sodba IV U 139/2009

Jedro

Vloga z dne 28. 5. 1999 se ne more šteti, kljub kasnejšim dopolnitvam, kot predlog za obnovo postopka. Vloga je bila geodetskemu upravnemu organu (GU Mozirje) poslana zgolj v vednost, kar je izrecno navedeno v njenem končnem besedilu, in ker je prvostopni geodetski upravni organ, ki je odločbo izdal, pristojen za odločanje o obnovi postopka (drugi odstavek 255. člena ZUP/86), se ta vloga (dopis), ker je bila poslana samo v vednost, ne more šteti kot predlog za obnovo postopka parcelacije oziroma določitve vrste rabe zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Velenje, številka 02112-315/2008-2 z dne 10. 12. 2008 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva A., B.B. in C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno upravno odločbo (sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Velenje, dalje GURS OGU Velenje, številka 02112-315/2008-2 z dne 10. 12. 2008), je v točki 1 odločeno, da se predlogu za obnovo postopka parcelacije in spremembe vrste rabe, številka 5-45-P3/68-96 (IDPOS 5020 k.o. ...), ki ga je dne 28. 5. 1999 vložila A., s sedežem na naslovu ... ugodi, in se dovoli obnova postopka parcelacije in spremembe vrste rabe, številka 5-45-P3/68-96. V točki 2 izreka je odločeno, da se postopek obnovi v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe in sicer tako, da se postopka, številka 5-45-P4/68-96 kot stranski udeleženec udeleži predlagatelj A., v postopek pa se povabita tudi B.B. in C.C. kot sedanja zemljiškoknjižna lastnika. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je 28. 5. 1999 B. (sedaj A., dalje predlagatelj), pri GURS OGU Velenje, Geodetski pisarni Mozirje vložil dopis, s katerim je upravnemu organu posredoval zahtevo o ponovni določitvi in odmeri funkcionalnih zemljišč k objektom na zemljiščih v postopku denacionalizacije upravičenca B., ki je bil originalno naslovljen in vložen pri Upravni enoti (UE) Mozirje. Sprva je bila vloga obravnavana kot posredovana v vednost zaradi zahteve predlagatelja, da se ponovno določi velikost in oblika funkcionalnih zemljišč in na osnovi tega naredi nova odmera. Upravni organ je menil, da bo predlagatelj sprožil ustrezen postopek določitve funkcionalnega zemljišča pri pristojnem organu in nato posledično po pravnomočnosti odločbe tudi postopek parcelacije pri upravnem organu. Dne 16. 4. 2008 je s strani UE Mozirje sprejel odstop zahteve za obnovo postopka parcelacije, številka 5-45-P368/96, v katerem je UE Mozirje zahtevo predlagatelja z dne 28. 5. 1999 identificirala kot predlog za obnovo postopka. Na osnovi tega je s predlagateljem dne 12. 5. 2008 opravil razgovor v zvezi z obnovo, dne 13. 8. 2008 pa ga je pozval na dopolnitev zahteve. 18. 9. 2008 je predlagatelj zahtevo dopolnil in v njej navedel, da vztraja pri obnovi postopka v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe, in da umika predlog v delu, ki se nanaša na parcelacijo. Ugotovil je, da je predlog dovoljen, podan s strani upravičene osebe, pravočasen, in da so okoliščine verjetno izkazane, ker predlagatelju ni bila dana možnost sodelovanja v tem postopku. Navaja 9. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primere iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. 45. člen ZUP določa, da se ima pravico postopka udeleževati oseba, ki za to izkaže pravni interes. Predlagatelj ima status denacionalizacijskega upravičenca na parceli, ki je predmet tega postopka in s tem je pravni interes izkazan. Trenutna zemljiškoknjižna lastnika parcele 1189/1 k.o. ... sta predlagatelj in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, zemljiškoknjižna lastnika parcele 1189/45 k.o. ... sta B.B. in C.C., ki morajo biti v obnovitvenem postopek vključeni.

Navedeno odločitev je potrdila tožena stranka s pritožbeno odločbo, v kateri poleg dejanskih in pravnih razlogov, ki so že vsebovani v prvostopni odločbi, navaja še, da je bila zahteva za obnovo postopka vložena 25. 5. 1999 v času veljavnosti ZUP/86 (Uradni list SFRJ, številka 47/86), zato se odločba presoja po določbah tega zakona. Po prvem odstavku 249. člena ZUP/86, je predlog za obnovo postopka dovoljen zoper dokončno odločbo, kar je v tem primeru izkazano. Po pozivu upravnega organa je predlog z dne 25. 5. 1999 dopolnjen dne 18. 9. 2008. Ta predlog pa je dovoljen in popoln, ker vsebuje navedbe glede obnovitvenega razloga in tudi okoliščine, na katere se opira predlog, ki so preverljive iz listin zadeve. V nadaljevanju še podrobneje navaja subjektivni rok, ki je določen za vložitev predloga po določbi 5. točke prvega odstavka 252. člena ZUP/86, kar je v tem primeru izpolnjeno, in še v nadaljevanju zavrača vse ostale pritožbene razloge (pri)tožnika proti prvostopni odločbi.

Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija več prvostopnih upravnih odločb, v zvezi z odločbami tožene stranke, med njimi tudi zgoraj navedeni upravni odločbi, ki sta predmet tega postopka. Uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe pravil upravnega postopka, napačno uporabo materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, prvostopenjski sklep upravnega organa v zvezi z odločbo tožene stranke odpravi in odloči, da se predlog za obnovo postopka, ki ga je dne 28. 5. 1999 podala A. zavrže, ali da se predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavrne, ter še podredno, da se tožbi ugodi, in se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu upravnemu organu. Predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. V tožbenih navedbah, ki se nanašajo na vse odločbe prvostopnega upravnega organa, tožeča stranka navaja celoten potek postopkov, od vložitve dopisa A., številka E-178/99-JC pri UE Mozirje, poslan v vednost geodetskemu organu, da je 19. 3. 2008 A. po pooblaščeni odvetniški pisarni naslovila geodetskemu organu poziv, podrejeno pritožbo zaradi molka organa, in da je bil dne 12. 5. 2008 pri prvostopnemu upravnemu organu izveden razgovor s predlagateljem o obnovi vseh postopkov.

Stališče upravnega organa ni pravilno, ker po določbah 256. člena ZUP/86 organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi preizkusi, ali je predlog za obnovo pravočasen, ali ga je vložila upravičena oseba, ali je iz predloga razvidna okoliščina, ki je podlaga za obnovo, in če je ta verjetno izkazana. Če te predpostavke niso izpolnjene, se predlog za obnovo ne vrača v vsebinsko dopolnitev predlagatelju (A.), temveč se s sklepom zavrže. 68. člena ZUP/86 namreč določa, da se vloge vračajo v dopolnitev le, če gre za formalno pomanjkljivost, ali če gre za nerazumljivost ali nepopolnost. B. (sedaj A.) v dopisu z dne 28. 5. 1999, ni niti z eno besedo direktno zahteval obnove postopka parcelacije in spremembe rabe zemljišč, nikjer tudi ni navedel, v katerih postopkih zahteva obnovo. Navedel ni kaj zahteva in v zvezi s katerimi upravnimi postopki (skliceval se je na postopek denacionalizacije, ki se je vodil pri UE Mozirje, ne pa na upravne postopke pri GURS), predlog ni bil popoln, prav tako ni imel izkazanega nobenega elementa, ki bi bil lahko podlaga obnove po določbi 249. člena ZUP/86. 256. člen ZUP/86 določa, da upravni organ predlog za obnovo zavrže, če iz predloga ni razvidna pravočasnost, aktivna legitimacija in vsebinska utemeljenost. Gre za določbo, ki je specialna in je ni mogoče obravnavati v povezavi z dopolnjevanjem nepopolnih vlog, kot je to navedeno zgoraj. Te se dopolnjuje, če so formalno pomanjkljive, ne pa, če imajo vsebinske nepravilnosti kot v tem primeru (legitimacija, obnovitveni razlog, pravočasnost). Po Zakonu o zemljiškem katastru je aktivno legitimiran za začetek postopka lastnik nepremičnine ali imetnik pravice uporabe, to pa ni bila sedanja A.. Njena aktivna legitimacija za upravni postopek se ne predpostavlja in se ni niti v času izdaje odločb o spremembi katastrskih podatkov, temveč jo je treba izkazati. Navedba glede pravočasnosti predloga ni pravilna, saj je tožena stranka navedla, da A. upravna odločba o spremembi katastrskih podatkov ni bila nikoli vročena. Obnova po 9. točki 249. člena ZUP/86 je dovoljena samo, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem (sodba Vrhovnega sodišča RS, številka I Up 657/2001 z dne 16. 10. 2002). Pomembno je, da predlagatelj takoj ko izve, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, izkoristi pravne možnosti in zahteva vročitev odločbe in vloži pritožbo. Obnova postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86 je vezana na subjektivni element, kdaj je stranka izvedela za vodenje upravnega postopka, v katerem ni sodelovala, pa bi po njenem mnenju morala. Obnova ni dopustna vedno, ko stranki odločba ni vročena, pač pa v enomesečnem roku od trenutka, ko je stranka izvedela za končani upravni postopek. V nadaljevanju navaja, da je skušala ugotoviti iz fotokopij vročilnic, kdaj so bile odločbe vročene predlagatelju obnove, dobili so odgovor, da GURS ne spravlja zapisnikov ali uradnih zaznamkov o vpogledu in fotokopiranju spisa, pretežni del spisa pa GURS tudi ne hrani, ker je potekel 5-letni rok za arhiviranje. Opozarja na dejstvo, da so bile očitno odločbe vročene A., saj se slednja v tem spornem dopisu sklicuje na obrazložitev iz le-teh. A. je najkasneje ob sprejemu identifikacijskih potrdil izvedela za tista nova dejstva, ki bi bila lahko obnovitveni razlog po 249. členu ZUP/86. V nadaljevanju navaja, kako je potekala poizvedba pri UE Mozirje glede denacionalizacije oziroma posredovanja identifikacijskih potrdil, in da je iz tega jasno razvidno, da je A. že najkasneje 5. 3. 1999 izvedela za obnovitvene razloge in nova dejstva ter dokaze, in bi morala v roku enega meseca od tega dne vložiti predlog za obnovo postopka. Čeprav A. uveljavlja razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86, pri katerem rok za vložitev predloga teče od vročitve odločbe, je treba to določbo razumeti v smislu sodbe Vrhovnega sodišča U 787/93, po kateri je treba rok za primer obnove po 9. točki 249. člena ZUP/86, šteti od trenutka ugotovitve predlagatelja, da pred upravnim organom teče upravni postopek, v katerem ne sodeluje. Rok za vložitev predloga se je iztekel 5. 4. 1999, dopis E-178/99-JV z dne 28. 5. 1999, je bil tako prepozen in obnova iz tega razloga ne bi smela biti dovoljena. Predlagatelj je navedel obnovitvene razloge in izkazal okoliščine, na katere opira predlog šele s pozivom, podrejeno pritožbo, zaradi molka organa z dne 19. 3. 2008, skoraj 9 let potem, ko naj bi bil podan predlog za obnovo. Poudarja, da je A. prava (ne)uka stranka, ker se ukvarja z vračanjem gozdov cerkvi v denacionalizacijskih postopkih, in bi morala vložiti pravno pravilen predlog za obnovo postopka. Ker niti UE Mozirje, niti GURS, GP Mozirje na sporni dopis z dne 28. 5. 1999 nista odgovorila oziroma izdala ustrezne odločbe, bi morala predlagateljica vložiti pritožbo zaradi molka organa in kasneje tožbo v upravnem sporu, pa tega ni storila. Vse do 19. 3. 