zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

20 let VSRS - govor predsednika Vrhovnega sodišča

datum: 18.10.2011
vir: Vrhovno sodišče

Ob dvajsetletnici osamosvojitve Republike Slovenije in dvajseti obletnici Vrhovnega sodišča je danes potekala slavnostna občna seja Vrhovnega sodišča, ki se je je poleg vrhovnih sodnikov in sodnic udeležilo več eminentnih gostov.

Ob tem častnem dogodku je predsednik Vrhovnega sodišča RS, Branko Masleša, imel pozdravni govor, ki ga v celoti objavljamo: 


Spoštovani predsednik Republike Slovenije, dr. Danilo Türk,  drage kolegice, dragi kolegi, spoštovani visoki gostje.

V veselje mi je, da vas lahko nagovorim ob 20. letnici osamosvojitve Republike Slovenije in enakem jubileju Vrhovnega sodišča. Praznovanja, kot je današnje, so nam v ponos, krepijo našo samopodobo in samozavest ter utrjujejo pripadnost skupnim vrednotam.

Zametek današnjega Vrhovnega sodišča je bilo ob koncu leta 1918 ustanovljeno Višje deželno sodišče v Ljubljani. Leta 1939 smo Slovenci dobili Vrhovno sodišče v Ljubljani, ki pa je bilo še vedno „začasni“ oddelek fiktivnega enotnega kasacijskega sodišča. Po drugi svetovni vojni so se pristojnosti Vrhovnega sodišča sicer povečevale, še vedno pa je bilo najvišje Zvezno sodišče. Po  osamosvojitvi, ki je bila odgovor tudi na kršitve prava v prejšnji državi, ki so se stopnjevale do tolikšne neznosnosti, da je pravo postajalo nepravo, je Vrhovno sodišče postalo najvišje sodišče v državi.

Sodni zaostanki, ki so obremenjevali sodišče, so bodisi odpravljeni ali se zmanjšujejo do obvladljivih okvirov.  Vrhovno sodišče se vse bolj uveljavlja kot vrh sodne uprave. Pri tem njegovih aktivnosti ne kaže dojemati kot policijsko nadziranje dela nižjih sodišč. Gre za ustvarjanje okolja, v katerem bodo sodniki enakomerno obremenjeni z zadevami in se lahko posvečali le delu, ki res pomeni izvajanje sodniške funkcije. Vrhovno sodišče zagotavlja informacijsko podporo upravljanju sodnih zadev. Pomembna vloga sodišča je izobraževanje sodnikov in sodnega osebja, ki odloča v zadevah, ki ne terjajo sodniškega odločanja. Poudariti kaže tudi bogato mednarodno dejavnost na področju sodstva.

Kot najpomembnejšo pridobitev v preteklem obdobju ocenjujem trajni sodniški mandat. Vedno znova, pa v različnih modalitetah, oživljajo ideje o odpravi trajnega mandata. Neodvisnost sodnika bi bilo prazno načelo, če bi moral sodnik po izteku mandata na preizkušnjo v postopku reelekcije.  Trajni sodniški mandat je zadnje, čemur bi se sodniki lahko odrekli, predvsem zaradi pravice drugih do neodvisnega sodnika. 

Velika pridobitev za sodnike in sodstvo je bila ustanovitev Sodnega sveta kot ustavne kategorije. Poudarjam njegovo pomembno vlogo pri varovanju in preprečevanju posegov v sodnikovo neodvisnost, ki jih predvsem na strani izvršilne veje oblasti ni bilo malo.

Slabša rešitev je bila reforma sodstva v letu 1994. Izkušnje kažejo, da jo lahko opredelimo kot napačno odločitev, kot mater številnih težav, ki jih je moralo sodstvo reševati samo in ga še obremenjujejo. Premalo domišljen je bil način reševanja problema zaostankov z nesorazmernim povečanjem števila sodnikov.

Posebnost današnjega časa je neurejeno normativno okolje. Razlaga strokovno pomanjkljivih in pogosto kazuistično obarvanih norm po nepotrebnem obremenjuje,  izčrpava sodnike, zmanjšuje pravno varnost in predvidljivost sodnih odločitev ter pomembno podaljšuje sojenje. Sodstvo je vpeto v popolnoma judikalizirano družbeno okolje. Pretirana so pričakovanja, da bo sodstvo poleg dejanskih in pravnih vprašanj iz vse večjega števila zadev, rešilo tudi socialne stiske in strateška gospodarska, pa tudi politična vprašanja. Takšna pričakovanja temeljijo tudi na premajhnem poznavanju vloge sodstva.

Stopnjuje se kazensko ovajanje in vlaganje tožb strank zoper sodnike in celo sodno osebje, zaradi sprejetih odločitev. Priča smo medijskemu sojenju in neuravnoteženim razpravam o odprtih zadevah, in to celo v akademskih krogih. To je realnost, s katero se ne kaže kar tako sprijazniti, treba bo vzpostaviti določna in uravnotežena pravila.


