sodba I U 1027/2010

Jedro

Postopek za izvolitev oziroma imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v 2. oddelku II. poglavja ZSS. Čeprav iz besedila določbe 21.a člena ZSS dobesedno to ne sledi, jo sodišče razume tako, da se predpisana vročitev nanaša tudi na predlog za imenovanje in ne le na predlog za izvolitev iz 19. člena ZSS, saj za različno obravnavanje obeh predlogov ni videti nobenih (vsebinskih) razlogov. Rok za vročitev predloga kandidatom, ki jih Sodni svet ni izbral, v ZSS ni predpisan. Vročitev predloga že po tem, ko je o predlogu odločil Državni zbor, pa se pokaže kot akt, ki je tožniku vzel možnost, da bi predlogu učinkovito ugovarjal, in s tem kot akt, ki sicer ne nasprotuje izrecni zakonski določbi, je pa v nasprotju z namenom predpisane vročitve predloga iz 21.a člena ZSS. Kot tak je izpodbijani akt nezakonit, z njim pa se hkrati posega tudi v ustavni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Smisel navedenih ustavnih zagotovil namreč ni le v tem, da se posamezniku daje pravica do vložitve pravnega sredstva (pred sodiščem), temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice in pravne interese.

Izrek

Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je bilo z nezakonitim aktom (predlogom) Sodnega sveta št. 1/08-20 z dne 29. 5. 2008 poseženo v tožnikovi pravici iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Obrazložitev

Sodni svet je z izpodbijanim aktom predlagal Državnemu zboru RS v imenovanje v sodniško funkcijo A.A. na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta sledi, da se je na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču prijavila kandidatka A.A., ki jo je Sodni svet po obravnavi kandidature, na podlagi razpisne dokumentacije in dokončnega mnenja predsednika Vrhovnega sodišča ter mnenja o ustreznosti kandidatke na seji dne 29. 5. 2008 izbral in jo kot kandidatko, ki izpolnjuje vse pogoje in kriterije iz Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 -UPB4, v nadaljevanju: ZSS), predlagal v imenovanje na razpisano sodniško mesto.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil kandidat za razpisano mesto Vrhovnega sodnika in da ga Sodni svet ni izbral. Po določbi 21.a člena ZSS mora Sodni svet, ko gre za izbiro sodnika za Vrhovno sodišče, predlog za izvolitev iz 19. člena istega zakona vročiti vsem kandidatom. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh. Iz tega sledi, da ima neizbrani kandidat zoper predlog Sodnega sveta za imenovanje pravico do učinkovitega sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva v upravnem sporu. Sodni svet je v ti dve pravici (iz 23. in iz 25. člena Ustave) posegel, ker tožniku predloga Sodnega sveta ni vročil, preden je Državni zbor glasoval o imenovanju predlagane sodnice. Potem ko je predlagani kandidat izvoljen s strani Državnega zbora, namreč neizbrani kandidat v upravnem sporu ne more več izboljšati svojega pravnega položaja s tožbo in po ustaljeni sodni praksi v takih zadevah sodišče tožbo zavrže. Predlog za imenovanje izbrane sodnice je bil izdelan isti dan, kot je bila opravljena izbira. Iz tega tožnik sklepa, da ni bilo nobene ovire, da mu Sodni svet predlog za imenovanje začne vročati takoj po 29. 5. 2008. Prejel pa ga je šele en mesec kasneje, to je dne 30. 6. 2008, potem ko je bilo dne 27. 6. 2008 že opravljeno glasovanje v Državnem zboru. Zato ima tožnik tesnoben občutek, da je bil obravnavan na poseben način, kar naj tožena stranka pojasni, saj predstavlja preprečitev oziroma prikrajšanje pri uporabi katere od človekovih pravic po določbah KZ kaznivo dejanje. S takšno vročitvijo je Sodni svet po prepričanju tožnika posegel v že omenjeni ustavni pravici, tožnik pa svojega položaja, kljub pravici iz 21. člena ZSS, ne more več izboljšati. Poseg v omenjeni dve ustavni pravici ni predpisan in kot tak ni dopusten, zato gre za njuno kršitev. Zaradi izboljšanja nadaljnje prakse Sodnega sveta tožnik še ugotavlja, da poseg ni primeren, da cilj ni legitimen in da poseg ni nujen ter da ni podano sorazmerje med posegom v individualno pravico neizbranega kandidata in med pravicami drugih in javnim interesom. Sodišče naj pri odločanju upošteva, da po stališču Ustavnega sodišča in ESČP tožniku ni treba dokazovati dejanskega škodljivega posega v pravico ter da že ugotovitev sodišča o kršitvi pravic pomeni zadostno moralno zadoščenje stranki. Tožnik izkazuje osebno prizadetost z ozirom na to, da si pri svojem profesionalnem delu od leta 1999 dalje zelo prizadeva za dvigovanje ravni varstva človekovih pravic, pri tem pa je doma žrtev kršitve najbolj osnovne človekove pravice – dostopa do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavni pravici tožnika do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, s tem ko mu ni vročila predloga Državnemu zboru za imenovanje v skladu z 21.a členom Zakona o sodniški službi. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov v višini sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in nasprotuje tožbenemu zahtevku.

