Ob dobrih rezultatih je nujno izboljšanje pogojev dela

Ocene mednarodnih in domačih institucij potrjujejo, da razumni rok sojenja v Sloveniji ter z njim povezani sodni zaostanki več niso sistemska težava, to pa kažejo tako statistika kot tudi izkušnje uporabnikov. Povprečni časi reševanja zadev pred sodišči se skrajšujejo, število prejetih in nerešenih zadev se znižuje, kazalniki učinkovitosti poslovanja pa so v mednarodni primerjavi stabilni. Po oceni Vrhovnega sodišča je sistem kljub zaostrenim kadrovskim pogojem sposoben obvladovanja in ustreznega uravnavanja svojega poslovanja, izvajanje sodne oblasti v letu 2017 pa je bilo učinkovito in uspešno.

S skrajševanjem trajanja postopkov v zadnjih letih se je zmanjšalo tudi število novih sodnih postopkov. Ti so bili v preteklosti pogosto začeti tudi s špekulativnim namenom zavlačevanja pri plačilih obveznosti, danes pa se zlasti poslovni subjekti na sodišče v vse večjem deležu obrnejo, ko je potrebna dejanska vsebinska razrešitev spora. Nižanje pripada je po oceni Florjančiča vsekakor tudi posledica konsistentne, enotne sodne prakse. Vrhovno sodišče bo v prihodnje zato še bolj krepilo svojo precedenčno vlogo, saj se kompleksnost novih zadev veča.

Slovenija ostaja povsem pri vrhu med državami Evropske unije glede števila novih zadev na prebivalca na civilnem in gospodarskem področju. To presega vpliv sodstva, hkrati pa je v nelogičnem nasprotju z relativno nizko stopnjo zaupanja splošne javnosti v njegovo delo. Po uspešni razrešitvi ključnih težav učinkovitosti se slovensko sodstvo zato vedno bolj poglobljeno posveča vprašanjem kakovosti kadrov, odločanja in pravičnosti obravnave udeležencev. Florjančič je zagotovil, da se je sodstvo sposobno transparentno soočiti s pomanjkljivostmi ali napakami v svojem poslovanju in da jih ne skriva, ampak odpravlja in tudi s temi izkušnjami izboljšuje svoje delo. Če je sodstvo na svojem področju v zadnjih letih premaknilo delovanje na višjo raven, pa bi bilo pričakovati, da se tudi drugi dve veji oblasti, vsaka v okviru svojih pristojnosti, ustrezno odzvali na njegove potrebe, saj bi šele to zagotovilo optimalne rezultate.

Florjančič je pozval vse državne institucije k varovanju neodvisnosti in nepristranskosti sodstva kot samostojne veje oblasti ter v tem okviru tudi njenega ugleda in zaupanja v javnosti, k čemur lahko prispevajo ne le z besedami, temveč predvsem dejanji. Pogosto in obsežno spreminjanje zakonodaje brez predhodne vključitve sodstva v razpravo, ko se zakoni neposredno tičejo poslovanja sodišč, predstavlja enega izmed največjih tveganj za učinkovito in uspešno delo sodstva. Na prihajajoče težave kaže tudi zmanjševanje odziva kandidatov na razpisana delovna mesta v sodstvu. Nestimulativnost plačnega sistema dolgoročno vodi v zmanjšanje kakovosti dela, saj se najsposobnejši ne prijavljajo na razpisana delovna mesta. Spremembe zakonodaje, nove pristojnosti sodišč, ter nastajanje generacijske vrzeli zato kažejo, da srednjeročno ni več utemeljeno nadaljnje zmanjševanje števila sodnikov, temveč je treba sistematično zagotavljati dotok novih, mladih sodnikov.

Posebej ilustrativen pokazatelj odnosa drugih vej pa je odsotnost državne strategije zagotavljanja prostorskih pogojev sodišč. Da to predstavlja (ne)spoštljivost države do posameznika opozarjajo tudi državljani in strokovna javnost. Razmere so še posebej kritične v Ljubljani, kjer sodišča poslujejo na kar osemnajstih različnih lokacijah, nerealizirane politične obljube pa se vrstijo že nekaj desetletij. Vrhovno sodišče zato v zvezi s tem predlaga sprejetje posebnega zakona, ki bi dolgoročno odpravil prostorske težave sodišč v prestolnici države, v povezavi z ustrezno izvedeno reformo mreže sodišč pa omogočil nemoteno in učinkovitejše poslovanje sodišč v celi državi.

 

Priloga:

- Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč 2017