2008 tako ni opravila niti enega samega procesnega dejanja v tej zadevi in s tem se izkazuje, da te namere niti ni imela v dopisu z dne 28. 5. 1999. Prvostopni organ pravočasnosti sploh ni ugotavljal, tožena stranka pa je podala napačno razlago glede teka roka. Predlagatelj pravnega interesa za sodelovanje v postopku ni neposredno zatrjeval, ampak je njegov interes samoiniaciativno ugotavljal kar upravni organ. Pravni interes ni dejanski interes, zato ga je treba izkazati, dokazno breme je na strani predlagatelja. Upravna organa nista ugotavljala ali bi sodelovanje predlagatelja v teh postopkih (tudi v obravnavanem postopku), pripeljalo do drugačnih odločitev v navedenem postopku. Upravnih odločb ni mogoče preizkusiti, ker iz njih ni razvidna utemeljenost obnove oziroma razlogi, ki bi izkazovali, zakaj bi sodelovanje predlagatelja A. pripeljalo do drugačne odločitve v upravni stvari. Prvostopenjski organ je odločil, da se A. dodeli status stranskega udeleženca. Gre za udeleženca postopka, ki ga opredeljuje ZUP, medtem kot ZUP/86 stranskih udeležencev ni poznal. Opozarja še na nepravilnost odločitve tožene stranke, da tožeča stranka glede na to, da jo zastopa odvetnik, ki je hkrati stečajni upravitelj, ni upravičena do povrnitve stroškov po odvetniški tarifi. S sklepom o začetku stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Celju, številka St 23/2008 z dne 25. 4. 2008, je bil za stečajnega upravitelja tožnika imenovan navedeni odvetnik. Če pa je stečajni upravitelj hkrati odvetnik, lahko stečajnega dolžnika zastopa po pooblastilu ali pa ga zastopa kot zakoniti zastopnik. Pri pooblastilu ima pravico do povrnitve stroškov kot mu gredo kot pooblaščencu – odvetniku, če pa ga zastopa kot zakoniti zastopnik, ima po specialnih določbah v stečajnih postopkih pravico do nagrade po odvetniški tarifi. Tako določa ZFPPIPP v določbi 103/5 člena. Tožnik je tako upravičen do povrnitve stroškov kot to določa Zakon o odvetniški tarifi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) A. v odgovoru na tožbo z dne 22. 6. 2009 navaja, da je tožba tožeče stranke nerazumljiva in nepopolna, tudi neutemeljena, zato predlaga, da se tožba iz razloga po 31. oziroma 36. členu ZUS-1 s sklepom zavrže oziroma zavrne in potrdi izpodbijani sklep o obnovi postopka, in da se tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Iz nje ni razvidno zoper kateri upravni akt je vložena, glede na to, da se v tožbi navaja, da zahteva odpravo kar 12 sklepov GURS, OGU Velenje, v zvezi z odločbami MOP. Morala bi vložiti samostojne tožbe zoper vsak posamezni sklep, ne pa da je vložila kumulativno tožbo, ki je ZUS-1 ne pozna. Nepravilno je ravnalo sodišče, ko je tožbo tožeče stranke, ki ni bila vložena v zadostnih izvodih fotokopiralo in vročilo stranki z interesom v več samostojnih postopkih, ki jih v nadaljevanju našteva. V vseh postopkih parcelacije, ki so bile narejene v največji tajnosti, je bila stranka z interesom v celoti izločena, s tem so ji kršene osnovne pravice, ki so določene z ustavo. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, izpodbijani sklepi zanjo ne morejo imeti nobenih posledic, ker samo obnavljajo upravni postopek in stranki z interesom dajejo možnost sodelovanja v postopkih parcelacije in določitve vrste rabe. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, stranka mora v predlogu zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog (254. člen ZUP/86). S tem je dokazni standard nižji kot v primeru meritornega odločanja o vsebinskih zadevah. Temu pogoju pa je zadoščeno. Ker je vložila zahtevek za denacionalizacijo, je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, številka U-E-121/97-18 z dne 23. 5. 1997, že z vložitvijo te vloge kot upravičenec pridobila na premoženju, ki je predmet tega postopka upravičenja, ki so varovana tako po 33. členu Ustave kot tudi po 1. členu Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sklicuje se na vloženi predlog z dne 25. 5. 1999, ki je bil po njenem mnenju popoln in sposoben za obravnavanje. Če bi bil predlog pomanjkljiv, bi ga moral prvostopenjski organ obravnavati kot nepopolno vlogo in ga stranki z interesom vrniti v popravo. Stranka z interesom predloga za obnovo postopka iz leta 1999 ni naslovila kot takšnega, vendar pa je v njem vsebinsko popolno zadostila formalnim in vsebinskih zahtevam za dopustitev obnove postopka. Morebitno pomanjkljivost pa je odpravila s pozivom oziroma podrejeno pritožbo zaradi molka organa z dne 19. 3. 2008. V vlogah je predložila preglednico z natančno navedenim spiskom parcel, ki so se parcelizirale, že iz teh podatkov je mogoče jasno ugotoviti, za katere postopke je zahtevala obnovo. Stranki z interesom nobena odločba o parcelaciji in spremembi vrste rabe nikoli ni bila vročena in zanjo subjektivni rok še ni začel teči, kaj šele, da bi se celo iztekel, kot sta pravilno ugotovila oba upravna organa. Ustavno sodišče RS je v odločbi, številka Up 329/01 z dne 16. 5. 2002 zapisalo: „odločba, ki stranki ni vročena ali ji ni vročena pravilno, zanjo sploh še ne obstaja. Nasproti stranki začne učinkovati šele s pravilno vročitvijo.“ Dokaz o vročitvi bi lahko bile edino nepravilno izpolnjene vročilnice, ki v spisu prvostopenjskega organa ne obstajajo. V nadaljevanju navaja sodbe Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, glede ugotavljanja subjektivnih in objektivnih rokov ter nasprotuje navajanju tožeče stranke v tožbi glede dolžnosti vložitve pritožbe zaradi molka organa po preteku enega meseca, sicer naj bi pravico do pravnega sredstva izgubila. Sklicuje se na to, da je v postopku denacionalizacije prvo pravilo, da se postopki parcelacije izvedejo v samem tem postopku, tako da je stranka z interesom prvenstveno menila, da je ta postopek izvedla UE Mozirje. V nadaljevanju še odgovarja na tožbene trditve, da naj bi prvostopenjski upravni organ odločal po ZUP in ne po ZUP/86, kar pa bistveno zadeve ne spremeni. Molk upravnega organa, ki je v tem primeru res trajal skoraj 9 let, pa govori zgolj v korist stranke z interesom in se ne more presojati v njeno škodo, ker morajo državni organi odločati v skladu z Ustavo RS in njenimi zakoni. Predlaga, da sodišče odloči tudi o njenih stroških postopka.