To sodišče je v zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. U 1617/2008-7 z dne 2. 3. 2010 tožbo zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa zavrglo. Vrhovno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (prvi odstavek 4. člena in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. V razlogih sklepa Vrhovno sodišče navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ne ugovarja imenovanju predlagane kandidatke v imenovanje Državnemu zboru, v nasprotju s tožbenimi navedbami oziroma da iz njegovih tožbenih navedb ni mogoče sklepati, da tožnik izpodbijani odločitvi tožene stranke ne bi nasprotoval ter da je zato stališče sodišča prve stopnje o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za upravni spor napačno. Sodišče je zato v ponovnem postopku sledilo stališču Vrhovnega sodišča ter na tej podlagi (da je pravni interes tožnika za tožbo podan) ponovno odločilo o tožbi.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov, ki jih je predložil Sodni svet, niso razvidni podatki o vročanju oziroma o prejemu predloga za izvolitev s strani tožnika, niti ni v spisih zapisnika sklepov, predloga Državnemu zboru in kopije dopisa, s katerim se tožniku pošilja prepis sklepa in predlog za imenovanje na sodniško mesto. Vse navedeno prilaga tožnik tožbi. Izključno tožnik je tudi tisti, ki navaja točen datum vročitve sporne pošiljke. Ker tožena stranka teh tožbenih navedb konkretno ne prereka, jih sodišče upošteva kot resnične in s tem kot del dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev.

Iz zbranih podatkov torej sledi, da je bil za prosto sodniško mesto Vrhovnega sodnika objavljen razpis, da sta se na razpis prijavila dva kandidata, da je bila na to mesto izbrana in predlagana v imenovanje kandidatka A.A. in da je bila omenjena kandidatka nato s strani Državnega zbora tudi imenovana na razpisano sodniško mesto. Tožnik kot drugi prijavljeni kandidat na razpisano mesto ni bil izbran in ni bil predlagan v imenovanje, o čemer je bil obveščen z dopisom, obenem pa mu je bil posredovan tudi prepis sklepa iz zapisnika seje Sodnega sveta in predlog o imenovanju druge kandidatke (A.A.) na sodniško mesto. O izbiri s strani Sodnega sveta je bil, kot se utemeljeno opozarja v tožbi, tožnik obveščen šele po tem, ko je bilo opravljeno glasovanje o predlogu v Državnem zboru, s čimer naj bi bilo po navedbah v tožbi na nezakonit način poseženo v njegovi ustavni pravici do učinkovitega sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. oziroma 25. člena Ustave.

