesija. Iz tega določila izhaja, da je tožeča stranka pravočasno vložila vlogo za podaljšanje tudi po Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. 15. člen Pravilnika o koncesijah na področju socialnega varstva določa, da koncendent koncesijo podaljša z odločbo, iz česar je jasno, da jo tudi zavrne z odločbo in je torej v vsakem primeru dolžan izdati odločbo. Na vlogo tožena stranka ni odgovorila v 60 dneh, ali namerava sprožiti postopek za podaljšanje pogodbe o koncesiji kot to določa 27. člen sklenjene koncesijske pogodbe, odločbo o podaljšanju koncesije, ki je predmet tega spora, pa je tožeči stranki dejansko poslala ter vročila prepozno. Tožeča stranka je bila zaradi prepozne vročitve v negotovem poslovnem položaju glede prihodnosti svoje dejavnosti. S tem pa je tudi bistveno kršila določbe postopka in predlaga, da toženi stranki naloži, da odpravi nezakonito odločbo in izda odločbo o podaljšanju koncesije brez dodatnih nezakonitih pogojev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo ko neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, številka 54/1992, dalje ZSV) določa v 46. členu pogoje besedila objave javnega razpisa za podelitev koncesije za opravljanje storitev javne službe. Med temi pogoji je v 8. alinei prvega odstavka tega člena navedeno, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. Ne glede na to, da v javnem natečaju za podelitev koncesije za opravljanje storitev institucionalnega varstva v domovih za starejše, objavljenega v Uradnem listu RS, številka 6 z dne 29. 1. 1999, dejansko ta pogoj, kot to zatrjuje tožeča stranka ni naveden, pa iz same zakonske določbe, ki jo morajo koncesionarji upoštevati, izhaja dolžnost urejanja delovnih razmerij, v skladu s kolektivnimi pogoji, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. To zajema tudi institucionalno varstvo, ki ga opravlja tožeča stranka na podlagi podeljene koncesije. V izpodbijani odločbi je pod točko 2 izreka, sicer dejansko vsebovana zgolj zakonska določba 46. člena ZSV, ne da bi bilo v obrazložitvi določno navedeno, katera kolektivna pogodba, zakoni in drugi akti so tisti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih. Ne glede na to, pa je dolžnost vsakega prejemnika koncesije (koncesionarja), ki izvaja storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše, da takšna delovna razmerja uredi v skladu z zakonom in stvarno veljavno kolektivno pogodbo.

Prav tako je pravilna tudi v izreku odločbe pod točko 2 določena zahteva tožene stranke kot koncendenta, da mora tožeča stranka kot koncesionar v celoti izpolniti tehnične pogoje, ki jih določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalca socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, številka 67/06, Pravilnik). Navedeni Pravilnik dejansko v drugem odstavku 123. člena med prehodnimi in končnimi določbami določa, da se morajo objekti, v katerih ob uveljavitvi tega Pravilnika socialnovarstvene storitve že opravljajo, prilagoditi zahtevam iz tega Pravilnika v roku 15 let. Glede na to, da so se socialnovarstvene storitve tožeče stranke v času sprejetega Pravilnika že opravljale, velja dejanska prilagoditev zahtevam iz Pravilnika v roku 15. let, to se pravi do leta 2021. Tožena stranka navaja v izreku odločbe sporni Pravilnik zato, ker je v času izdaje izpodbijane odločbe Pravilnik bil in je še sedaj v veljavi. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do zakonske praznine, glede na to, da je prejšnji predpis s tega področja prenehal veljati. Kot že omenjeno, se Pravilnik navaja s predpostavko, da se zahteva po izpolnitvi minimalnih tehničnih pogojev izpolni v roku 15. let od njegovega sprejetja, in ne kot to nakazuje tožena stranka v točki 3. izreka do 19. 4. 2010, in tako tudi smiselno razlaga v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Sodišče ostalih tožbenih navedb ni presojalo glede na to, da ne vplivajo na drugačno odločitev, kot sta jo že podala oba upravna organa.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1361/2010
• UPRS Sodba I U 1956/2018-10
• VDSS Sodba Psp 552/2016