Nenavadno, pa žal ne izjemno, je obravnavanje zadev sub judice v odborih Državnega zbora, tudi z vidika strokovnosti sodnega odločanja. V enak kontekst sodijo poslanski „javni pozivi“ vrhu sodstva, naj se izjavi o določenih strokovnih vprašanjih. Izraz nespoštovanja delitve oblasti je bil tudi popoln molk vrha izvršilne oblasti in ignoriranje dveh predlogov najvišjih predstavnikov sodstva za dialog. Odnos do sodne veje oblasti se končno dokazuje z načinom udejanjanja odprave nesorazmerij med plačami funkcionarjev. Takšen odnos nosi v sebi simbolno sporočilnost o nespoštovanju sodstva kot tretje veje oblasti.

Nepojmljiva je lahkotnost etiketiranja in omalovaževanja sodstva ter spodjedanja njegove avtoritete, brez katere ne more učinkovito zagotavljati svoje ustavno določene funkcije. Takšno ravnanje in nespoštovanje pravnomočnih sodnih odločb pomenita pomanjkanje zavesti, da sta tudi drugi veji oblasti zavezani k spoštljivosti do sodstva in tudi sami, ne le sodstvo, odgovorni za njegov ugled.

Seveda se v tem govoru ni mogoče izogniti oceni delovanja sodstva v celoti.  Sodni sistem bi lahko deloval bolje. Hitreje bi morali razreševati spore na gospodarskem področju, saj sodnikove odločitve pomembno prispevajo k boljšemu in učinkovitejšemu delovanju gospodarskega sistema. Še vedno je preveliko število zadev, v katerih sojenje ne poteka v razumnem roku. Nedopustno je, da v nekaterih pomembnih zadevah delo zastane za več let. Za zastaranje kazenskega pregona iz  razlogov na strani sodnika ni opravičila. Izkoristiti kaže tudi ugodni trenutek zmanjševanja pripada zadev, na kar se sodniki ne bi smeli odzivati z upočasnjevanjem zmanjševanja števila nerešenih zadev. Sodnik mora opraviti toliko dela, kot ga kakovostno zmore. V nasprotnem se sam umešča v položaj uradnika, ki je še kako drugačen od sodnikovega.

In kako dalje? Izražam pričakovanje, da bodo predstavniki drugih dveh vej oblasti, s svojim delovanjem, pa ne le na deklarativni ravni, pokazali, da sodno oblast obravnavajo enakovredno in spoštljivo. Stvar izvršne in zakonodajne veje je, da zagotovita kakovostno in  pregledno normativno okolje. Temeljite obravnave bi moralo biti deležno vprašanje o tem, kakšne zadeve sploh sodijo na sodišča. V sodstvu moramo nadaljevati z opredeljevanjem kratkoročnih in srednjeročnih prioritet ter poti, kako jih uresničiti, tudi s prilagojenimi letnimi programi dela. Treba je gojiti elastičnost sistema in s tem zagotoviti ne le približno enako obremenjenost sodnikov na sodiščih na ravni celotne države, temveč predvsem preprečiti razlike glede časa, v katerem lahko stranke pričakujejo sodno odločitev o svojem zahtevku.

Sodniki se bomo morali sprijazniti, ne da bi z enim očesom pogledovali proti „normi“, da morajo nezahtevne sodne odločitve prevzemati in za njihovo pravilnost tudi odgovarjali sodni uslužbenci. Dostojanstvo sodniškega poklica narekuje, da sodniki odločajo samo v zadevah, v katerih je sploh potrebno sodniško vrednotenje.

Marsikdo nas ocenjuje po delu kolegov, ki bremen sodniškega poklica ne zmorejo. Mi smo tisti, ki se moramo določno opredeliti do morebitnega, k sreči redkega, premalo odgovornega ravnanja naših kolegov in reagirati nanj. Brez takega pristopa  nam marsikdo tudi ne bo zaupal.

Graditi moramo na teh temeljih. Če bomo utrjevali strokovnost, transparentnost postopkov, pravnokorektno odločanje brez nepotrebnega odlašanja, spoštljivo obravnavali udeležence v postopku, ob tem pa ohranjali dragocene korektne medsebojne odnose, nam bo uspelo izpolnjevati svoje poslanstvo.

Na koncu se želim zahvaliti sodelavcem na vseh sodiščih. Brez njihovega prispevka razmeroma ugodnih rezultatov sodstvo ne bi doseglo, seveda pa gre moja največja zahvala kolegicam in kolegom sodnikom.



Video vsebine:
- govor predsednika VSRS
- govor predsednika države 1. del, 2. del

Fotografije v izvirni velikosti, primerne za tisk (3,8 MB)

Popravljalec zakonov je praksa.
Legum correctur usus.