Postopek za izvolitev oziroma imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v 2. oddelku II. poglavja ZSS. Po določbah 21.a člena ZSS, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, Sodni svet (v postopku za imenovanje oziroma izvolitev sodnika) vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oziroma prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh. Čeprav iz besedila citirane določbe dobesedno to ne sledi, jo sodišče razume tako, da se predpisana vročitev nanaša tudi na predlog za imenovanje in ne le na predlog za izvolitev iz 19. člena ZSS, saj za različno obravnavanje obeh predlogov ni videti nobenih (vsebinskih) razlogov. V obeh primerih gre namreč za izbiro med več kandidati, ki jo opravi Sodni svet, in v obeh primerih sprejme končno odločitev Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Glede narave akta – predloga Sodnega sveta pa je sodišče sledilo ustaljeni sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča, po kateri gre pri izbiri kandidata in pri predlogu Državnemu zboru za posamični akt, o katerem se odloča v upravnem sporu na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1).

Rok za vročitev predloga kandidatom, ki jih Sodni svet ni izbral, v ZSS ni predpisan. Predpisano je samo, da se jim predlog vroči. Pač pa je v 21.a členu določen rok za sodišče, ki mora v tridesetih dneh odločiti o tožbi. Ta rok sicer po presoji sodišča nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik v tožbi. Pri upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost predloga Sodnega sveta, gre namreč za naknadno sodno varstvo, ko vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta, oziroma jo zadrži samo, če je tako posebej predpisano z zakonom. Zadržanja izvrševanja predloga Sodnega sveta, to je njegove obravnave v Državnem zboru, pa ZSS (niti drug zakon) ne določa. Zakonska ureditev torej neizbranemu kandidatu ne zagotavlja, da bo o tožbi odločeno še preden bo sprejeta odločitev v Državnem zboru. Daje pa mu zakonska ureditev to možnost – in sicer preko predpisanega roka za odločanje o tožbi (v ZSS), še zlasti pa preko instituta začasne odredbe (v ZUS-1), s katero lahko doseže zadržanje izvrševanja izpodbijanega akta (predloga) ter na ta način doseže, da se odloči o tožbi še pred odločitvijo Državnega zbora. S tem lahko neizbrani kandidat v polni meri, ne le formalno in tudi ne le preko zahtevane odškodnine, uveljavi pravico do pravnega sredstva in pravico do sodnega varstva s tem, da prepreči izbiro neustreznega kandidata, to je kandidata, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ali izbiro, pri kateri niso bila spoštovana predpisana pravila postopka, ter na ta način dobi možnost, da uveljavi svojo kandidaturo. Vročitev predloga že po tem, ko je o predlogu odločil Državni zbor, se tako pokaže kot akt, ki je tožniku vzel možnost, da bi predlogu učinkovito ugovarjal in s tem kot akt, ki sicer ne nasprotuje izrecni zakonski določbi, je pa v nasprotju z namenom predpisane vročitve predloga iz 21.a člena ZSS. Kot tak je izpodbijani akt nezakonit, z njim pa se hkrati posega tudi v ustavni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Smisel navedenih ustavnih zagotovil namreč po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča ni le v tem, da se posamezniku daje pravica do vložitve pravnega sredstva (pred sodiščem), temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice in pravne interese. Med temi pa je v primeru, kakršen je obravnavani, nedvomno pravni interes kandidata, da zasede razpisano sodniško mesto, oziroma njegova pravica, da se za prosto sodniško mesto poteguje pod enakimi pogoji kot ostali kandidati.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi določb 66. člena ZUS-1 odločilo tako, kot sledi iz izreka sodbe.

Tožnik povračila drugih stroškov, razen sodne takse, ne uveljavlja. Ker so podlaga za vračilo sodne takse že zakonske določbe (ZST), sodišče o zahtevanem povračilu stroškov postopka ni odločalo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 1198/2015
• UPRS sodba in sklep I U 1163/2015
• UPRS sklep III U 32/2014