B.B. in C.C., kot stranki z interesom v tem sporu, v odgovoru na tožbo z dne 8. 1. 2010 navajata, da vstopata v predmetno zadevo na strani tožeče stranke kot stranska intervenienta in se v izogib ponavljanju pridružujeta navedbam tožeče stranke. Predlagata, da se po pooblaščencu vabita na glavno obravnavo, kolikor bo ta razpisana, in da se jima vročajo vsa pisanja v predmetni zadevi. Zahtevata, da se jima priznajo stroški postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do dne plačila, vse pod izvršbo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2010 tožbo dopolnjuje z navedbami, da bi morala tožena stranka upoštevati rok 30 dni po drugem odstavku 38. člena ZUS-1 in poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Sklicuje se na 278. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Če tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP, ki jih v nadaljevanju našteva. Ker odgovor tožene stranke na tožbo ni obrazložen, so s tem izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Glede ugovora stranke z interesom, da je bilo nepravilno vloženih več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, zato je tožba nepopolna navaja, da se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 za to vprašanje primerno uporablja določba drugega odstavka 182. člena ZPP, ki določa, da če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za zahtevke predpisana ista vrsta postopka, kar je bilo v spornem primeru. V nadaljevanju še odgovarja na neutemeljene navedbe stranke z interesom, da nima izkazanega pravnega interesa ter na okoliščine, ki izkazujejo zamudo subjektivnega in objektivnega roka za vložitev predloga obnove postopka parcelacije in določitve rabe zemljišč. Navaja pogoje 254. člena ZUP/86, ki določa, da mora stranka o predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščino, da je predlog podan v zakonskem roku. Dopis stranke z interesom iz leta 1999 ne vsebuje okoliščin, na katere opira predlog za obnovo, tudi ne vsebuje navedb okoliščin, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Kot predlog je mogoče šteti zgolj vlogo stranke z interesom z dne 19. 3. 2008, ki pa je bila vložena slabih 9 let potem, ko je bil poslan dopis na UE Mozirje z dne 25. 5. 1999. Gre za zavajanje sodišča, ko se stranka z interesom sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, številka Up-329/07 z dne 16. 5. 2002, ko je to zapisalo, da „odločba, ki stranki ni vročena ali ji ni vročena pravilno, zanjo sploh še ne obstaja in začne nasprotni stranki učinkovati šele s pravilno vročitvijo“. Gre za odločbo, ki se nanaša na vročanje v pravdnem postopku, tukaj gre za upravni postopek in nima ta odločba za ta postopek nobenega pomena. Za vsebino odločb je stranka z interesom vedela že najpozneje 5. 3. 1999, ko je UE Mozirje posredovala identifikacijska potrdila za predmetne nepremičnine, na podlagi katerih so bili izvedeni postopki parcelacije in spremembe katastrske klasifikacije. Ker je stranka z interesom prepričana, da ji odločba GURS še ni bila vročena, potem je pritrditi njenemu stališču, da subjektivni rok zanjo še ni začel teči, zato obnove postopka še ne more predlagati. Stranka z interesom bi morala najprej zahtevati vročitev te odločbe, šele potem bi lahko predlagala obnovo postopka. V nadaljevanju še razlaga sodbe Vrhovnih sodiščih RS, na katere se sklicuje stranka z interesom in še poudarja, da ne držijo navedbe, da je za odločanje prvostopenjskega organa povsem nepomembno ali se pri odločitvi uporabijo določila ZUP ali ZUP/86. Za pravni položaj tožeče stranke bi bilo bolj ugodno, če bi v predmetni zadevi veljala določila ZUP, ker ta v 5. točki prvega odstavka 263. člena tek subjektivnega roka veže na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. Četrti odstavek 263. člena ZUP določa, da se po preteku 3 let od dokončnosti odločb, obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Subjektivni rok po ZUP je skrajšan iz 5 na 3 leta, jasneje pa je določeno, da začne omenjeni rok namesto z dnem vročitve, teči z dnem, ko postane odločba dokončna. Določbe ZUP so še bolj koristne predlagateljici obnove kot določbe ZUP/86, v želji po vzpostavitvi zakonitega stanja pa tožeča stranka še vztraja pri striktni in pravilni uporabi veljavnih predpisov.

V pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2010, stranka z interesom A., odgovarja na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2010. Prereka trditev tožeče stranke, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, ker uporaba tega instituta v postopku upravnega spora ni niti primerna (22. člen ZUS-1), niti ni smiselna. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj raba tega instituta ni pravilna in se sklicuje na pravno literaturo v zvezi s tem. V celoti vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo z dne 19. 6. 2009, da je tožba nerazumljiva in nepopolna, da gre v ravnanju tožeče stranke za divjo privatizacijo državne oziroma nekdanje družbene lastnine in to ne glede na dejstvo, za katerega je tožeča stranka v celoti vedela, torej da je stranka z interesom za ta zemljišča vložila zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja, in da postopek denacionalizacije še ni zaključen. Brez te parcelacije in spremembe vrste rabe iz gozdnega oziroma kmetijskega zemljišča, tožeči stranki ne bi niti formalno uspelo olastniniti omenjenega zemljišča, ker so gozdovi in kmetijska zemljišča že po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, številka 55/92), z dnem uveljavitve tega zakona postali last Republike Slovenije in so se prenesli v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V času vložitve zahtevka za parcelacijo, tožeča stranka ni bila niti lastnik spornega zemljišča, to je bila RS, niti njegov upravljalec, to je bil Sklad RS. Izločitev lastnika in stranke z interesom iz celotnega postopka parcelacije in spremembe vrste rabe, je imelo za rezultat celo zemljiškoknjižno navidezno spremembo lastništva na tem zemljišču, kar ustreza definiciji omenjene divje privatizacije. Zato je že Ustavno sodišče v sklepu, številka U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, zavzelo jasno stališče, da je odločitev o legi in obsegu zemljišča, ki se vrača, izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa, ne pa v postopkih, v katerih denacionalizacijski upravičenec ne more sodelovati. Ponovno navaja okoliščine, ki utemeljujejo pravočasnost vložitve predloga za obnovo. Zatrjevana identifikacijska potrdila, ki jih tožeča stranka sploh ne navede, že po definiciji ne morejo predstavljati seznanitve stranke z vsebino odločbe upravnega organa, oziroma s pogoji za seznanitev s to odločbo, ki jih zahteva Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 892/2004 z dne 13. 2. 2008. Sklicuje se na četrti odstavek 66. člena ZUP/86, ki določa celo primere, kako mora upravni organ ravnati z vlogo, za katero ni pristojen (brez odlašanja jo mora poslati pristojnemu organu), tako da bi bil predlog za obnovo postopka pravočasno vložen celo v primeru, da bi bil poslan zgolj UE Mozirje. Predloga A., da naj sodišče predlog zavrže kot preuranjen, ker zanje subjektivni rok še ni začel teči, stranka z interesom niti ne razume. Subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka predstavlja skrajno mejo, do katere lahko stranka to obnovo vloži, ne pa mejo, v katerem obnove postopka ne more vložiti.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankami postopka nesporno naslednje dejansko stanje:

B. (sedaj A.), ki je stranka z interesom v tem sporu, je z dopisom, številka E-178/99-JC z dne 25. 5. 1999, naslovilo na RS Upravno enoto Mozirje (dalje UE Mozirje) vlogo z naslednjim nazivom zadeve: določitev in odmera funkcionalnih zemljišč k objektom na zemljiščih v postopku denacionalizacije upravičenca B.. V vlogi vsebinsko navaja, da ima na UE Mozirje vložen zahtevek za vrnitev podržavljenih zemljišč pod številko 32100-19/92-95, in je v tem letu kot denacionalizacijski upravičenec naročil izdelavo identifikacijskih potrdil za vse podržavljene parcele, iz katerih je ugotovljeno, da je bilo odmerjenih že kar nekaj funkcionalnih zemljišč k objektom, ki so bili zgrajeni na podržavljenih parcelah. Pri odmerah je velikost funkcionalnih zemljišč prevelika. Po poizvedovanju je ugotovljeno, da je v letu 1996, GG E. kot imetnik pravice teh zemljišč, zahteval za te objekte odmero funkcionalnih zemljišč. Navaja še, da je bila parcelacija izvedena v skladu s pogoji, ki so jih določile stranke, kar izhaja iz obrazložitve odločb o odmerjenih funkcionalnih zemljiščih k objektom. Kot stranka v postopek niso bili vabljeni, in ker je velikost funkcionalnih zemljišč v nasprotju z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Mozirje, zahtevajo, da se ponovno določi velikost in oblika funkcionalnih zemljišč in na osnovi tega naredi nova odmera. Upravni organ še pozivajo, da jih najkasneje v roku 15 dni obvesti, kolikor bodo ponovno začeli s postopkom za odmero in jih na odmero pravočasno vabijo. Kot je razvidno iz vloge, je bila ta poslana v vednost Geodetski upravi Mozirje.

