sodba I U 940/2010

Jedro

Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je drugostopenjski organ pravilno uporabil določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovno zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. 130-610/2009 z dne 28. 12. 2009 je Upravna enota Sevnica kot prvostopenjski organ odločila, da se zahtevku tožnice ugodi in se ji priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke) za čas, preživet v begunstvu od 28. 10. 1943 do 15. 5. 1945, s tem pa tudi pravica do mesečne rente od 1. 12. 2009 dalje, pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 12. 2009 dalje, čas, preživet v begunstvu pa se tožnici upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Tožnica se z odločbo ni strinjala in je vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala, da ji pravice iz navedenega statusa pripadajo od 1. 7. 1999 dalje, ko je bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 13002-345/2009 z dne 4. 6. 2010 zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo in nato odločilo, da se prvostopenjska odločba odpravi in vloga tožnice zavrže. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-UPB s spremembami, v nadaljevanju ZZVN), ki v 1. členu določa, da gre status žrtve vojnega nasilja državljanu RS, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po določbi 2. člena pa je žrtev vojnega nasilja oseba, ki so jo nemške, italijanske in madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) ali bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po določbi 24. člena ZZVN se glede pridobitve, uživanja in izgube pravic, povrnitve neupravičeno pridobljenih prejemkov, nadzora in zbirk podatkov, dolžnosti državnih organ, zavodov, organizacij in delodajalcev glede posredovanja podatkov ter podzakonskih aktov, smiselno uporabljajo določbe zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVI), če s tem zakonom ni drugače določeno. Nato pojasni, da je, kot izhaja iz spisne dokumentacije, tožnica dne 11. 11. 2009 vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunke - pregnanke in temu ustreznih pravic. S prvostopenjsko odločbo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunke - pregnanke in pravice, ki iz tega statusa izhajajo, z dnem 1. 12. 2009. V upravnih spisih pa se nahaja tudi odločba istega prvostopenjskega organa z dne 25. 11. 1999, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih talcev, zavrnjena pa je bila njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunke - pregnanke in pripadajočih pravic. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna dne 12. 12. 1999, izvršljiva pa je postala z dnem 17. 12. 1999, ko je bila tudi revizijsko pregledana.

Drugostopenjski organ je skupaj s posameznimi spisnimi listinami vpogledal tudi v odločbo Upravne enote Domžale z dne 23. 11. 2000, iz katere izhaja, da je bratu tožnice, A.A., priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas pregnanstva s pripadajočimi pravicami. Enaka situacija pa izhaja tudi iz revizijsko pregledane odločbe Upravne enote Kranj, z dne 16. 2. 2001, s katero je bil sestri tožnice, B.B., priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za čas begunstva s pripadajočimi pravicami. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na 2. odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), po katerem pritožbeni organ preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon. Sklene, da prvostopenjski organ ni preizkusil zahteve skladno z določbo 1. odstavka 129. člena ZUP. V navedenem členu je določeno, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je prvostopenjski organ opustil preizkus vloge po določbi 1. odstavka 129. člena ZUP in je ni zavrgel, saj je bilo v zadevi z odločbo z dne 25. 11. 1999 že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se nista spremenila, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka v tej zadevi. S tem pa je bila pri obravnavi zadeve na prvi stopnji storjena bistvena kršitev postopka. Zaradi navedenega je drugostopenjski organ odločbo organa prve stopnje po 3. odstavku 246. člena ZUP odpravil in pritožbo zavrnil, zahtevek tožnice pa na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP zavrgel.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Opisuje potek postopka in navaja, da ji je bil z odločbo z dne 25. 11. 1999 po modifikaciji zahtevka priznan status žrtve vojnega nasilja - otrok pobitih talcev, ni pa ji bila priznana pravica do doživljenjske mesečne rente, do priznanja pokojninske dobe in pravica do zdravstvenega varstva. Opisani postopek je pri prvostopenjskem organu potekal v času pred spremembo ZZVN, torej po stari zakonodaji. Kljub temu pa ob identičnih dokazih in iz Arhiva RS pridobljeni dokumentaciji za tožnico in za njeno sestro C.C., ni bilo odločeno o vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunec (pregnanec), pač je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitih talcev. Po desetih letih pa je bilo ugotovljeno, da je bil bratu in sestri tožnice (A.A. na Upravni enoti Domžale in B.B. na Upravni enoti Kranj) priznan status žrtve vojnega nasilja - begunec (pregnanec). Meni, da je drugostopenjski organ s svojo odločbokršil določbe ZUP, ZŽVN in tudi 2. člen in 22. člen Ustave RS. V tem primeru ne gre za stvar, o kateri je bilo že enkrat pravnomočno odločeno, saj je v letu 1999 prvostopenjski organ tožnici priznal le status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitih talcev. Po tem, ko je bila zakonska ureditev, ki spreminja pogoje za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja že spremenjena, pa je tožnica v letu 2009 vložila vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec (pregnanec). Novo vlogo je tožnica vložila ko je izvedela, da sta njen brat in sestra ob enakem dejanskem in pravnem stanju pridobila status žrtve vojnega nasilja - begunec (pregnanec). Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo kršil Ustavo RS (2. člen - Slovenija je socialna in pravna država) in odločil v nasprotju z načelom "reformatio in peius", saj je, ne glede na revizijski postopek, odločil v pritožbenem postopku v škodo tožnice. V revizijskem postopku je bil kršen 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic), saj je ob enakem dejanskem in pravnem stanju odločeno različno. Meni, da ni šlo za odločanje o isti zadevi ("ne bis in idem"), saj je prvostopenjski organ vodil nov postopek na osnovi novih dejstev, novih dokazov (odločbi glede brata in sestre) in ob spremenjenih določilih materialne zakonodaje (sprememba ZZVN). Tožnica meni, da ji je s takim ravnanjem prizadeta velika moralna škoda, saj ne razume, kako so lahko v isti državi ob enakih dejanskih stanjih in določbah materialnih predpisov, ob istem revizijskem organu, sprejete za otroke iz ene družine različne odločitve. Sodišču najprej predlaga, da tožbi ugodi, odpravi odločbo in samo reši stvar v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah in razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena

V obravnavanem primeru med strankama dejansko stanje ni sporno. Sporna je odločitev drugostopenjskega organa, ki je na podlagi določbe 1. odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo z dne 11. 11. 2009 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunec (begunca - izgnanca) zavrgel, ker je ugotovil, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 11. 1999, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Za istovetnost upravne stvari gre v primeru, če obstoji istovetnost strank ter istovetnost dejanskega in pravnega stanja. Za odločanje o isti stvari gre, če je razlog za uvedbo novega postopka isti, kot je obstojal v prejšnjem postopku, oziroma povedano drugače, če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino. Pri tem pravnomočnost prejšnje odločbe preprečuje ponovno odločanje o isti stvari, saj o isti stvari ne moreta obstojati dve odločbi ("ne bis in idem"). Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bil z odločbo prvostopenjskega organa tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec - otroka ubitih talcev, zavrnjena pa je bila zahteva za priznanje statusa begunke. V 4. odstavku 2. člena ZZVN, ki je veljal v času izdaje navedene odločbe z dne 25. 11. 1999, je bilo določeno, da je po tem zakonu begunec tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

Navedena opredelitev žrtve vojnega nasilja - begunca je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43/99 z dne 4. 6. 1999 in je pričel veljati 20. junija 1999. To pa, glede na vse navedeno pomeni, da je bila v času izdaje odločbe z dne 25. 11. 1999 ta opredelitev že uveljavljena. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, se tožnica zoper odločbo z dne 25. 11. 1999 ni pritožila, odločba pa je bila tudi potrjena s strani revizijskega organa. Tožeča stranka pa je dne 11. 10. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja, kot v zahtevi iz leta 1999. Sodišče ob tem dodaja, da je bil sicer ZZVN od svoje objave v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja - begunca ter predstavljajo materialno pravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila v izpodbijani odločbi drugostopenjskega organa pravilno uporabljena določba 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca pravilno zavržena. Glede tožničinih navedb, da je upravni organ glede zahteve njene sestre in brata ob enakem dejanskem stanju odločil drugače, sodišče dodaja, da drugačno odločanje tožene stranke v drugih primerih kaže na napačno uporabo materialnega zakona. Glede kršitev Ustave RS, ki jih v tožbi navaja tožnica, sodišče pripominja, da v primeru, ko gre za upravni spor o zakonitosti upravnega akta, preizkus zakonitosti uporabe materialnega in procesnega zakona obsega tudi skladnost odločitve z določbami Ustave RS, vendar kršitev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, sodišče pri tem preizkusu ni našlo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče pa tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 198/2001
• Sodba I Up 304/2004
• Sodba I Up 408/2004