Z vlogo z dne 21. 3. 2008 naslovljeno na UE Mozirje kot poziv, podrejeno pritožba zaradi molka organa (napisana po pooblaščenem odvetniku), A. pojasnjuje, da je bila zgoraj navedena vloga poslana kot vloga prava neuke stranke. V nadaljevanju razlaga vse okoliščine in dejstva, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bila že prvotna vloga z dne 25. 5. 1999 vložena kot predlog za obnovo postopka. Dne 16. 4. 2008 je UE Mozirje uradno odstopila vlogo denacionalizacijskega upravičenca (A.), GURS, OGU Velenje, Geodetski pisarni Mozirje, ki je dne 12. 5. 2008 naredila razgovor v zvezi z obnovo postopka(ov), kar izhaja iz njenega zapisnika, številka 02112-315/2008-1-4 z dne 12. 5. 2008. Iz te vloge je razvidno, da se bo po pregledu listin A. odločila, ali bodo spremenili predlog za obnovo postopkov, ga dopolnili ali delno umaknili. Po ponovnem pozivu prvostopnega upravnega organa za dopolnitev predloga oziroma vloge z dne 13. 8. 2008, je A. v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2008 izrecno zapisala, da kot predlagatelj v zvezi z zahtevo za obnovo postopka(ov) sporoča pod točko 1, da vztraja pri obnovi postopka(ov) v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe in pod točko 2, da umika predlog za obnovo postopka(ov) v delu, ki se nanaša na parcelacijo nepremičnin. Med naštetimi parcelami je tudi parcelna številka 1189/45 k.o. ... to je parcela, ki je nastala po izvršeni parcelaciji in je navedena v odločbi OGU Velenje, Izpostava Velenje, številka 5-45-53/68-96 z dne 20. 2. 1997, glede katere naj bi bil vložen predlog za obnovo postopka.

Med strankami postopka je po zgoraj nesporno ugotovljenem dejanskem stanju sporno to, ali se lahko obravnava takšna vloga (dopis) takratnega B. (sedaj A.), številka E-178/99-JC z dne 25. 5. 1999, naslovljena na UE Mozirje in istočasno samo v vednost poslana GU Mozirje, kot predlog za obnovo postopka, ali pa vloge ni mogoče, glede na njene vsebinske navedbe, obravnavati kot predlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva.

Prvostopni upravni organ GURS, OGU Velenje je sporno vlogo obravnaval kot pravočasno vloženi predlog za obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je začel veljati 1. 10. 1999, uporabljati pa dne 2. 4. 2000 (Uradni list RS, številka 80/1999, 70/2000, dalje ZUP), ter dopustnost obnove utemeljeval z določbo 9. točke 260. člena (stranki oziroma stranskemu udeležencu ni bila dana možnost udeležbe). Tožena stranka je v pritožbeni odločbi, s katero je sicer vsebinsko potrdila prvostopno odločitev, uporabila določbo 9. točke 249. člena ZUP/86 (osebi, ki bi morala biti udeležena v upravnem postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe), glede na določbo 324. člena ZUP, ki med drugim določa, da se zadeve, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva, ali pravno sredstvo (sem spada tudi obnova) končajo po določbah ZUP/86.

Ne glede na različno uporabo postopkovnih zakonov obeh upravnih organov (ZUP/86 in ZUP), in da sporna vloga z dne 25. 5. 1999 niti ni naslovljena kot predlog za obnovo postopka, tudi sicer po presoji sodišča, takšna vloga ne vsebuje bistvenih pogojev za njeno opredelitev kot predloga za obnovo postopka. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba), obnovi deloma ali v celoti, ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni stvari. Obnova postopka je torej dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Prvi odstavek 249. člena ZUP/86, ki se v tem primeru uporablja kot veljavni procesni zakon, navaja odločbo, s katero je postopek v neki upravni stvari končan (dokončna odločba je del zakonskega dejanskega stanja). Kot izhaja iz sporne vloge A., le-ta ne vsebuje odločbe (izdajatelja, številko in datum), na katero naj bi se obnova nanašala. Iz vsebine te vloge je mogoče razbrati samo pavšalne navedbe, da je iz obrazložitev odločb o odmerjenih funkcionalnih zemljiščih k objektom razvidno, da je bila parcelacija izvedena, kar pomeni, da vsebinsko ni določeno, na katero odločbo se vloga oziroma predlog nanaša, prav tako je zgolj iz vsebine mogoče sklepati, da gre za odločbo geodetskega organa v zvezi z opravljeno parcelacijo, glede na to, da je bila vloga poslana tudi v vednost GU Mozirje. Prav tako iz nadaljnje vloge A. z nazivom: poziv, podrejeno pritožba zaradi molka organa z dne 19. 3. 2008, ni razvidno, glede katerih upravnih odločb naj bi se predlagala obnova postopka. Šele v vlogi z dne 16. 9. 2008, po posredovanju GU Mozirju skeniranih elaboratov in drugih listin, ki so bile podlaga za parcelacijo in spremembo vrste rabe pri postopkih, se navajajo parcelne številke, glede katerih A. vztraja pri obnovi postopka določitve vrste rabe zemljišča, delno pa umika predlog za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na parcelacijo nepremičnin. To pomeni, da je prvostopni upravni organ sam pravno formalno presodil, na katero odločbo naj bi se v posameznih zadevah (teh zadev je večje število), prvotna vloga z dne 28. 5. 1999, kasneje preimenovana v predlog za obnovo postopka, nanašala.

Nadalje sodišče ugotavlja, da A. kot stranka z interesom v tem postopku, ki naj bi sicer imela vložen denacionalizacijski zahtevek za to zemljišče (denacionalizacijska upravičenka) ni stranka, kateri bi morala biti dana možnost udeležbe kot stranki v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe (glede parcelacije je predlog za obnovo umaknjen s pripravljalno vlogo z dne 16. 9. 2008). Takšna presoja izhaja iz materialnega predpisa, to je v času izdaje odločbe geodetskega organa z dne 20. 2. 1997, ki se obnavlja, veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, številka 16/74, 42/86, ZZKat, veljavnega vse do 24. 5. 2011). Ta v postopkih ugotavljanja in evidentiranja vrste rabe, katastrskih kultur in katastrskega razreda zemljišč v prvem odstavku 26. člena določa, da se spremembe glede vrste rabe zemljišč (kar je tudi sporno med strankami), izvedejo v zemljiško-katastrskem operatu na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali po uradni dolžnosti. Po navedeni zakonski določbi ima v tem geodetskem postopku položaj stranke tako le lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na zahtevo katerega se je uvedel postopek. Na drugačno ugotovitev ne more vplivati tudi dejstvo, da so bili vloženi denacionalizacijski zahtevki, in da je verjetno (tega iz listin v spisu sicer ni razvidno, izhaja pa iz obrazložitve prvostopne odločbe), v tem času še tekel denacionalizacijski postopek v zvezi s tem zemljiščem. Po določbi 49. člena ZUP/86, je namreč stranka med drugim tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. A. v tem postopku določitve rabe zemljišča, četudi bi bila vloga obravnavana kot predlog za obnovo postopka, pa glede na navedeno zakonsko določbo ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Tudi sicer po sedanji upravnosodni praksi celo mejaš (A. ne izkazuje niti okoliščine, da bi bila mejaš, pač pa je po njenih trditvah denacionalizacijski upravičenec), ne more sodelovati kot stranski udeleženec (ZUP/86 še ni imel tega instituta) v postopku parcelacije, torej A. še tem manj izkazuje pravni interes za to, da bi bila lahko udeležena kot stranka (ZUP/86), ki ima pravico udeleževati se postopka, v določitve rabe zemljišč, in da bi bila tako upravičeni predlagatelj obnove postopka. Glede na navedeno, bi moral prvostopni upravni organ vlogo A., kolikor bi ta še vztrajala, da se njena vloga z dne 28. 5. 1999 obravnava kot predlog za obnovo postopka že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, kot nedovoljeno zavreči in se mu v nadaljevanju ne bi bilo treba spuščati v nadaljnjo presojo izpolnitve ostalih obnovitvenih pogojev, to je pravočasnosti predloga (vloge) po določbi 252. člena ZUP/86 in verjetnosti izkaza okoliščine, na katere se predlog opira (254. člen ZUP/86).

Sodišče je namreč presodilo, da se vloga z dne 28. 5. 1999, ne more šteti, kljub kasnejšim dopolnitvam, iz zgoraj navedenih razlogov kot predlog za obnovo postopka. Vloga je bila geodetskemu upravnemu organu (GU Mozirje) poslana zgolj v vednost, kar je izrecno navedeno v njenem končnem besedilu, in ker je prvostopni geodetski upravni organ, ki je odločbo izdal, pristojen za odločanje o obnovi postopka (drugi odstavek 255. člena ZUP/86), se ta vloga (dopis), ker je bila poslana samo v vednost, ne more šteti kot predlog za obnovo postopka parcelacije oziroma določitve vrste rabe zemljišča na parcelni številki 1189/1 k.o. ... Ni pa bila dolžnost UE Mozirje, na katero je bila vloga z dne 25. 5. 1999 naslovljena, da bi o njej upravni organ odločal izven njene morebitne obravnave v zvezi z denacionalizacijskim postopkom (poslal na geodetski organ kot predlog za obnovo postopka, ker vloga nima takšne vsebine), niti ni bil dolžan v skladu z določbo prvega odstavka 68. člena ZUP/86, takratni B. (sedaj A.) pozvati k dopolnitvi vloge v smislu predloga za obnovo postopka.

Glede na navedeno, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep zaradi nepravilno uporabljenih določb ZUP/86, nezakonit in je sodišče zato sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Upoštevajoč stališče sodišča, da se v obravnavanem primeru vloga tožeče stranke z dne 28. 5. 1999 sploh ne bi smela obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ni razlogov, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K točki 2 izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.

K točki 3 izreka:

Sodišče je zahtevo strank z interesom A., B.B. in C.C. za povrnitev stroškov postopka, ob primerni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 149/2009 enako tudi IV U 141/2009, IV 143/2009, IV U 146/2009
• sodba IV U 224/2010
• sodba II U 186/2010